Mar otroci v šolah res lahko počnejo vse, kar jim pade na pamet? Do kod segajo meje dovoljenega? In kakšne vzgojne ukrepe imajo šole v rokah, s katerimi neprimerno vedenje sankcionirajo? O tem smo govorili z ravnatelji šol v Spodnjem Podravju. Ne skrivajo, da so težave, vedenje pa otroci prinesejo predvsem od doma. Bodisi so tako razvajeni bodisi žrtve neurejenih razmer in razpada družin. Največje težave so razpihovanje sovražnega govora, nestrpnosti, žalitve, podcenjevanje vrstnikov in celo učiteljev. Če starši doma govorijo čez delo učiteljev in jih dajejo v nič, otroci to ponotranjijo, posledično učiteljev ne spoštujejo ali jih celo zmerjajo in ponižujejo. Verjetno se boste strinjali, da so norme zato, da se jih spoštuje; čeprav gre za nepisana pravila. Ko norme in vrednote padejo, ima družba velik problem. In to se v Sloveniji že dogaja. Ne morejo otroci v šoli kaditi, žvečiti tobaka, uživati alkohola, energijskih pijač ali celo drog. Tudi ne morejo motiti pouka, se nedostojno vesti do učiteljev in drugih učencev, ali pa jih celo ustrahovati. Učitelj lahko učenca poskuša umiriti ali disciplinirati samo z besedo, zaprosi ga, naj se neha neprimerno vesti. Če beseda ne zaleže, ga sme napotiti iz učilnice. Prevzame ga varuh prostovoljec, gresta v ločeni prostor in nadaljujeta učno delo.
So starši in šole res talci otrok?
Disciplinski prijemi, ki jih ima šola na voljo zoper neprimerno vedenje otrok, so trije vzgojni ukrepi. Ko mu je izdan tretji, to pomeni izpis iz šole in prepis na drugo. Še pred tem se v obravnavo vključi armada strokovnjakov iz centra za socialno delo in specialnih vzgojnih zavodov. Primeri prepisov so v Spodnjem Podravju že bili, a so redki, saj je treba najti šolo, kjer bo učenec šolanje nadaljeval. Šole se tega izogibajo, ker učitelji menijo, da imajo že svojih problematičnih otrok dovolj, zakaj bi vzeli še druge. Polno zasedeni so tudi vzgojni zavodi. Šole se tako vrtijo v začaranem krogu, iz katerega ne najdejo izhoda. Otroku, ki je vedenjsko problematičen, lahko pomagajo le, če pri tem sodelujejo starši. V primeru, da starši otroku dajejo potuho in žugajo z odvetniki ter tožbami, je šola običajno nemočna. Podobno je, če starši postanejo ujetniki svojih otrok, da jih ti »prerastejo« in počnejo, kar jim je volja. Marsikatera mama na razgovoru pade v jok in prizna, da je nemočna. »Ne vem, kaj naj naredim ...« so besede, ki jih nemalokrat od staršev slišijo ravnatelji, in to za učence na razredni stopnji (!).
Starši si ne priznajo, da delajo nekaj narobe
»Menimo, da noben otrok ni tako problematičen, da tega v šoli ne bi znali rešiti, a trčimo v problem staršev. Če sodelujemo, lahko marsikaj spremenimo. Če pa nam starši stopijo v opozicijo in delajo proti nam, smo nemočni. Starši si ne priznajo, da delajo nekaj narobe, saj da je otrok doma čisto v redu, v šoli pa popolnoma drugačen. Poudariti želimo, da vzgojni postopki v šoli niso postopki na sodišču – da starši od nas zahtevajo ne vem kakšna dokazila, zapisnike, kaj je kdo rekel. Gre za vzgojno delo z mladimi. Na osnovi izobrazbe, izkušenj, usposobljenosti je nedvomno naš interes, da z otrokom ravnamo na način, ki bo zanj najboljši. V šoli na problem gledamo celostno, ker želimo otrokom pomagati.«
Večina otrok, med 90 in 95 odstotki, na šolah ni problematična. Tisti, s katerimi so težave, pa so lahko za učitelje in vodstvo zahteven zalogaj. Na šolah menijo, da bi jim pri reševanju vedenjskih odklonov otrok moralo tesneje stati ob strani ministrstvo. Ker vzgoja in vedenje nista pravo, gre za nepisana pravila norm, ki bi v družbi morala veljati. Ne moremo vedenja diktirati s pravilniki in zakoni. Oprijemljivega orodja, s katerim bi lahko učinkovito sankcionirali neprimerno vedenje, šole nimajo, so poudarili ravnatelji.
