Nedavno je družbena omrežja v Sloveniji zavzel posnetek ženske, ki pretepa svojega psička in ga nato odvrže v zabojnik za smeti. Nedvomno je bilo to neprimerno, kruto izživljanje nad nemočnim bitjem, a povračilo zanj je bilo, vsaj na psihološki ravni, podobno silovito. Na tisoče uporabnikov in uporabnic družbenih omrežij je, razkačenih nad videnim, v afektu prijelo za tipkovnice in svoje sočutje do ubogega kužka izrazilo tako, da so žensko, o kateri niso vedeli praktično ničesar niti niso poznali njenega duševnega in življenjskega ozadja, pri priči obsodili z najbolj uničujočimi izrazi sovraštva, kar jih pozna slovenski jezik. »Prasica«, »izrodek«, »gnoj od babe« in podobno so bili še najbolj mili; »škoda življenja in kisika«, »ob meni bi končala svoje bedno življenje«, »Adolf je imel rešitve za take«, »za takšne je samo krematorij«, »šus u bučo«, »naj sama umira med smetmi v mukah« – to je samo del objav, ki so jih napisali ljudje na Facebooku. Običajni ljudje, povečini mirni, v svojem bistvu vsekakor človečni, sočutni in dobri – toda na spletu popustijo vse zavore. Še isto uro po objavi posnetka so po Facebooku, X-u in Instagramu zakrožili osebni podatki omenjene ženske: ime in priimek, naslov in telefonska številka. Češ – za tiste, ki bi želeli dati duška svoji jezi ...
Pri tem pa nihče izmed spletnih komentatorjev, ki so pozivali k linču, ni poznal njenih osebnih okoliščin, širšega konteksta zavržnega dejanja, posnetega z nadzorno kamero. Nihče ni vedel, ali je ženska nemara v hudi življenjski stiski, kakšno je njeno duševno in ekonomsko stanje, ima travme, je osamljena – karkoli, kar bi pomagalo razumeti njeno vedenje. Nihče ni vedel in malokomu je bilo mar: »Ni opravičila!« so poudarjali komentatorji in komentatorke na spletu ter naprej udrihali po njej. Nemara res ne, bržkone pa obstaja vsaj nekakšno pojasnilo, ki bi ga bilo dobro poznati, poudarja antropolog Dan Podjed iz ZRC SAZU, bržkone največji slovenski strokovnjak za človeško obnašanje na spletu. »Nikakor ne bi bilo prav, da bi ob takšnem dejanju kot skupnost pogledali proč. Toda preden nekoga tako zaznamujemo kot nevrednega življenja v naši skupnosti ali pa kar življenja kot takega, moramo upoštevati prav vse okoliščine.«
Kri na tipkovnici
Že leta 2016 je ugledni angleški časnik The Guardian v prispevku s povednim naslovom »Lov na čarovnice na družbenih omrežjih ni nič drugačen kot v starih časih« opozoril, da so psihološki mehanizmi zganjanja moralne panike na spletu v svojem bistvu enaki tistim, zaradi katerih so prižigali grmade v srednjem veku: novica o nevarnem odklonskem vedenju do te mere razburi posamezne člane in članice skupnosti, da se v afektu povežejo v množico, ki terja pravico za vsako ceno, pri čemer jih objektivni dokazi morebitne nedolžnosti ali pa vsaj olajševalne okoliščine ne zanimajo; njihov bes, razočaranje in tudi strah lahko spere samo umik domnevno patološke obtoženke iz družbe. Ta umik pa je tudi v današnjih časih lahko celovit in dokončen. Leta 2015 je Slovenijo pretresla usoda mariborskega ravnatelja, ki je po objavi intimnih posnetkov in posledično vala takšnih in drugačnih sodb na Facebooku, pa tudi v uveljavljenih medijih, storil samomor. Toda po začetnem šoku je prostor javne razprave pozabil na lekcijo in začel delovati po enakih zakonitostih. Pritiski, ki jih je bila brez vsake možnosti zagovora deležna omenjena lastnica psa, se vsekakor ne zdijo niti za spoznanje manjši kot tedaj.
»Tovrstne objave nas najhitreje aktivirajo, zato tudi v hipu postanejo viralne. Žal je tako, da slabe novice sprožijo najmočnejša čustva, pozitivne pa ljudje hitro pozabimo,« razlaga Dan Podjed. »Objava o nesprejemljivem dejanju, kot je pretepanje psička, nas navda s trdno zavestjo, da smo mi boljši od te osebe – ker pač nikoli ne bi storili česa takega – zato jo lahko brez zadržka obsodimo in tudi kaznujemo.« To pa lahko na spletu počnemo brez vsakega stika s človekom, ki je tarča pogroma, in zato tudi brez vsake odgovornosti za posledice svoje gorečnosti – zato se ljudje na družbenih omrežjih hitro povampirimo. Pri čemer pozabljamo, da množično zganjanje moralne panike na spletu v realnem življenju ne more imeti omembe vrednih pozitivnih učinkov na družbo, opozarja antropolog: »Edine, ki jim besno komentiranje, všečkanje in deljenje takšnih objav prinaša korist, so korporacije, ki imajo v lasti družbena omrežja.« Zato pa so negativni učinki množičnega zasramovanja toliko bolj uničujoči tako za življenje prizadetih posameznikov kot za skupnost kot celoto. In dokler se tega ne bomo zavedeli, bo šlo samo še na slabše.
