Pirančanka Natalija Planinc si tudi letos dom deli z lastovičjo družinico. Pred tremi leti je k njej priletel lastoviček Kori, ki je tudi spal v dnevni sobi, lani si je z družico tam spletel gnezdo in v svet pospremil tri mladiče. Letos pa je lastovičji par spletel dve gnezdi – tokrat na terasi. Mladiči iz prvega gnezda so že odleteli, v drugem pa so zdaj tri jajčka. Nobenega dvoma ni – lastovičji par si je izbral Natalijo, ne samo njene terase s prelepim razgledom na morje, obzidje in cerkev sv. Jurija.
Nepričakovani sostanovalci
V zadnjih treh letih je nepričakovano za nekaj mesecev postala sostanovalka lastovičje družine. Ona, ki nikoli ni imela hišnih ljubljenčkov, čeprav jih ima rada. A živi v mestu, poleg tega je vedno kakšna prireditev ali razstava, ki jo zvabi ven, če je celo ne kar sama organizira, kot je to ob pomoči članov društva Anbot redno počela vrsto let. Nekdanjo dolgoletno pomočnico ravnateljico piranskega vrtca Mornarček ter soustanoviteljico in do nedavna predsednico društva Anbot zanima tako rekoč vse, še posebej vse, kar je povezano s kulturo. No, tudi živali so ji blizu, a gotovo si nikoli ni predstavljala, da bo pobližje spoznala lastovičji svet. In to dobesedno – doma.
Priletel v dnevno sobo – in ostal
Pred tremi leti se je vse spremenilo, pa ne samo zaradi epidemije korone, ki nas je v najhujši fazi držala doma, brez prireditev in druženja, kar je Natalija močno pogrešala. V njeno življenje, natančneje v njeno dnevno sobo na vrhu palače Gabrielli v Piranu, je konec maja 2020 priletel Kori, samček kmečke lastovke. A zgodba sega nekaj dni prej, ko se je pri Nataliji oglasila prijateljica Marina. S sabo vedno nosi vilinske karte. Da bi Natalijo razvedrila, ji je predlagala, da iz vrečke izbere karto. V Natalijini roki je pristala karta vila živali. Sporočilo je bilo jasno. »Vila živali vam želi sporočiti, da je za vas trenutno pomembno biti obkrožen z živalmi. V vas je poseben dar za to, da čutite živali, sprejmite jih v svoj dom in jim nudite toplino. Če še nimate hišnega ljubljenčka, si ga omislite. Prinesel vam bo drugačno energijo in nove začetke.« Natalija je ob tem sporočilu zamahnila roko. »Hišni ljubljenček? Kje pa, jaz sem ves čas naokoli. Tako sem tudi odvrnila Marini, ki je rekla, da bi le morala razmisliti o kakšni živalci,« se še živo spominja. Seveda tedaj ni mogla vedeti, da bo prav nasprotno: da si bo lastoviček omislil – njo.
Bo vse ponečedil, ta ptič?
Dvaindvajsetega maja je v njen dom priletela ptičica. Sprva je Natalija mislila, da je zašla in da ne najde poti na prostost, zato ji je z omelcem nakazala pot proti vratom na terasi. Čez nekaj časa pa je spet slišala ščebetanje, ptičica se je vrnila. Ponovila je vajo z omelom, ptička je odletela. A ko se je Natalija vrnila iz mesta, jo je ptičica pričakala na slikarskem stojalu. Letala je po hodniku, posedala na slikah in knjižni omari, si ogledala vse prostore. Očitno se je tam dobro počutila in odločila se je, da bo to njen dom. Natalija ni sedela križem rok, hotela je vedeti, kdo je njen novi sostanovalec. Odgovor je dobila pri ornitologu Iztoku Geistru, ki je ugotovil, da ima v gosteh samčka kmečke lastovke. In če je ne moti, naj ga pusti v stanovanju, ji je še navrgel. Natalija je bila malo v dvomih. »V dnevni sobi imam kup slik, različnih umetniških del, da o knjigah niti ne govorim ... Bo vse ponečedil, ta ptič, sem si mislila. Pa ni tako. Ponečedi le tam, kjer spi. Zadostuje, da tja na tla položim list časopisnega papirja in težav s kakci ni,« pravi zdaj.
