Zakaj in na kakšen način se je Inštitut 8. marec pridružil referendumski kampanji?
Vse se je začelo s tem, da smo v Inštitutu 8. marec februarja dobesedno živeli na ulicah in zbirali podpise za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu »samo ja pomeni ja«. Ta proces je bil za nas zelo pomemben, saj smo se učili, kako delati na terenu, kako se soočiti z državno birokracijo in na kakšen način voditi kampanjo. Ravno okoli osmega marca sem prejela klic Alenke Kreč Bricelj iz organizacije Smetumet. Seznanila me je s škodljivimi posledicami nepravilnosti, ki so se nahajale v vladnem predlogu sprememb zakona o vodah, hkrati pa me je prosila za pomoč pri izvedbi kampanje, najprej pri javnem pritisku ob obravnavi zakona v državnem zboru. Želeli smo namreč, da zakon pade in da do referenduma sploh ne bi prišlo, in nato do zbiranja podpisov. Na začetku smo jih morali zbrati 2500, nato 40.000 overjenih, temu pa je seveda sledil referendum. Naš inštitut v svoji osnovi nikoli ni bil okoljevarstvena organizacija. Sicer smo vedno zagovarjali tezo, da je preplet okoljskih vprašanj in boja za socialno pravičnost zelo pomemben. Temu boju smo se pridružili tudi zato, ker je bila v ta zakon vtkana neka temeljna socialna neenakost. To, kar je bilo do zdaj skupno, vsem dostopen javni prostor ob obalah, bi lahko pozidali na primer z luksuznimi hoteli, v katere bi lahko hodili samo tisti z dovolj denarja. To nam res ni bilo všeč. Tudi način, na katerega je bil zakon sprejet, je bil napačen, zato smo se v to vrgli, kot se vržemo v vsak svoj projekt: na polno.
Koliko ljudi je bilo vpetih v kampanjo?
Na tej kampanji je delalo okoli 500 ljudi ter kar 19 različnih organizacij. Naš inštitut je prevzel celotno koordinacijo različnih dejavnosti štaba: jaz sem vodila sestanke in koordinirala delo. Ostali člani inštituta so prevzeli odnose z javnostjo, organizacijo terenske mreže in prevzeli vsak po eno slovensko regijo, ki smo jo koordinirali z enim od lokalnih prebivalcev. Poleg Alenke, ki nas je zvlekla v to, je bilo v jedru kampanje še mnogo krasnih ljudi. Nekateri stari znanci iz prejšnjih bojev, še več pa popolnoma novih, ki jih pred tem nismo poznali, Erika, Gaja, Katarina, Miha, Andraž, Jan, Brina ... Pri tej kampanji sem najbolj ponosna ravno na to, da je bila to po mojem mnenju prva popolnoma odprta kampanja v našem prostoru, ki so jo delali vsi ljudje, ki so želeli k njej pristopiti. Mi smo ljudi prosili, ne zgolj za to, naj oddajo svoj glas; lahko bi rekla celo, da je bilo to sekundarno. Ljudi smo prosili, naj naredijo svojo kampanjo. Prepričani smo namreč bili, da lahko referendum uspe le, če jo vsak posameznik vzame za svojo in uspe mobilizirati vsaj del svojega kroga poznanstev. Zato menim, da je imela ta kampanja toliko vodij kampanje, kolikor je prejela glasov na voliščih.
Kar nekaj polen ste dobili pod noge. Kako ste se soočili z ovirami?
Večkrat sem že dejala, da smo na inštitutu kot biki, ki se zaženejo v cilj. Vidimo samo tisto, kar je pred nami, in razmišljamo o naslednjem koraku, ki nas lahko pripelje do uspeha. Tako je bilo tudi v primeru tega referenduma. To je bila kampanja, v kateri smo se srečali z največ ovirami do zdaj. Nisem si niti predstavljala, na kakšne načine vse lahko nekdo omejuje demokratično pravico do odločanja. A takoj, ko so se pojavile težave, smo začeli razmišljati o svojem odzivu. Ko so se pojavili letaki, ki so bili polni laži, smo takoj naredili analizo, jo objavili in sklicali tiskovno konferenco. Naredili smo vse, da bi lahko tudi mi poslali letake, ki bi na čim več slovenskih gospodinjstev prinesli resnična dejstva. Potem je do nas prišla informacija o onemogočanju udejanjanja volilne pravice prebivalcem domov starejših, in takoj smo nabrali pričevanja prebivalcev in sklicali tiskovno konferenco. In na te naše akcije se je odzvala tudi širša skupnost. Ljudje so o tem, zakaj je treba glasovati proti, pisali pisma sosedom, taksisti so starostnikom ponudili brezplačen prevoz na volišča, za vodo so se postavile delavke Lidla ... Iz tega je izšlo ogromno lepih zgodb.
