Stane Dolanc je zagotovo ena najbolj kontroverznih osebnosti slovenske moderne zgodovine. Njegovo ime še vedno pokonci postavlja dlake ljudem širom nekdanje Jugoslavije. Nekateri ga imajo za brezkompromisnega titoista, ki je z železno roko Udbe tolkel po Jugoslaviji, moril opozicijo po svetu in utrjeval konservativno centralistično oblast, drugi pa mu očitajo ravno nasprotno – uničenje Jugoslavije. Dolanc naj bi bil namreč močna figura v rokah zahodnih tajnih služb, ki so poskušale razkopati SFRJ. Gonilna sila te teorije je bila Titova vdova Jovanka Broz, ki je v Dolancu videla smrtnega sovražnika in glavnega snovalca ločitve med njo in Titom. Vse do svoje smrti je trdila, da ima dokumente, ki kompromitirajo Velikega gobarja. Ne glede na vse pa je jasno eno. Stane Dolanc je bil nedvomno oseba z veliko politično močjo, ne samo na republiškem, temveč tudi na zveznem nivoju, in posledice njegovih političnih potez so v določeni meri oblikovale današnji slovenski politični prostor.
Stane Dolanc je bil nedvomno oseba z veliko politično močjo in posledice njegovih političnih potez so v določeni meri oblikovale današnji slovenski politični prostor.
Sumljivi Gradec
Stane Dolanc se je rodil v revni rudarski družini v Hrastniku. V šoli je kazal izjemno nadarjenost, zato so ga učitelji poučevali zastonj. Prebil se je na bežigrajsko gimnazijo, nato pa je vojna vihra aprila 1941 zajela Slovenijo in Jugoslavijo. V času nacistične okupacije je Dolanc svoje šolanje presenetljivo nadaljeval v avstrijskem Gradcu, kar je bilo za Slovence v tistem času popolnoma nemogoče. Prav zaradi tega dejstva so se pozneje pojavile številne govorice, obstajajo pa celo indici, ki kažejo na to, da je bil Dolanc v prvih letih okupacije član Hitlerjugenda. Toda Dolanc se je leta 1944 priključil partizanom in po vojni nadaljeval vojaško kariero. Iz vojske je odšel s činom polkovnika protiobveščevalne službe KOS in se podal v politiko. Kot nečak vplivne političarke in narodne herojinje Lidije Šentjurc se je hitro vzpenjal po partijski lestvici in postal sekretar izvršnega biroja partijskega predsedstva, s tem pa drugi človek Zveze komunistov Jugoslavije.
Titova pest
Dolanc je bil eden od glavnih organizatorjev izredne seje partijskega predsedstva v Karađorđevu decembra 1971, kjer so dosegli odstop vodij hrvaške pomladi. Po sankcioniranju hrvaških in srbskih liberalcev se je »denacionalizirani Slovenec«, kot so mu pravili, lotil tudi tistih slovenskih partijcev, ki so odstopili od uradne linije. Po padcu Staneta Kavčiča so krmilo partije prevzeli Dolancu lojalni kadri, med njimi Milan Kučan. Leta 1982 je bil Dolanc imenovan za notranjega ministra, kar pomeni, da je prevzel nadzor nad Udbo. Že leta 1983 naj bi, sicer na zaprtih sejah, opozarjal na rastoči nacionalizem v državi in naslednjo pomlad je sledila aretacija 28 udeležencev predavanja Milovana Đilasa. Čeprav neposrednih dokazov ni, naj bi bil prav Dolanc glavni konspirator in naročnik umorov političnih emigrantov. Eden od njegovih najbolj vestnih izvrševalcev naj bi bil zloglasni kriminalec in poznejši vodja srbskih paravojaških enot Željko Ražnatović - Arkan.
Nekdo je lagal. Dolanc ali Jovanka?
Okrog Dolanca so se v osemdesetih dvigali oblaki vseh barv. Nekateri so mu očitali netočnost pri poročanju o kosovskih nemirih leta 1981 in oklevanje glede javne obsodbe rastočega nacionalizma. Začele so tudi krožiti zgodbe o rehabilitiranih kriminalcih, ki jih je Udba sprejela v svoje vrste. Leta 1986 pa je Dolanc osebno prepovedal objavo intervjuja z Jovanko Broz in jo dokončno izoliral. Titova vdova je namreč Dolanca krivila, da ju je nasilno ločil. »Titu je nastavil pištolo pod vrat in zahteval, naj se loči od mene. Dolancu in generalu Ljubičiću sem bila v napoto, saj sta hotela prevzeti oblast po Titovi smrti. Tita so prisilili, da se je ločil od mene, kar je na koncu tudi storil, saj me je želel zaščititi. Dolanc se me je želel znebiti, ker sem vedela, da je bil član Hitlerjugenda (Hitlerjeve mladine) ter da je delal za nemško tajno službo, ki je na vse pretege poskušala razbiti Jugoslavijo,« je nekaj mesecev pred smrtjo povedala Jovanka Broz.
Po vsej verjetnosti je bil general Đoka Jovanić tisti, ki je Jovanki priskrbel informacije o visokem in vplivnem funkcionarju partije, toda Dolancu je uspelo doseči njegovo razrešitev, ko je lansiral zgodbo o puču, ki naj bi ga pripravljali Jovanka in njej zvesti liški generali srbske nacionalnosti. Je lagal Dolanc ali je bila Titova vdova pretkana agentka sovjetskih tajnih služb, kot so trdili njeni nasprotniki? Vse kaže, da je šlo res za spopad za oblast, v katerem sta bodala vlekla oba akterja.
