Dr. Matej Černe preučuje področja, kot so inovativnost, ustvarjalnost, organizacijsko vedenje in organizacijska psihologija, kadrovski menedžment in oblikovanje dela, vodenje, prenos znanja, digitalizacija dela in večnivojsii izzivi v menedžmentu.
Zakaj potrebujemo posebno besedo tehnostres? Gre za stres čisto posebne vrste?
Stresov je ogromno, ampak ker je tehnologija zelo posegla v naše življenje in delo, potrebujemo drugačen pojem. Tehnostres je eden od pomembnejših dejavnikov stresa pri delu in stresa nasploh, na daljši rok pa tudi izgorelosti.
Tehnostres je posledica digitalne prenasičenosti. Torej ni omejen na določene poklice, ampak gre tudi za naše aktivnosti v prostem času?
Pojem presega poklicne težave. Tehnostres je zelo povezan s prelivanjem v življenje in je še izrazitejši, če smo pod vplivom tehnologije tudi izven delovnega sveta. Ima več oblik. Ena od možnosti, zakaj čutimo stres zaradi tehnologije, je tehnološka invazija ali preobilnost informacij. Potem je tehnološka kompleksnost, kar pomeni, da je tehnologija nekaj preveč naprednega za nas oziroma smo pod stresom, ker razmišljamo, ali bomo sploh znali uporabljati nove aplikacije. Tehnološka negotovost je bila zelo izražena v koronskem obdobju, ko smo delali na daljavo in nismo vedeli, ali bo tehnologija delovala ali pa nas bo pustila na cedilu, ko bo to najmanj potrebno. Tu je še tehnološka tesnoba, ko predvsem tiste, ki ne obvladajo novih tehnologij, že misel na to, da boš moral delati s tehnologijo, navdaja s stresom.
In nazadnje je tu še strah pred tem, da nam bo tehnologija vzela delo, zaslužek.
Ker se že od industrijske revolucije pogovarjamo o tem, to ni nič novega in ni del tehnostresa. Sicer pa raziskave kažejo, da tehnologija vedno ustvari tudi nova delovna mesta, torej jih ni manj, ampak več. Res se je treba prilagajati oziroma učiti, delati z novimi orodji in biti učinkovitejši. Torej delati drugače. Tehnologija nadomešča nekatere naloge, tudi delovna mesta, ampak globalno je možnosti za zaposlovanje še več. Sicer pa bi morali ljudje dolgoročno manj delati in bi tehnologija morala nadomeščati to, kar delamo zdaj. Tako bi več časa posvetili osmišljanju, iskanju česa drugega, pa skrbi zase, prostemu času … Mogoče sem preveč optimističen, ampak mislim, da to ni slaba stvar.
Všečno razmišljanje, a kako ga sprejemajo kolegi iz ekonomije, ki govorijo samo o zviševanju dobička?
(nasmešek) Imamo zelo dobre debate o teh zadevah, pa tudi ekonomisti, vsaj pri nas, se precej usmerjajo v trajnost in dolgoročni pogled, ne samo v iskanje profita. V Evropi smo tudi sicer manj usmerjeni v delo, podjetništvo in dobiček, bolj pa v iskanje drugih idealov, kot recimo v ZDA. Najpomembnejša je dodana vrednost, kreiranje, delati torej pametneje in drugače, ne pa to, da vedno več delamo. Poskrbeti moramo za inovativnost in druge pristope, ki zvišujejo dodano vrednost. To je ključno in glede tega smo kolegi iz ekonomskih smeri zelo usklajeni.
Včasih smo mislili, da bomo imeli umetno inteligenco za neprijetna opravila, zdaj nam pa opravlja intelektualna dela.
Glede na raziskave UI pomaga tistim, ki niso zelo dobri, postati boljši; najboljšim pa pomaga postati še boljši. Inteligenca je dobra, pa vendar je za zdaj še zelo generična, v ničemer ne more izstopati. To pomeni, da ne more nadomestiti najboljših stvari z visoko dodano vrednostjo, niti kar se tiče tekstov, niti lekture, niti raziskovalna dela. Človeški vidik je še pomemben, saj imamo bistveno drugačne uvide, tako da umetna inteligenca ne more konkurirati, saj je njen domet povprečje.
Bodo intelektualna opravila nekoč rezervirana za genije, povprečneži pa se bomo zadovoljili z delom, ki med drugim povzroča tehnostres? Tudi v raziskavi ste opazili, da je težava, če je delo nesmiselno.
Ne mislim, da mora biti človek genij, da ustvarja nekaj boljšega od povprečja. Pomembno je, da najde poslanstvo. To se lepo vidi pri vplivnežih, ki večinoma niso genialni, so pa avtentični ali posebni ali pa samo delijo stvari tako iskreno, da se drugih dotaknejo. Ta osebna nota je ključna in UI je še daleč od tega, da bi jo lahko posnemala, oziroma je to pravzaprav paradoksalna misel. Ljudje bomo vedno imeli prednost, saj smo – ljudje. Vedno bomo iskali nekoga, s katerim se lahko poistovetimo, robot oziroma računalnik to ni in ne more biti.
Kaj lahko naredimo posamezniki in kaj bi morali narediti kot družba, da bi preprečili škodljiv vpliv tehnologije na nas?
