Letošnje odličje je prejel Ivan Gabrič – vsi ga kličejo Janko – iz župnije Sv. Duh Veliki Trn v občini Krško, od mladih nog dejaven krščanski laik. Ker je zaradi bolezni v bolnišnici, sta odličje v soboto pri slovesni sv. maši v novomeški stolni cerkvi v njegovem imenu prejela žena Bernarda in sin Andrej. Novomeški škof dr. Andrej Saje pa je pred podelitvijo nagrajenca obiskal v bolnišnici, z njim molil, ga blagoslovil in mu zaželel zdravja, moči in blagoslova.
66-letni Janko Gabrič je zgleden krščanski mož, za prave življenjske vrednote pa je gotovo zaslužna njegova družina. Rodil se je v vasi Ženje v župniji Sv. Duh Veliki Trn, kjer tudi prebiva. Že v osnovni šoli je bil dejaven v župniji, tudi kot ministrant, kasneje je sodeloval v mladinski veroučni skupini. Z 18 leti je postal ključar podružnične cerkve sv. Primoža in Felicijana, kar pomeni, da to delo opravlja že skoraj pol stoletja, je pa tudi organist in zborovodja župnijskega pevskega zbora.
Zvonove za Madagaskar
Njegova posebna ljubezen so zvonovi in prav tu je ogromno naredil za Cerkev. Od 21. leta starosti je požrtvovalno načrtoval in izvajal obešanje zvonov in skrbel za elektrifikacijo zvonjenja. Najprej je sodeloval z duhovniki Janezom Modicem, Mirom Bončo in Jožetom Rantom, potem pa je dela v zvoniku začel opravljati s svojo ekipo, ki sta jo sestavljala še Janko Sumrak in Franci Urbanč. Ivan Gabrič je poskrbel za načrte, izmere, izvedbo, obešanje in elektrifikacijo zvonov v kar 566 zvonikih po Sloveniji, v Črni gori in na Kosovu. Povezan je bil tudi s slovenskimi misijonarji na Madagaskarju, ki jim je preskrbel nekaj zvonov, sodeloval je npr. z rojakom Tonetom Kerinom, ki že desetletja deluje na Madagaskarju. Vsa dela je Janko Gabrič vedno opravil za simbolično finančno nadomestilo, vse je bilo narejeno napol udarniško, kar pomeni, da so stroški vključevali le material, prevoz in majhen simbolični dar. Prav zato so zvonovi lahko zapeli v mnogih manjših župnijah in revnejših podružnicah doma in v diaspori. Enako, s honorarjem za material in prevoz, Janko skrbi tudi za vzdrževanje in sprotna popravila sistemov zvonjenja.
Spoštovani mož
Odlikovanec, ki je sicer izučen zidar, se je v domači župniji ob opravljanju vseh naštetih služb vedno udeleževal tudi raznih obnov in udarniških akcij, v veliko pomoč je bil zlasti župniku Metodu Oblaku, tudi v njegovi bolezni. V domačem kraju je spoštovan krajan, dva mandata je bil član sveta krajevne skupnosti.
Vse našteto je Janko zmogel ob naporni službi – zaposlen je bil kot hišnik oz. skrbnik v OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško – ter delu na manjši kmetiji in skrbi za družino, kar je gotovo zmogel tudi zaradi globoke vere. Odlikuje ga kup dobrih lastnosti, požrtvovalnost, vztrajnost, pridnost, poštenost. Z ženo Bernardo, s katero sta poročena že več kot štiri desetletja, sta si ustvarila številno družino s šestimi otroki, vsi so odrasli in samostojni, razveseljuje ju tudi že vnukinja.
Lik Sv. Jožefa
Predlog, da se Jožefovo odličje podeli Janku Gabriču, sta dala dekan dekanije Trebnje Klavdio Peterca in župnik župnije Sv. Duh Veliki Trn Marko Burger. O predlogu se je škof posvetoval z zborom svetovalcev, ki je odločil soglasno. Čestitke letošnjemu prejemniku Jožefovega odličja je pri slovesni maši izrekel tudi novomeški škof Andrej Saje, ki se je v pridigi dotaknil lika sv. Jožefa iz Nazareta. Ta je s svojimi lastnostmi in vrednotami vsem lahko v spodbudo in navdih pri razmišljanju, »kako naj živimo iz svoje vere in prepoznavamo navzočnost Boga v svojem življenju, kako naj živimo v tem razburkanem svetu. Bodimo povezani v molitvi in prizadevanjih za dobro, naj nas vera krepi, da bomo lahko še naprej opravljali vsak svoje poslanstvo,« je zaključil.