Vse skupaj ni bilo tako nedolžno. Deležni ste bili tudi osebnih diskreditacij.
Dve stvari sta se zgodili v tej kampanji. Prvič, zgodil se je fizični napad na nas in naš prostor, v katerem smo preživljali popoldneve in večere. Zaradi lastne varnosti smo bili primorani zamenjati prostore, naša celotna ekipa je začela okoli hoditi s solzivcem, saj smo želeli biti zaščiteni pred napadalcem, ki je po informacijah, ki smo jih dobili, imel zgodovino fizičnih napadov na ženske. Tovrstne stvari niso lahke, a nam je vsaka taka stvar, vsaka ovira dala nov zagon. Jaz pravim, da je vsako nasilje, vsak poskus utišanja samo sredstvo oblasti, s katerim želi prekiniti tvoje delovanje, te utišati. In najbolje se temu upremo, če govorimo in delamo naprej. Kar pa se tiče napadov na družbenih omrežjih, se držim pravila, da sama najbolje vem, kdo sem, kje sem in kaj delam, zato tovrstne objave berem čim manj. Na primer twitterja sploh ne uporabljam in je tako veliko lažje živeti.
Uspelo vam je aktivirati mlado generacijo, ki je praviloma politika ne zanima. Kaj ste vi storili drugače kot politike, ki so mlade nagovarjale do zdaj?
Zdi se mi, da so bile vse kampanje do zdaj nastavljene z željo neke instrumentalizacije mladih v smislu, da smo mi platno, na katerega je treba metati stvari, potem pa bomo oddali svoj glas zanje. Pri tem politične stranke skoraj vedno poskušajo z nekimi prozornimi mehanizmi, kako biti »kul« in kako se približati mladim, pri čemer izhajajo iz čisto drugega okolja in niti ne vedo in ne razumejo, kaj se mladim dogaja. Na inštitutu pa smo že od kampanje #samojapomenija delali tako, da ljudi med kampanjo jemljemo za zaveznike in jih želimo za soorganizatorje. Kar se je zgodilo in kar je bila najboljša stvar, je, da so ljudje mlajše generacije začeli delati svoje videe, začeli so delati svoje akcije, grafike, objave, videe ... Torej mladi, in še zdaleč ne samo mladi, so se sami angažirali in od tu izvira moč: da vsakemu daš možnost, da je on tisti, ki lahko dela in ustvarja kampanjo in doseže spremembo. Tega do zdaj ni bilo. Kar malce na živce mi gredo ljudje, ki zdaj govorijo: »Končno se je mlada generacija zbudila in šla na volišča.« Moje vprašanje je: Kdaj pa naj bi šli na volišče? Pred 10 leti, ko so bili stari 14? Zdaj je njihov trenutek in predvsem nas je treba začeti jemati kot odrasle avtonomne ljudi! Kot ljudi, ki razumejo, kaj se dela, kaj se govori, in treba je razumeti, da nismo več generacija, ki je odraščala v Jugoslaviji. Nam ta ne predstavlja neke nostalgične reference, s katero bi nas lahko kdorkoli nagovoril. Smo pač otroci tranzicije in otroci posledic napačnih politik iz časa samostojne Slovenije, generacije, za katere je redna služba in lastno stanovanje skoraj nedosegljivo. Zato nas ti diskurzi več ne zanimajo. Hočemo rešitve, hočemo pogled v prihodnost in hočemo sedanjost.
Ste imeli med kampanjo stike s političnimi strankami?
V inštitutu se pri vsaki kampanji zavedamo, da potrebujemo tudi politiko. Primarno zaradi tega, ker lahko prispevajo kakšen glas v državnem zboru, brez katerih slabi zakoni ne morejo postati drugačni. Ne nazadnje pa smo jih tudi mi, ljudje, izvolili in je njihova naloga, da delajo za nas. Tudi pri tem referendumu je bilo tako, vztrajali smo, da se k sodelovanju povabi vse politične stranke. Pred začetkom kampanje smo tako poslali priporočena pisma na vse stranke. Odgovor smo dobili samo od opozicijskih strank LMŠ, Levica, SD in SAB. No, Zmago Jelinčič je objavil nekaj žaljivega in potem poslikal našo pošto. Z vsemi strankami smo se nato dobili in jim pojasnili, na kakšen način bomo vodili kampanjo. Povedali smo, da jo želimo vpeljati sami in da si želimo, da stranke delajo lastne kampanje, da pa nam je pomembno, da se medsebojno obveščamo o aktivnostih, da je podpora dobrodošla in da je kampanja odprta tudi za njihove člane, in to sodelovanje je bilo korektno, za kar smo se jim tudi zahvalili.
