Za začetek, kako komentirate dogodek, ki se je pred kratkim zgodil v Srbiji? Kaj je vzrok za takšno dejanje?
Razlog je širši, čeprav večina razlog usmerja zgolj v eno smer, kot so videoigrice, družbena omrežja, splet ... Zavedati se moramo, da imamo težavo sistema kot takega, saj vemo, da nasilje zmeraj rodi nasilje. Če otroka ne opolnomočimo, če torej nima takšnega odnosa s starši, da se počuti varnega, da ga spodbujajo, podpirajo in ob tem spoznava, kaj pomeni in kakšne posledice puščajo nasilje, internet, družbena omrežja ..., ne bo vedel, kaj je zanj in za odnose škodljivo. Ne bo vedel, kje je meja. V družbi odraslih se otrok uči zdravih odnosov ter prevzemanja odgovornosti zase in za odnose. Na podlagi tega se zaveda, kakšne posledice puščajo njegova dejanja, in plete odnose s svojimi sovrstniki. Vzrok za takšno nasilje je treba iskati tudi širše, kot so vzgojno-pedagoški pristopi ter seznanjanje posameznikov, družin in strokovnih pedagoških delavcev o preprečevanju nasilja, reagiranju ob nasilju in seveda tistih dejavnikih, ki vodijo v konflikte, nasilje in tudi nestrpnost do drugih.
Je težava, da otroci potrditev iščejo na spletu namesto pri starših?
Lahko je tudi to, saj otroci v svojem odraščanju iščejo svojo identiteto in se osebnostno šele oblikujejo. Tako otroci kot mladostniki potrebujejo izkušnjo ljubečega, podpirajočega odnosa s starši in seveda zdrave meje. To jim omogoča občutek, da so slišani, videni in sprejeti. Če je otrok prikrajšan za takšen odnos, bo potrditev iskal na različne načine, tudi prek spleta in družbenih omrežij. Gre za kompenzacijo za zdrave odnose, pri tem pa nimajo podpore odrasle osebe, ki bi jih usmerjala in opozarjala na tveganja ter posledice spleta in družbenih omrežij.
Če navežem, v Srbiji poteka tudi peticija za odvzem dovoljenja oddajanja srbskima komercialnima televizijama, in sicer resničnostnih šovov, ki prikazujejo kriminal, nasilje in prostitucijo kot nekaj pozitivnega. Lahko govoriva, da je tudi to deloma povod za podobne težave med mladimi?
Kjerkoli se prikazuje nekaj, kar je nasilno, konflikt, nekaj, kar ni zaželeno, prostitucija, pornografija, je treba to omejiti. A to ni edina težava. Če bomo omejili zgolj določene oddaje, ne bomo odpravili težave, problem je širši. Vedeti moramo, kaj je v ozadju, kaj je nekoga privedlo do konfliktov, nasilja ... Otrok potrebuje ljubeče okolje, v katerem je potrjen ter sprejet, izkušnjo in potrebuje vzgojo z mejami. Potrebuje torej znanje, kakšen pomen imajo videoigra, oddaja, pornografija. To nikakor ne pomeni, da se ne sme srečati s temi vsebinami, potrebuje pa razlago, kaj je lahko posledica, če to gledaš, in še bolj, kaj pomeni, če to nekomu storiš, da ga udariš, da ga užališ ... Tisto, kar smo zgrešili v sistemu, je, da otroci nimajo več moralnega občutka krivde. Če nekaj naredim, sem za to tudi odgovoren. Če jaz tebi nekaj naredim, ima to posledico in ti lahko zaradi tega trpiš. Rešitev je torej opolnomočenje, družine, otrok, mladostnikov …
Če spomnimo, se je lani tudi pri nas zgodilo nekaj podobnih incidentov. Ko je denimo učenec v šolo prinesel nož, potem medvrstniški pretep, pred kratkim celo fizični obračun med dekleti v Celju … Kaj se je zgodilo v 10 ali 20 letih, da beležimo povečanje takšnih incidentov? Govorimo o pomanjkanju komunikacije ali močnem vplivu medijev?
