Novice Svet24

...je poudaril strokovnjak s področja lesarstva Franc Pohleven z Biotehniške fakultete. Opozarja, da stimuliramo le kurjenje lesne biomase ne pa izdelkov z visoko dodano vrednostjo. V Sloveniji posekamo manj lesa kot bi ga lahko. Kako to ocenjujete?

To je velika škoda. Les je dar narave in če ga ne izkoristimo propade v gozdu, zato je treba posek izvajati v obsegu, kot ga dovolijo gozdarji. Da se to ne dogaja, ni krivo le razdrobljeno lastništvo gozdov, ampak je nekaj hudo narobe v naši gospodarski politiki.

Kako odgovarjate na očitke, da je težava v lesnopredelovalni industriji, kjer kazalci niso pozitivni in panoga ne potrebuje toliko lesa, kot ga lahko posekamo?

Vse je odvisno od potrošnje. Če bi javne institucije, ki so sicer zgrajene iz armiranobetona, gradili z lesom, bi bilo lesa ravno prav na nivoju cele države. Tako pa iz tujine uvažamo plastiko za okna, tujci pa v Sloveniji proizvajajo cement, termo izolacijo, jeklo, aluminij... Iz teh materialov so po osamosvojitvi pretežno zgrajeni vsi javni objekti, kot so ministrstva, šole, vrtci, fakultete, ambulante, domovi za starejše občane...

Podlaga rešitve celotne verige naj bi bil Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 z naslovom Les je lep. Kako ocenjujete načrt?

Zelo kritično. Akcijski načrt so delali povečini gozdarji. Načrt bi poimenoval Les je lep za kurjavo, saj se gozdarjem namenja približno enak delež kot do sedaj, lesarjem malenkost več, za biomaso pa še trikrat več. Pri snovanju načrta bi morali sodelovati predvsem lesarji, ne toliko gozdarji in nasloviti bi ga morali Les je bogastvo. Akcijski načrt je treba narediti popolnoma na novo, kratkega, preglednega in ga res nameniti lesu, torej predelavi lesa v izdelke, le pol strani na koncu pa nameniti biomasi. Lesna biomasa je stimulirana že 20 let, izdelki iz lesa pa tega nimajo, pa bi morali biti podprti vsaj toliko, čeprav bi si zaslužili desetkrat več, kot energetska izraba. Prav enostranska podpora biomasi jemlje podporo in surovino lesarjem.

V Sloveniji imamo kakovostne proizvajalce lesenih izdelkov, lesenih hiš, konstrukcij, ki pa surovine ne dobijo v Sloveniji, čeprav smo ena najbolj gozdnatih evropskih držav. V čem je težava?

Nimamo razvite primerne proizvodnje. Gozdarjem je interes le, da prodajo hlod in pa biomasa. Najprej bi morali na državnem nivoju vzpostaviti institucije za lesarstvo, podobne kot jih imajo gozdarji. Imamo na primer resor za ribištvo, pa koliko imamo morja in rib? Na drugi strani pa imamo 330 milijonov kubičnih metrov lesa, pa ni nikomur mar za to bogastvo. Najprej moramo lesni panogi postaviti zakonske temelje, dobiti na vladi sogovornika in razpravljati o dolgoročnih vlaganjih v predelavo lesa. V nekdanji Jugoslaviji smo na primer imeli ministrstvo za gozdno in lesno industrijo.

Pred dnevi je bila za hlodovino uvedena izključno licitacija. Pogodbe med gozdarji in lesno industrijo, ki so bile sklenjene za celo leto, so bile prekinjene. Še tista lesna podjetja, ki komaj životarijo, so tako ostala brez surovin, hlodovine. Na licitacije bodo hodili Avstrijci, ki imajo več kapitala in podporo države. Prav to je še eden od ukrepov vlade, o katerem niso odločali lesarji ampak gozdarji in ki bo še bolj ubil lesno industrijo. Potrebovali bi inštitut in zavod za lesarstvo. Država sicer podpira gozdarstvo (kar je prav), ampak dobiček od tega ima tujina.

Potrebne so sistemske rešitve, zagotoviti nekatere ugodnosti, pa ne finančne, sistemske. Stimulirati moramo lesno gradnjo in veliko bi naredili že s tem, da bi bilo zanjo lažje pridobiti gradbeno dokumentacijo in druge ugodnosti. Bolj bi morali tudi stimulirati potrošnika za nakup izdelkov iz lesa. Sedaj je stimulirana predvsem energija, ne pa izdelki.