Ptiček Kori
Hitro je dobil ime; tedaj je bila korona v polnem razmahu, torej je ptiček postal Kori. Ponoči je spal v dnevni sobi, podnevi pa poletel na prostost. Po dveh tednih je pripeljal družico na ogled, kje bo začel spletati gnezdo, nato pa začel graditi. »Med gradnjo je najraje počival na slikarskem stojalu, na katerem je grafika bika slikarja Zvesta Apollonia. Kdove, morda je Kori mislil, da je v hlevu,« se še danes smeje Natalija. In kmalu je dobil tudi prstan – obroček, nadel mu ga je Dare Fekonja iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Ko je bilo gnezdece nared, je Kori pripeljal družico, ki pa z udobjem v gnezdu ni bila zadovoljna in se ni vrnila. Od takrat dalje se je Kori še vedno trudil, prinašal posušeno morsko travico, a vse zaman. Očitno se je samička odločila, da bo gnezdo nekje drugje. Z vnukinjo, ki je bila tedaj pri njej na počitnicah, je Natalija v bližini res odkrila gnezdo s petimi mladički. Prav verjetno je Kori pomagal hraniti male požeruščke, saj ga čez dan skoraj ni bilo doma, le tu in tam je priletel na počitek. Ponoči je sprva spal v gnezdu, pozneje se je ponoči preselil na karniso v Natalijini spalnici. Samička z mladiči je konec poletja odletela proti toplim krajem, on pa se je poslovil v začetku septembra.
Korijeva nevesta
Naslednjo pomlad je Natalija nestrpno čakala, ali se bo Kori vrnil. In se je, 4. aprila. Čez čas je pripeljal še nevesto. Spet je v kotu pri balkonskih vratih neutrudno gradil gnezdo, ki ga je nato samička še malo dodelala. V njem je izlegla štiri jajca, a čez čas so ven pogledali le trije lačni kljunčki. Tako kot leto prej Korija so člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic mladičke v gnezdu konec junija obročkali, izmerili in stehtali. »Se vam sanja, koliko tehta lastovka?« navrže Natalija. »No, Kori je tehtal 17,8 grama. Malčki pa so vselej težji od staršev, saj so polni tošče, dokler ostajajo v gnezdu. Da, ogromno sem naučila iz te lastovičje zgodbe.« Lani se je Kori na jug odpravil 8. septembra, natanko enakega dne kot leto poprej. »Vse imam zapisano. Po tej logiki sem sklepala, da se bo letos vrnil na enak dan kot lani, torej 4. aprila. A njega v začetku aprila ni bilo od nikoder. Lastovke, ki gnezdijo pod voltom na Ulici svobode v Piranu, so se vrnile. Počasi sem se morala sprijazniti, da ga morda ne bo,« opisuje Natalija.
Letos sta si za gnezdenje izbrala teraso, in to dvakrat
A je bilo treba le počakati nekoliko dlje. Natalija je šla na izlet v Firence. Kljub pičlemu upanju na Korijevo vrnitev je pustila balkonska vrata nekoliko odprta na zgornji strani. Ko se je vrnila, je opazila, da nad teraso letata lastovki. »Ko sem odprla vrata, se je ptiček takoj usedel na paličico, kot da bi jo že poznal. Kmečke lastovke živijo od dve do tri leta. Prav lahko, da to ni moj Kori, morda je to kateri od njegovih potomcev, ne vem, toda obnašal se je, kot da bi moj dom poznal,« ugiba Natalija. Lastovičji par si gnezda letos ni spletel v stanovanju, ampak na terasi. Dan za dnem sta se samec in samička že zgodaj zjutraj lotila dela, za gnezdo sta prinašala posušeno morsko travo, slamo, posušene iglice, blato. »Neverjetno, kaj vse sta privlekla,« opisuje Natalija. In kmalu se je v gnezdu začelo dogajati. Natalija je pogosto – ko para ni bilo v gnezdu – zlezla na stol in z ogledalcem preverjala notranjost. Čez čas je odkrila pet jajc in zgodba z mladički se je ponovila. Pet mladičkov s staršema je zapustilo gnezdo. A v začetku julija je par spletel novo gnezdo, v katerem je drugo leglo in zdaj Natalija nestrpno čaka na novi lastovičji naraščaj. V gnezdu so tri jajčka, »mama« pridno sedi in vali ... Poznavalci ptic ne poznajo primera, ko bi kmečka lastovka gnezdila prav v stanovanju. »Prav zato so me v DOPPS prosili, da napišem svojo izkušnjo za njihovo revijo. No, zdaj sta gnezdi spletla na moji terasi. Očitno je tu dobra energija. In vesela sem, da sta si izbrala prav moj dom,« razlaga Natalija. Vsem svojim lastovkam je hvaležna, da je z njihovo pomočjo odkrila čudoviti lastovičji svet. In se namuzne, ko ji prijatelji hudomušno navržejo, ali pozna tisto pesem Ansambla Franca Miheliča; kako že gre? Kjer gnezdijo lastovke, so dobri ljudje doma.
