Kako so takrat vodilni slovenski politiki zagovarjali gradnjo 1,43 milijarde evrov vrednega šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6), ki se je slabo desetletje po začetku njegovega obratovanja znašla pred stečajem? Kaj so bili njihovi argumenti? Kako so odgovarjali na pomisleke dela stroke in uradnikov o pomanjkljivih in lažnih podatkih? Zakaj projekta nikoli ni bilo mogoče zaustaviti? In kaj so o vlogi politikov govorili operativne vodje projekta?
Andrej Vizjak, takratni minister za gospodarstvo, je oktobra 2006 ob obisku TEŠ dejal: »Slovenija mora svojo energetsko politiko razvijati na podlagi domačih primarnih energetskih virov. Izgradnja TEŠ6 bo zagotovila dolgoročno zanesljivo energetsko prihodnost Šaleške doline, ohranitev številnih delovnih mest, manjšo obremenitev okolja z izpusti in bolj učinkovito poslovanje TEŠ in Premogovnika Velenje.« Še v istem mesecu je Janševa vlada projekt uvrstila v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 – 2013. Maja 2006 je ministrstvo s spremembo energetskega dovoljenja dovolilo uvoz indonezijskega premoga v Šoštanj.
Takrat so še govorili o nujnosti in smiselnosti
Matej Lahovnik, takratni minister za gospodarstvo, pa decembra 2008 na izredni seji mestnega sveta v Velenju povedal, da vlada in ministrstvo podpirata gradnjo bloka 6. »Projekt bi bilo treba pospešiti, seveda pa se gradnja ne sme pretirano podražiti,« je posvaril, a vseeno so pol leta prej v TEŠ podpisali pogodbo o dobavi opreme za blok 6 in Alstomu plačali prvih 25 milijonov evrov rezervacije.
Vendar pa tudi njegova takratna izjava meče čudno luč na celoten projekt: »Gradnja šestega bloka je ekonomsko in ekološko smiselna, a se projekt – čeprav je izjemno pomemben – ne sme podražiti čez dopustne meje.«
Zakaj? Ker je le tri mesece pozneje z novim investicijskim načrtom cena projekta z 953 milijonov evrov dvignila na 1,34 milijarde evrov, torej za skoraj 400 milijonov evrov. Razlog: klavzula v pogodbi z Alstomom. Kljub temu je Pahorjeva vlada še isti mesec državna jamstva za TEŠ6 uvrstila v predlog novele zakona o izvrševanju proračuna.)
Takratni minister za finance France Križanič pa je marca 2009 na seji državnega zbora v odgovoru na Vizjakovo poslansko vprašanje povedal: »Zaradi nižjih cen surovin se bo za približno 200 milijonov evrov verjetno znižala tudi končna cena naložbe v TEŠ 6.« A kot zanalašč so pol leta pozneje sprejeli nov investicijski program, ki je vrednost projekta po tekočih cenah ocenjeval na 1,42 milijarde evrov.)
Je pomagalo, da sta bila iz naših koncev?
»Strinjam se, da pogodba ni idealna, vendar so na njej delali najboljši strokovnjaki iz TEŠ in HSE. V veliko srečo je to, da imamo za določene elemente odprto postavko, katera bi se korigirala z indeksi.« To pa napisal izjavil Uroš Rotnik, takratni direktor TEŠ, Mateju Lahovniku aprila 2009.
Slednji je decembra 2009 nadzorni svet HSE, nadzornike HSE je takrat vodil Franc Žerdin, z dopisom pozval o preglednosti načrtovanja TEŠ6 in okoliščinah z dobaviteljem opreme: »Dejali so mi, da Alstom na slovenskem trgu nastopa neposredno.« A nato se je razkrilo, da je eno od podjetij Petra Kotarja, hišnega svetovalca TEŠ, v pogodbenem razmerju s švicarsko družbo Alstoma. Pozneje je kriminalistična preiskava razkrila, da je šlo za dve pogodbi, skupaj vredni šest milijonov evrov.
»Kako je s financiranjem TEŠ6, je edino, kar je ob mojem ob odhodu iz HSE zanimalo ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika,« je januarja 2010, ko je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) napovedala uvedbo postopka, povedal Jože Zagožen, generalni direktor HSE in nadzornik TEŠ v času Janševe vlade. »Preostali projekti ga niso zanimali, verjetno zato, ker oba z Borutom Mehom, tedanjim generalnim direktorjem HSE, prihajata iz Velenja. Še vedno menim, da je projekt ekonomsko in ekološko upravičen, vendar ne bom dopustil, da se krivda za nepravilnosti sprevrača na prejšnjo vlado.«
Takratni predsednik vlade Borut Pahor je februarja 2010, približno takrat, ko je HSE v Francijo nakazal novih 20 milijonov evrov plačila za opremo, skupaj do takrat že več kot 100 milijonov evrov, povedal, da bo potrebno do začetka jeseni pretehtati vse možnosti glede naložbe v TEŠ6.