Po objavi rezultatov smo lahko prebrali sporočilo za medije ene od strank, ki se je začelo z: »Zmagali smo ...« Kakšen je občutek ob tem?
Ta kampanja je imela veliko različnih prijavljenih organizatorjev. Menim, da so vsi delali po svojih najboljših močeh, in verjetno imajo občutek, da so tudi oni zmagali. Zdi se mi, da je bila to zmaga vseh ljudi, ki so oddali glas proti. Ni pa nujno, da bi vsi ti ljudje, ki so oddali glas proti, volili opozicijske stranke. Daleč od tega. Me je pa sredi kampanje spreletelo, kako je zanimivo, da progresivna gibanja nikoli ne pomislimo, da bi nam lahko stranke z vsemi resursi, ki jih imajo, lahko kakšno delo prihranile ali olajšale. Recimo NSi, SDS in SMC so na vse naslove poslale letake, polne laži, kar je bil ogromen strošek, več kot 30 tisoč evrov, mi pa smo takoj štartali z idejo, da bomo vse naredili sami. In tako smo delili letake po nabiralnikih in zagnali donacijsko kampanjo. Nakar dobim preblisk, zakaj ne bi za letake prispevale tudi opozicijske stranke. Zakaj niti ne pomislimo, da bi lahko leve in sredinske stranke imele tako podporno vlogo? Potem smo jim »zatežili«, LMŠ in Levica sta se takoj strinjala s podporo, kasneje tudi SD, a je zaradi uspešnega zbiranja donacij na koncu nismo potrebovali. Zanimivo se mi zdi, kako političnih strank ne vidimo kot mogočih partnerjev, od njih ne zahtevamo stvari in jih kar prepuščamo, da delujejo po inerciji volilnih ciklov. Pri nekaterih vsebinskih temah si res želim več sodelovanja strank in več njihovega angažmaja. Pri kampanji #samojapomenija je bila za nas na primer eden ključnih partnerjev NSi, ki je bil pri tej temi izjemno korekten, tako da zaveznike pri različnih temah najdeš na različnih političnih polih. Je pa res, da smo civilnodružbena gibanja vedno premalo zahtevna do političnih strank. Kako že gre, bodimo realistični, zahtevajmo nemogoče. (smeh)
Kakšne povratne informacije ste dobili na terenu od ljudi? Česa si želijo?
Ta kampanja je meni zelo dragocena, ker je ponovno pokazala, da v resnici v Sloveniji živijo krasni ljudje. Ljudje, ki so solidarni in si želijo pomagati. Ljudje, ki imajo, ne glede na politično prepričanje, vrednote: javno dobro, prost dostop do obale za vse ljudi in neka družbena enakopravnost. In to je bilo zame zelo lepo občutje. Hkrati pa se mi zdi, da se je pokazalo, da so se ljudje naveličali puhlic in jim je bilo pomembno, da so del odločujočega procesa. Naša kampanja se je namreč razvijala tako, da so mi ljudje najprej na ulici govorili: »Ne bo vam uspelo.« Na neki točki pa se je to spremenilo v: »Hej, uspelo nam bo! Skupaj nam bo uspelo.« »Vi« se je spremenil v »mi«, oblikovala se je skupnost. Take sile in take energije v Sloveniji že dolgo ni bilo, in to je tisto, česar nam manjka: neko nepodcenjevanje ljudi, spoštovanje ljudi, upoštevanje njihovega družbenega angažmaja, hkrati pa naslavljanje družbene neenakosti in razrednih problemov brez puhlic in zelo direktno, s konkretnimi primeri.
Zakaj menite, da so se volivci odzvali v tako velikem številu?
