V petek je umrl Božo Kovač, dolgoletni novinar in urednik, ki je s svojim delom pustil močan pečat tako v slovenskem kot tudi jugoslovanskem medijskem prostoru. Rojen je bil leta 1935 med obema vojnama, v obdobju, ki ga je močno zaznamovalo. Z mamo in sestro je bil namreč izgnan v koncentracijsko taborišče Dachau (Weichs pri Dachau), kjer je kljub težkim razmeram obiskoval osnovno šolo. Po vojni se je vrnil v domovino, kjer se je posvetil študiju romanistike, novinarsko pot pa začel še kot študent. V času študija je bil zaradi sovražne propagande aretiran in obsojen na tri mesece zaporne kazni, kasneje pa je deloval tako v medijih kot politiki.
Oče Mihe Kovača in dedek Nike Kovač
Božo Kovač je bil oče Mihe Kovača, publicista, komentatorja in profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter dedek Nike Kovač, direktorice Inštituta 8. marec. Ob dedkovem slovesu je Nika Kovač na družbenem omrežju zapisala:
Izpostavljeno
Si želite na svoje, a potrebujete kredit?
"Dedi Božo me je v gimnaziji učil francoščino. Pogosto sva brala poezijo in poslušala pesmi. Ena od najinih najljubših je bila Ne me quitte pas (Ne zapusti me), ki jo je pel Jacques Brel. Govori o strahu pred izgubo najljubših ljudi. O ljubezni. Navezanosti. Želji, da nas tisti, ki jih imamo najrajši, nikoli ne zapustijo. Konci so del življenja. In njegovo življenje se je v noči s četrtka na petek končalo." K temu je dodala tudi vpogled v to, kaj je pomenil družini.
"Sestrična Katarina bi verjetno rekla, da jo je zapustil najboljši dedek na svetu. Oči je izgubil zaveznika ob sobotnem svežem kruhu, bralca novic in navijača. Teta Ana sogovornika o svetu in družbi. Babica Polonca ljubezen svojega življenja, sopotnika, ki jo je učil, kako pomembno je, da ima rada tudi sebe. Sama pa sem izgubila brezpogojnega navijača, ki je stal ob meni tudi, ko ni razumel moje štajerske zaletavosti in aktivizma."