Naštevali so črne scenarije
Matej Lahovnik pa je v istem času posvaril pred posledicami negativne odločitve o bloku 6: »V tem primeru se bosta po letu 2013 TEŠ in Premogovnik Velenje začela postopoma zapirati. To pomeni, da se bo takoj zaprlo vsaj 3000 delovnih mest neposredno in dvakrat toliko posredno.«
Uroš Rotnik pa vseeno ni skoparil s pohvalami na račun Lahovnika in se je pridušal, da je projektu v prid, da je minister Lahovnik »s tega konca. Zagotovo se dobro spozna na mehanizme termo energetike, ve, kaj pomeni TEŠ 6 v ekonomskem, okoljskem, razvojnem,socialnem pogledu in kaj bi bilo brez TEŠ6.«
A pri navajanju številk, koliko naj bi bila končna cena projekta, je že nakazal, da se ne bo številke ne bodo ustavile pri sprva načrtovanih, pa še je napačno ocenil, koliko bo stalo vse skupaj: »Optimistična ocena končne vrednosti projekta je 1,103 milijarde evrov, če pa sem pesimist, pa lahko rečem, da končna cena ne bo presegla 1,2 milijarde evrov. Jaz osebno skupaj z mojo ekipo jamčim, da ni bilo nepravilnosti. Nihče od nas torej ne bo odgovarjal. Celoten postopek je bil transparenten.« A končna cena projekta se je na koncu ustavila pri 1,43 milijarde evrov.
Mateja Lahovnik pa je marca 2010 na seji vlade zatrjeval, da ministrstvo za gospodarstvo podpira ta projekt in da je bila odločitev sprejeta na ravni HSE ter da tam za to odločitvijo stojijo: »Vsi ekonomski pokazatelji kažejo, da je projekt rentabilen in da ga je v tej fazi po popolnoma neekonomsko ustaviti.«
Če se ne pritožujejo prebivalci...
O ekološkem vplivu delovanja TEŠ6 je bilo tudi nekaj govora, a Borut Pahor je na seji vlade marca 2010 povedal, da če lokalni prebivalci nimajo težav, jih nima niti on: »Pričakoval, da bi se v nasprotnem primeru okoliški prebivalci uprli. Zadnjič, ko sem bil na obisku v Gorenju, se je videlo, kako zelo iz tistih dimnikov gre vsak dan. Kritiki TEŠ6 se brezglavo zaletavajo v investicijo.« Dimniki v Šoštanju v zrak spuščajo sicer zdravju neškodljivo vodno paro.
Šesti šoštanjski blok je nadomestni, ne dodatni blok, saj so stare bloke ustavili pa pa so bili tik na tem. »Tako šesti blok kot načrtovana druga jedrska elektrarna v Krškem pa sta oporni točki za stalno delovanje omrežja v tem delu Evrope,« pa je marca 2010 na seji parlamentarnega odbora za gospodarstvo povedal Matej Lahovnik. Še do začetka leta 2010 so vsi investicijski načrti ob šestem bloku predvideli tudi obratovanje petega bloka. Še istega leta so v njegovo prenovo vložili 16 milijonov evrov. Načrte so spremenili, ko so luč javnosti ugledali prvi podatki, da zalog premoga za načrtovano obratovanje obeh blokov ne bo dovolj.
Pahor je kot predsednik vlade dobil vpogled v projekt TEŠ 6 in s tem tudi odgovore na prenekatera vprašanja. »Gradnja TEŠ6 je koristna z narodnogospodarskega vidika, in to tako v ekonomskem kot v ekološkem smislu. Projekt je ustrezno finančno servisiran in zagotavlja nadaljnjo rabo premoga v Šaleški dolini.«
Prve svarilne znake so spregledali
A študije so že takrat kazale tudi drugačno sliko. Po analizi Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) projekt že takrat ni bil voden optimalno, je pa novo vodstvo HSE zagotovilo precej večji nadzor nad naložbo. Matej Lahovnik je bil takega mnenja junija 2010 ob vladnem sprejetju pisma o podpori projektu in soglasja za 200-milijonsko zadolžitvijo pri EBRD. Finsko podjetje, ki je za EBRD preučilo projekt, je v poročilu tveganje rasti nepričakovanih stroškov ocenilo kot »visoko«. Posebej so poudarili, da je postopek nabave temeljil na omejeni konkurenci in da je velenjskega premoga za nemoteno oskrbo TEŠ dovolj le do leta 2028 in ne do 2054, kot so računali snovalci TEŠ6.
»Danes smo se srečali na Dravskih elektrarnah zato, ker v TEŠ ni mogoče zagotoviti varnosti za gospoda Boruta Meha in gospoda Deana Besednjaka, vodjo odbora za aktivni nadzor investicije v TEŠ6, če tja prideta nenajavljena,« pa je povedal Branko Sevčnikar vodja sindikata TEŠ, julija 2010 ob sestanku z vodstvom HSE.