Spremenilo se je to, da so družine žrtve prehitrega načina življenja in previsokih zahtev, ki jih težko dohajajo. Premalo pa je ozaveščanja o posledicah tega hitrega načina življenja in zahtevnosti. Vpeti smo v prehiter tok življenja in poplavo vseh informacij, ki jih težko predelamo in ozavestimo vpliv, ter posledice tega. Kako so denimo vpeti v delo, konflikte s partnerji, sodelavci, koliko imajo stresa, kako stres regulirati. Posledično se z otroki premalo poglobljeno ukvarjamo, zanimamo za njihov svet in premalo skrbimo za njihove čustvene potrebe. S tem pa jih ne ozaveščamo o pasteh tega hitrega načina življenja, previsokih zahtev. Družbeno ozračje ne omogoča, da bi dohitevali ta tempo, da bi lahko ozavestili, kaj se dogaja v življenju tako zasebno kot tudi širše. In kaj se zgodi? Starši otroku kupijo telefon, računalnik, videoigro, kar zahteva tudi sistem, saj se v šoli učijo računalniških veščin in znanj. Ampak težavo predstavlja, da se nimajo časa pogovarjati in ukvarjati z otrokom, da mu povedo, kaj pomeni, da je na spletu, kakšnih vsebin je deležen, kaj lahko to prinese s seboj. Torej prehiter tempo življenja tudi otroku ne ponudi možnosti, da bi se poglobil v pasti spleta, da bi dobil izkušnjo, kako graditi zdrav odnos do sebe in sovrstnikov.
Kaj lahko torej sploh naredijo starši?
V prvi vrsti morajo zagotoviti in dati pristen stik ter odnos. Na terapijah starši večkrat potarnajo v smislu, kaj še lahko otroku dam; gremo na počitnice, denarja imamo veliko, karkoli si zaželi, dobi. Kaj lahko naredim, da bo srečen? Odgovor je preprost, dati mu je treba to, kar je brezplačno. Pristen stik, da ga slišijo, razumejo, se zanimajo za njegov svet, ga ozavestijo o odnosih, reševanju konfliktov in so mu podpora pri vseh aktivnostih, ki jih počne. Kaj to pomeni? Tudi če nimajo časa, naj si ga vzamejo vsaj toliko, da otroka vprašajo, kako je, kako je bilo v šoli, in se zanimajo za njegov svet. Pri tem otrok potrebuje tudi zdrave meje, zavedanje posledic svojih dejanj, hkrati potrebuje potrditev, pozornost in predvsem odraslega, ki jih bo učil sooblikovanja medvrstniških odnosov. Potrebujejo torej zrcalo in izkušnjo, da jih ima nekdo rad, da se nekdo zanima zanje. Če tega ni, ostanejo sami, z občutkom žalosti, praznine, da so neopaženi, in praznino nato želijo zapolniti na spletu, pri sošolcih ter v videoigricah. Ker pa tam potrditev ni, v sebi začutijo vzgib krivice, jeze, kar lahko privede do nasilja.
Kaj lahko naredi stroka?
Stroka naredi že ogromno in strokovni delavci danes pregorevajo. Otroci imajo danes veliko stisk, tudi sistem od njih veliko pričakuje. Stroka potrebuje, da se tudi njih primerno izobrazi in seznani s temami, s katerimi so danes mladostniki oziroma otroci soočeni. Predvsem pa dovolj strokovnega pedagoškega kadra, ki bo lahko usposabljal tudi otroke in jim tako dajal primerno oporo. Tako stroka kot starši, otroci in mladostniki potrebujejo čim več ozaveščanja in izobraževanja o temah, v katere so mladostniki vpeti, torej o nasilju, internetu, družbenih omrežjih ...
Kaj narediti, ko se otroci oziroma mladostniki zatečejo vase? Kako prepoznati vzroke, vzgibe, da se z otrokom dogaja nekaj, kar ni naravno, da so prisotne frustracije?