Ponosna sem na to, da sta oba projekta, ki smo se ju v inštitutu lotili v zadnjem letu, uspela. To je pomembno sporočilo za ljudi, ki delajo z nami, ki so večinoma stari od 18 do 30 let, da se stvari da spremeniti. Gre za izjemno pomembno sporočilo, ker daje upanje, da lahko tudi sam z nečim začneš, sporočilo, da je moč v kolektivu in skupnosti in da je možno, da nam uspe stvari spremeniti. In to sporočilo, da stvari lahko spremenimo na bolje, je samo sebi in celotni družbi dalo tudi teh 677 tisoč ljudi, ki so oddali glas proti. Zdi pa se mi, da bi rezultat referenduma moral biti tudi točka refleksije, v prvi vrsti za vlado, ki bi morala razmisliti, kaj se je zgodilo. Kaj pomeni tako veliko nezaupanje v neki vladni predlog zakona? Hkrati bi se morale vase zazreti tudi opozicijske stranke, ker ti ljudje, ki so se odzvali klicu na volišča, ne bodo tiho niti kasneje, ne glede na to, katera stranka bo na oblasti.
Lahko sledi vaš vstop v politiko?
Iz Gibanja za pitno vodo zagotovo ne bo nastala politična stranka, saj smo si preveč različni. Kot sem že rekla ob zmagi, nekateri so v to stopili zato, ker je zanje branjenje vode neka krščanska vrednota, drugi zato, ker so okoljevarstveniki in se s tem ukvarjajo, tretji, ker so v tem videli kritiko oblasti, četrti, ker si želijo drugačno družbo. Mirno lahko rečem, da bi razpadli v dveh mesecih, če bi se oblikovali v »instant« stranko. Poleg tega pa v inštitutu menimo, da vstop v institucijo, kot je parlament, vpliva tako na vsako organizacijo kot posameznika, ki stopi skozi njegova vrata, ga zaznamuje in spremeni. Zato mi svoje poslanstvo vidimo v tem, da ostajamo zunaj parlamenta, opozarjamo na neenakosti in krivičnosti v družbi in prek konkretnih akcij, zahtev in predlogov dosegamo spremembe. Menimo, da se lahko tudi na ta način naredi ogromno in da je v takem delovanju do zdaj še neizkoriščen potencial.
Nevladne organizacije so se znašle v nemilosti vlade, ogroženo je njihovo financiranje. Kako gledate na to?
Na Inštitutu 8. marec smo se odločili za čisto svojo pot, ne prejemamo nikakršnega državnega denarja in zelo dolgo smo delali brez kakršnihkoli sredstev ravno zato, ker se nam je zdelo zelo pomembno, da se vzpostavimo kot neodvisna sila, ki lahko nastopi bodisi proti aktualnemu županu Ljubljane, proti Marjanu Šarcu, ko je bil predsednik vlade, in gremo lahko tudi proti Janezu Janši. Na splošno pa se mi zdi prav, da imajo nevladne organizacije stabilno javno financiranje. Zdi se mi, da jih družba nujno potrebuje, saj so to organizacije, ki delajo dobre stvari. Nevladne organizacije so ne nazadnje tiste organizacije, ki zagotavljajo hrano revnim, otrokom učno pomoč, pomagajo pri ohranjanju živalskih vrst in delajo čudovito in izjemno delo. Večji problem vidim v tem, da živimo v družbi, kjer se nevladne organizacije izkorišča za tista dela, ki so v resnici naloga države. Revščine ne bomo odpravili s humanitarnimi akcijami in raznimi SMS5-pozivi. Tudi pozivi k temu, naj mi prevzamemo promoviranje cepljenja, so enake vrste bizarnost, saj bi morala biti oblast tista, ki deluje na način, da bi vsem nam vzbudila zaupanje v cepivo, namesto tega pa so to speljali na tak način, da sem se prvič v življenju tudi jaz bala cepljenja. Cepiti sem se seveda šla in tudi moji kolegi in kolegice z inštituta. Zaupanja pa si oblast, ki povsod vidi sovražnika, kritične nevladnike finančno izčrpava, med celotno epidemijo ljudi ošteva kot otroke in za vse krivi druge, ne more pridobiti.
Katerega od pozitivnih odzivov po zmagi na referendumu ste bili najbolj veseli?
Najlepše mi je bilo, kako smo se kot kolektiv odzvali na zmago. Še v nedeljo ob šestih popoldne smo bili prepričani, da bomo izgubili, da je možno, da ne bomo dosegli kvoruma 340 tisoč glasov proti. In ta trenutek, v katerem se zaveš, da ti je uspelo in da si po tako naporni kampanji še vedno povezan z vsemi deležniki, da nisi skregan in da si ne greš na živce, je zame najlepša potrditev. So se pa zame lepše in pomembnejše stvari dogajale med samo kampanjo, recimo, da so se nam ljudje priključili v trenutku, ko nam je bilo najtežje, ko smo imeli občutek, da smo sami. Da so ravno takrat začeli ljudje pisati pisma in izrekati podporo. To je štelo največ.