Ravnatelji pod pritiskom tudi zaradi anonimk
Kot pritisk na šolah občutijo tudi medijsko poročanje na osnovi anonimnih pisem ali anonimne prijave na določene institucije. Prepričani so, da to ni pravi način reševanja vzgojnih težav, saj se šole s tem ožigosa, madeža se ne da več oprati, četudi strokovni nadzor pokaže, da je šola izvedla vse po črki zakona in normativih.
Zakaj šolniki o težavah, s katerimi se srečujejo, ne govorijo bolj na glas? Zakaj se jih pometa pod preprogo, o njih molči in morebiti celo prikriva? Povedali so, da nimajo niti prave zaslombe pri ministrstvu, po drugi strani jih daje strah pred medijskim linčem.
»Anonimke so orožje staršev zoper učitelje in šole. Ko se enkrat nekaj objavi, se imena več ne da oprati; čeprav bomo čez pol leta dokazali, da nič iz anonimke ne drži, bo madež ostal. Ko bo inšpektorat ugotovil, da na šoli nekaj ne delamo prav, prevzemamo odgovornost in sankcije, tudi glede javne objave v tem primeru nimamo pomisleka. Če so navedbe v anonimkah izmišljene in plasirane izključno z namenom škoditi, pa naj odgovarja tisti, ki jih je napisal. Naj prijavitelji za navedbami in opozorili, ki jih navajajo, stojijo s svojimi imeni in priimki, ne pa da se skrivajo. Če se izkaže, da je vsebina anonimke lažna, imamo šole, ki smo obravnavane, pravico vedeti, kdo za temi navedbami stoji.«
Vzgoja se začne doma
Mar res lahko učenci svoje frustracije izživljajo nad učitelji in vrstniki v šolah? Upajo in drznejo si vedno več, besedno in fizično. Zakaj nimajo meje? »Ker jim starši to dovolijo. Zgodba se začne doma. Na govorilnih urah nemalokrat prideš do spoznanja, da je otrok šef družine in sta starša v podrejenem položaju, kimata vsemu, kar otroku pade na pamet. Če bosta otroku v vsem ugodila, imamo na šoli zvezane roke. Kaj lahko mi naredimo? Nič. Vedno več je razvezanih in dopolnjenih družin, kjer se otrok giba na polju dvojne vzgoje, sam pa si na sredini kreira še svojo tretjo. Vzgoja se začne doma, in dokler starši otrok ne bodo vzgajali, bomo imele šole probleme. K nam se problemi prenesejo in mi bi jih morali reševati. Starši bi bili najbolj srečni, da bi ob dveh v šoli prevzeli otroka, ki bo 'popravljen'. Žal je v večini tako, da šola napak staršev ne more popravljati,« so izpostavili ravnatelji, s katerimi smo govorili. Dodali so, da je vse več razvezanih družin, iz česar izhajajo stiske otrok, tudi duševne. A so po drugi strani starši samohranilci, tako matere kot očetje, katerih otroci so lepo vzgojeni in celo lahko marsikomu za vzgled. Tip družine pri tem, kako vzgojeni bodo otroci, ni odločilen. »V marsikateri družini, ki je navzven videti zelo urejena, je lahko marsikaj zelo narobe,« so še povedali sogovorniki.