Ključno je razmišljanje o prelivanju prostega časa in dela. Če smo cel dan v tehnologiji zaradi dela, potem pa še v prostem času, na družbenih omrežjih in tako naprej, to povzroča tehnostres. Zato je treba razmišljati, kako se odklopiti. Pomembni so skrb za zdravje, higiena spanja, osredotočenost na prosti čas oziroma odklop. Treba je poskrbeti za duševno in fizično kondicijo. V zadnjem času smo se lotili raziskovanja vpliva spanja na delovne rezultate in življenje na splošno. Ugotovitve so pokazale, da je spanje izjemno pomembno. Družba in organizacije bi morale pomagati ljudem najti višji smisel v tem, kar delajo, ali omogočiti povezovanje z družbo ali projekti, ki so lahko tudi bolj prostovoljne narave, ki bi osmislili življenje. Seveda so za zadovoljstvo posameznika ključni tudi odnosi. Ni pomembno, ali gre za družinske ali prijateljske odnose, pomembni so dolgoročni, poglobljeni stiki. Vse to pomaga ljudem, da se bolje spopadajo tudi s tehnologijo in tehnostresom.
Ampak žal je praksa drugačna. 23-letni študent mi je povedal, da je dobil službo, in ker se je tako izkazal, so mu dali delo še dveh kolegov! Ker je bil sposoben, priden, so ga »nagradili« tako, da je delal cele dneve, dokler ni obležal! Menedžerji pri nas torej ne razumejo, da so pomembni tudi spanje, odnosi …
Res je, pogosto želijo samo kratkoročni rezultat, ki jim bo prinesel nagrado, dolgoročno pa morda sploh ne mislijo ostati v tej organizaciji, zato jih dolgoročne posledice ne zanimajo. Po drugi strani vidim, da se v najuspešnejših podjetjih ta vidik spreminja. Situacija na trgu dela je taka, da bo treba bolj paziti na talente, saj odhajajo drugam. Odkar smo globalno povezani in lahko delamo na daljavo, se zaradi dela v tujini ni treba seliti. Naša podjetja bodo torej morala postati konkurenčna. Če ne s plačami, pa vsaj z odnosom. Mlada generacija najbolj ceni odnos, človeškost, možnost odklopa, da niso na voljo izven delovnega časa … Dolgoročno se bodo menedžerji morali prilagoditi, ker niti ekonomsko ne bodo uspešni, to je pa edini jezik, ki ga razumejo. Sicer pa vsi delamo na tem, da bi šli v to smer, saj ozaveščamo menedžerje, kaj kažejo raziskave. Se premikamo, sicer počasi, ampak v pravi smeri.
To, da so nove generacije drugačne, bo dodatno vplivalo na trg dela.
Res je. Sicer ne gre samo za to, da bi bile drugačne, ampak se je spremenil tudi trg delovne sile. Pred 15, 20 leti, ko je prišla naša generacija, so nam povedali, da boš lahko vesel, če boš sploh dobil službo, kaj šele nekaj, kar bi ti bilo dobro delati! Zdaj pa službo dobiš, celo zelo dobro službo, zato izbiraš tudi, da se boš dobro razumel z ljudmi, dolgoročno uspeval, da bo delo zanimivo … Tega se mlada generacija zaveda, ker je globalno odprta in lahko dela za kogarkoli – in to iz Slovenije, kjer je povrhu še lepše živeti kot kje drugje. Pa smo spet pri tehnologiji, ki to omogoča. Je pa zanimivo, da so slovenska podjetja še zelo skeptična in se branijo dela na daljavo. Še prevladuje miselnost, da moraš imeti človeka pred sabo, da ga nadziraš, čeprav raziskave kažejo zelo nasprotne rezultate. Treba bi se bilo prilagoditi, drugače menedžirati – da se postavlja cilje, spremlja ljudi, ne pa nadzira na mikroravni, kar počneš, če imaš človeka v pisarni. Pravi menedžment je razvijanje ljudi v času, da postavljaš cilje skupaj z njimi, spremljaš njihovo izvajanje in daš povratne informacije. Koliko menedžerjev dejansko to dela, je vprašanje, ampak kot rečeno, najboljši se prilagodijo. Kar nas je zelo presenetilo v raziskavi, je podatek, da je bil v zadnjih treh letih eden ključnih razlogov za zamenjavo zaposlitve to, da niso imeli možnosti dela na daljavo!
Ampak doma se od dela še težje odklopiš, kot če vse pustiš v pisarni.
Res je, še posebej je to problematično, kadar radi opravljamo svoje delo. A delo na daljavo zagovarjam, ker omogoča ogromno fleksibilnosti in manj izgubljanja časa, saj ne stojimo v koloni med vožnjo, nimamo nesmiselnih sestankov … Iz raziskav vidim, da prednosti odtehtajo slabosti, je pa to odvisno od posameznika in narave dela. Vsekakor bi menedžerji morali v prihodnje bolj upoštevati zadovoljstvo zaposlenih, ki bodo potem dajali boljše rezultate.
Menedžer je uspešen, če ustvari dobiček, kar lahko naredi tudi tako, da podrejene slabo plača in izčrpava podjetje. Zakaj so v poslu pomembne samo številke?
Po finančni krizi na začetku tisočletja smo že mislili, da smo se kaj naučili, menedžerje se je nagrajevalo za napačne odločitve, govorili smo o etičnosti, skrbi za zaposlene … A se ni veliko spremenilo. To lepo oriše opazka, ki so jo vodje finančnih institucij izrazili po finančni krizi – da si ne morejo pomagati, ker so tako požrešni in da jih je treba regulirati. To je treba imeti v mislih: ljudje bodo izkoristili, kar jim bo dano. A skrb za zaposlene je pomembna tudi z ekonomskega vidika. Pomembno je, da o tem čim več govorimo, da poskušamo vsaj nekaj ljudi premakniti in v idealnem scenariju doseči kritično maso menedžerjev in poslovnežev, ki tako mislijo. Dobro je, da tudi raziskave potrjujejo, da je lahko dolgoročno tovrsten pristop celo donosnejši.
Več zanimivih vsebin preberite v novi izdaji revije Jana.