Na tem mestu lahko podam dva odgovora. Torej, kaj lahko naredijo starši? Še enkrat, ukvarjati se morajo z otrokom, ker če se ne bodo, ga ne bodo poznali in tudi frustracij ne bodo prepoznali. Le starši, ki se vsakodnevno ukvarjajo in poglabljajo v otroka, lahko najbolje prepoznajo spremembe, ki se pri otroku dogajajo, ter mu ponudijo oporo in usmeritve, ki jih takrat potrebuje. Zato je pomembno, da ima starš čas za otroka. Tako ga bo lahko čutil, videl, slišal, ga spoznaval in tudi vedel, kje je neka eskalacija, ki nakazuje, da nekaj ni v redu. Prepoznal bo razlike, kdaj gre za neko običajno otroško stanje ali pubertetniško stisko, ki smo jo vsi doživljali in je del odraščanja, ter na drugi strani tisto, kar predstavlja problem. Kot drugo je pomembno, da starši prepoznajo neobičajna vedenja, ki kažejo na to, da je otrok v resnejši stiski. Te stiske se kažejo kot umik vase, izguba samozavesti, upad druženja s prijatelji, sovrstniki, ne pogovarja se s starši, umika se pogovorom. Tudi padec ocen. Otrok lahko postane tudi pretirano perfekcionističen. Z uspehom si želi zagotoviti vrednost in potrditev. Razvije se lahko tudi psihosomatika (pretirane slabosti, glavoboli ...). Druga eskalacija je, da je otrok pretirano ekscentričen, postane zelo jezen, vzkipljiv, se vsemu upira ali postane bojazljiv in previden. V tem primeru pride hitro do nasilja, ker je toliko jeze, da je otrok ne more regulirati. V takem primeru mora biti odrasla oseba izjemno pozorna. In zdravilo je, da se z otrokom ukvarjamo vsak dan. Tako bodo starši najhitreje videli odstop in otrok bo imel možnost, da jim zaupa.
Kam naj se starši potem obrnejo?
Starši v prvi vrsti potrebujejo znanje. Prvi odgovor je zagotovo šola, a tudi šola pogosto nima vzvodov, kar je težava. Rešitev je sistemska. Tudi šola in pedagoško osebje potrebujeta primerno podporo in znanje, da ju lahko podata naprej in nudita primerno podporo.
Vem za primer, ko je ravnatelj ene od slovenskih osnovnih šol po zvočniku sporočil, kaj se je zgodilo v Srbiji, torej so bili temu priča učenci od 1. do 9. razreda. Številnim otrokom, sploh tistim na nižji stopnji, so te vesti povzročile travmo. Kako je s selekcijo?
Komunikacija z otroki mora biti primerna glede na njihovo razvojno stopnjo. Le tako bo informacija predana otroku na način, da bo razumel bistvo. V nasprotnem primeru lahko v otroku vzbudimo intenziven strah in pretiran čustven odziv, ki ga otrok ne zmore sam umiriti in regulirati. Naloga odraslega je, da daje otroku občutek varnosti in podpore. Še posebej pozorni moramo biti pri predajanju nekaterih občutljivih informacij, saj lahko v otroku vzbudimo travmatski odziv.
Kaj se zgodi s psiho ljudi, da vsak podoben dogodek predstavlja paniko in nevarnost?
Do preplaha je prišlo, ker je to tako blizu nas. Za preplah so med drugim krivi tudi mediji, vsekakor pa smo se začeli zavedati domino efekta. Mogoče ima tudi pri nas kakšen mladostnik podoben problem in je o tej možnosti razmišljal. Zdaj pa je morda pomislil: »Saj je ta to storil, zakaj ne bi še jaz? Pa še pozornosti bom deležen.« Gre za splošen preplah, ki ga povzročajo mediji in naše lastno zavedanje, da nismo imuni proti ekstremnim oblikam nasilja. Tako nas žal večkrat prebuditi šele šok in takrat se začnemo zavedati, da lahko ima nekaj škodljive posledice tudi na nas.
Učitelji dobivajo grožnje. Če se spomnim svoje osnovne šole, so imeli državni organi avtoriteto. Kje se je to izgubilo? Kaj je posledica tega?
Avtoriteta izgublja veljavo in moč, ker otrok izgublja občutek krivde in odgovornosti. Zakaj? Kadarkoli je kaj narobe, je kriv nekdo drug, le otrok ne. Tudi pedagoški delavci pogosto potarnajo, da so velikokrat »krivi«. Ob težavah so se pogosto v preteklosti sestali skupaj pedagoški delavci in starši ter otroku namenili pozornost, da lahko govori o stiski in pove, kaj ga je privedlo do določene situacije. Na ta način je prejel primerno podporo in tudi možnost ponotranjiti občutek krivde, dolžnosti, odgovornosti do drugih ljudi, ki so posledica njegovih dejanj. V zadnjih 15 letih je nekako »zmanjkal občutek krivde«, saj smo postali preveč individualizirana družba, z visokimi zahtevami. Od resničnih odnosov in spletanja medsebojne povezanosti pa smo se oddaljili. Vse je osredotočeno na zadovoljevanje lastnih potreb. Vedeti moramo, da danes niti petice niso več dovolj dobre, pomembni so odstotki pri oceni. To pomeni, da imamo prevelike zahteve in standarde tudi do otrok.