Razgaljene pred vsemi
V slabem desetletju, kolikor je minilo od tragične zgodbe mariborskega ravnatelja, se je po vsem svetu uveljavila praksa objavljanja osebnih podatkov oseb, ki jih obsodijo spletne skupnosti. Že pred žensko s psičkom iz začetka članka so »doxxing«, kot se zadevi reče, lanskega aprila doživele najstnice iz Celja, ki so posnele fizični obračun z vrstnico na strehi veleblagovnice. »Takrat se je vesoljna Slovenija zgražala nad našo mladino, nihče pa ni niti trenil, ko so odrasli uporabniki Facebooka – med katerimi so vsaj nekateri skoraj zagotovo tudi sami starši – objavili njihove osebne podatke s priporočili, kaj bi bilo treba narediti tem puncam: jim polomiti noge, jih vreči s strehe, poslati čistit stranišča …« opominja Podjed. Ob vseh kampanjah za preprečitev medvrstniškega nasilja med otroki in najstniki na spletu očitno le malokoga skrbi, kako se na omrežjih vedejo odrasli, vključno z najstarejšimi, ki so še posebej nepripravljeni na manipulacije, v katere jih na omrežjih potiskajo algoritmi.
Doxxing kot najmočnejše orožje spletnega lova na čarovnice tako postaja nova realnost, pa čeprav številni primeri iz tujine kažejo, da lahko človeka pahne čez rob obupa. V Koreji se je neki uradnik mesta Gimpo ubil, potem ko so ga na domu nadlegovali ljudje, ki so njegov naslov našli v ogorčenih objavah na spletu, kjer so ga krivili za – prometni zastoj. Na Kitajskem si je leta 2020 vzela življenje 35-letna zdravnica, ki so jo ob nekem bazenu posnele nadzorne kamere med prepirom z mladim fantom; njegovi starši so poleg posnetka na spletu objavili podatke o njej in tudi o njenem delovnem mestu. V Avstraliji je leta 2021 poplava groženj po nedolžnem zadela neko družino, ker je nekdo zamenjal njihovo hčer Lucy z dekletom, ki se je na nekem posnetku obnašala rasistično; gorečneži so po pomoti objavili Lucyjine osebne podatke, nakar se je na udaru znašla vsa družina, dekle pa se je zaradi groženj s posilstvom skoraj zlomilo. »Premalo se zavedamo, kakšno moč nam daje splet,« pravi sogovornik. »Naša tipkovnica lahko hitro postane orožje.«
Pogledati onkraj zaslona in človeku v oči
Takšni primeri potrjujejo, da je naša družba zašla v stanje, ki ga Dan Podjed imenuje »krizolacija«. Gre za stanje nenehne napetosti, strahu in besa, ki že v veliki meri ogroža temelje skupnosti. »Skoraj sedemdeset odstotkov ljudi v prvih petih minutah po tem, ko se zjutraj prebudijo, že pogleda na zaslon svojega mobilnika in prebere novice. In skoraj vsak dan so te novice slabe – vojne, afere, katastrofe, recesija, skratka kriza kot permanentno stanje planeta.« Zato smo negativno nastrojeni proti sočloveku in proti svetu kot celoti ter se zapiramo v svoje fizične in mnenjske mehurčke. Posledica krizolacije so delitve na »nas« in »njih«, upad solidarnosti in sočutja ter opuščanje vere v skupnostne projekte. V teh okoliščinah je najtežje živeti želeno spremembo, najlažje pa besneti čez tiste, ki so po našem prepričanju zavozili vse skupaj – čez politike, ljudi iz drugih mehurčkov, žensko, ki obrca svojega psička … Zakaj bi bili sočutni in solidarni, ko pa so vse okrog nas (navidezni) dokazi pokvarjenosti ljudi? »Pod vplivom vsega negativizma izgubljamo vero v inherentno dobro v človeku. A to ni res – velika večina ljudi je v svojem bistvu dobra; večina ljudi ti bo pomagala, ko boš res v stiski, in pomagala bi tistemu pretepenemu psičku. Morda je tudi njegova lastnica v svojem srcu takšna, pa ji je v tistem trenutku preprosto zmanjkalo moči … Ne vemo.«
Krizolacija je resnična Matrica, v katero smo ujeti. Rešitev je banalno preprosta, pa vendar za marsikoga pretežka: več človeškega stika, manj zaslona! »Namesto v mobitel se večkrat zazrimo sočloveku v oči, mu povejmo, kar mislimo, in poslušajmo, kaj on ali ona sporoča nam – in zakaj. Resnično razumevanje se lahko vzpostavi zgolj z bližino,« poudarja Podjed. Gotovo prizori pretepanja nedolžne živali ali podivjanih najstnic razkurijo vsakogar med nami – upravičeno! A preden se razletimo po tipkovnici kot tožilci, porote in rablji obenem, je dobro zadeve predihati, presoditi, ali so nam resnično poznane vse okoliščine dogodka, ter se tudi zazreti vase. Potem pa naj komentar kar napiše tisti med nami, ki je stoodstotno prepričan o upravičenosti svoje sodbe – in ki zmore nase vzeti vse morebitne posledice plamena, ki ga bo pomagal zanetiti.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