Franc Križanič je nato avgusta 2010 ob srečanju z direktorjem Premogovnika Velenje Milanom Medvedom, ki mu je zagotovil, da je premoga dovolj za obratovanje TEŠ do leta 2054, povedal, da če so krediti dobili, to pomeni, da je projekt poslovno vzeto donosen in da kreditodajalec pričakuje, da bo brez garancije države dobil sredstva vrnjena: »Sama donosnost projekta TEŠ 6 je po njegovih besedah stvar nadzornega sveta in nadzornih institucij, ki morajo o tem odločati.«
Ustaviti TEŠ6 bi bila izdaja
A potem je marca 2011 tedanja ministrica za gospodarstvo Darja Radić podvomila, da projekt TEŠ6 niti približno ni ekonomsko učinkovit in da vlada še nima čisto jasne slike, kaj bo z njim naredila. Na to se je ostro odzval sindikalist Sevčnikar: »To pomeni veleizdajo slovenskega gospodarstva, obenem pa diskreditira vso slovensko energetsko in ekonomsko stroko, ki je sodelovala pri nastajanju in izvedbi tega projekta.«
Andrej Vizjak, takratni poslanec SDS, kje septembra 2011 ob odločanju o 440 milijonih evrov državnih jamstev za posojilo TEŠ pri Evropski investicijski banki, povedal, da je projekt sredi izvedbe, oprema je naročena in delno plačana, na samem objektu se izvajajo gradbeni posli in dela, zato tudi ni več časa, da se ta projekt bodisi zaustavi bodisi zamrzne, saj bi, če bi se to zgodilo, nastala bistveno večja finančna škoda. »Za podražitev so delno krive konjunkturne razmere, ki so vladale ob načrtovanju projekta, saj so jo ponudniki opreme lahko dražili. Vendar pa je z gospodarsko krizo prišla streznitev, konec leta 2008 bi tudi o tem projektu lahko ponovno razmislili.«
Borut Pahor pa je na zaslišanju pred parlamentarno komisijo marca 2017 za ugotavljanje politične odgovornosti pri TEŠ6 povedal, da je zaupal Mateju Lahovniku: »Mateju Lahovniku je bil glavni minister za to vprašanje, da je naložba dobra, upravičena, hkrati pa tudi skrbno vzel njegove napotke glede dolžnih ukrepanj, da bi bila naložba stroškovno optimalna.«
Na zaslišanju istega leta pa je Borut Meh dodal, da julija 2010 skoraj ni imel več prave moči v HSE in da je na vseh pogovorih sodeloval Rotnik in mu postavljal pogoje. »Pred plačilom drugega obroka Alstomu Pahorju napisal pismo in ga vprašal, ali naj izvedemo plačilo in nadaljujemo s projektom, a pravega odgovora ni bilo, čeprav je bila vlada takrat tudi skupščina HSE.«
Nihče si ni upal podvomiti
Svoje je na to dodal tudi Janez Janša, ki je na zaslišanju pred parlamentarno komisijo marca 2017 povedal, da v času njihovega mandata »ni bilo junaka, ki bi rekel, da je to projekt, ki bo stal eno milijardo evrov. Razglasili bi ga za neprištevnega.« Že v drugi polovici leta 2007, torej v času njegove vlade, je uradna vrednost projekta presegala milijardo evrov.
O stroki in politiki pa je spregovoril tudi France Križanič, ki je povedal, da so povečanje s 450 na 600 megavatov predlagali strokovnjaki in da to ni bil politični predlog. Vzrok za naj bi bila kalifornijski in italijanski mrk in s tem povezana varnost oskrbe ob višanju porabe električne energije v državi. A ta izjava ne drži, glavno vlogo pri odločitvi o moči novega bloka, ki je šla na roke Alstomu, je imelo svetovalno podjetje v lasti Petra Kotarja, ki je hkrati delal tudi za Alstom.
»Kot je pojasnil, ni bilo enega strokovnjaka, ki bi rekel, da cena za premog 2,25 evra za gigadžul, ki so jo postavili v Premogovniku Velenje, ni prava. Je pa imel sam, pa tudi takratna ministra Andrej Vizjak in Zvonko Černač, pomisleke, vendar so dokumenti govorili drugače.« To je na zaslišanju še povedal Janez Janša na vprašanje, zakaj je njegova vlada leta 2012 dala pogojno soglasje k zakonu o državnih jamstvih za TEŠ6. Cena premoga je bila ključna za ekonomiko TEŠ6, Medvedov naslednik na čelu premogovnika Ivan Pohorec je pred poslanci dejal, da »se nikdar ni pogovarjal s kom, ki bi mi znal povedati, kako je bila cena izračunana in kateri faktorji so bili upoštevani«.
