Haloški bregi od ljudi zahtevajo pridne roke, ki se ne ustrašijo žuljev, barve, pridobljene od sonca, ter številnih ur ročnega dela v naravi, ki se v zadnjih nekaj desetletij ni bistveno spremenilo. Osrednji pripomoček za strme pašnike so še vedno grablje in kosilnice, ki terjajo človeško moč. A če je družina trdna, če je mišljenje enotno, se sicer težaško delo lahko preoblikuje tudi v veselo druženje. »Letošnje spravilo sena je bilo posebno, zbralo se je 25 mladih,« je ponosno dejala mama petih otrok, učiteljica, aktivna članica stoperških društev, gospodinja Ida Žunkovič. »Otroci so odrasli, tako da imamo zdaj resnično veliko rok, ki so voljne pomagati, pridružili so se še njihovi prijatelji in po končanem delu, popoldanskem kosilu, se je druženje raztegnilo pozno v noč,« je dodala. Vsaka pomoč na kmetiji je namreč dobrodošla. »Imamo več kot 60 glav goveda, ki je čez leto na pašnikih. Teh imamo skoraj 50 hektarjev, nekaj je naših, večina najetih, nekatere uporabljamo brezplačno, saj so ljudje veseli že, če nekdo čisti te brege. To tudi pomeni, da se ukvarjamo z ekološko rejo, navsezadnje so Stoperce že zaradi narave dela ekološke. Njivskih površin imamo slabe tri hektarje, od tega koruze zgolj za vzorec. Bolj zaradi kožuhanja v jeseni kot zaradi potrebe,« je pojasnil glava družine Boštjan Žunkovič.
Ob kravah dojiljah in teletih imajo še šest posavskih konj (to je slovenska avtohtona hladnokrvna pasma), štiri ponije, ki se pasejo okoli podružnične šole v Stopercah, in nekaj kokoši. Kot omenjeno, so živali s kmetije Žunkovič večino leta na paši. »Spomladi jih razvozimo, nato jih selimo med pašniki. Kako jih selimo? Na stari način. Nekdo izmed nas gre pred čredo s kruhom ali vedrom žita, nekaj nas živino spremlja na koncu. Selitev imamo precej, predvsem zaradi majhnosti parcel. Drugače pa moška teleta prodamo za nadaljnje pitanje, ženska teleta odpeljemo v klavnico. Lastne predelave mesa še nimamo, se pa pogovarjamo o teh možnostih. Zagotovo bi bila takšna odločitev na dolgi rok pametna. V Halozah namreč trije en hektar kosimo pol dneva, v ravnini pa nekdo sedi na traktorju in v eni uri pokosi pet hektarjev. Na koncu pa je kilogram mesa ali liter mleka enako plačan,« je povedal Boštjan.
Deset kmetij zaprlo vrata hlevov
Medtem ko številne kmetije v Halozah ugašajo in se hlevi zapirajo, Žunkovičem zanosa ne manjka in ne zmanjka. »S šestih kravic in 'štale' na priveze smo prešli na več deset glav goveda, zgradili smo dva nova sodobnejša hleva, kjer so živali čez zimo, ter strojno lopo. Gospodarimo pa na zemlji, od katere je prej živelo več kot deset kmetij, ki so to panogo opustile,« je z žarečim pogledom dejal glava družine. Ponosen je tudi na posodobljeno kmetijsko mehanizacijo, brez katere tudi na haloških kmetijah ne gre. »Nekaj sredstev smo si zagotovili prek uspešne prijave na razpisih, del sredstev nam omogočajo krediti, sam pa dodaten vir zaslužka zagotavljam tudi z opravljanjem drugih storitev,« je priznal zagreti lovec, ki je po 14 letih pustil službo in se posvetil kmetijstvu. Na vprašanje, zakaj se je tako odločil, je izstrelil odgovor: »Zaradi svobode, ki jo nudi kmetijstvo.«
Družbeno in društveno aktivna družina
In čeprav je kmetija modernizirana in zagotavlja preživetje sedemčlanski družini, seveda ob službi žene Ide, Žunkovičevi ne nameravajo obstati pri doseženem. »Pri živinoreji se usmerjamo iz lisaste pasme na pasmo limuzin, ki je mesna pasma. Gre za pomemben korak, ki ga ni mogoče opraviti z danes na jutri,« je dejal Boštjan, ki mu dodatno energijo za razvoj kmetije zagotovo daje njegovih pet otrok. Najmlajša Ana, ki ji sledijo Miha, Luka, Lea in najstarejša Maja, vselej poprimejo za delo, ne le zato, ker morajo, ampak ker jim je to prirojeno oziroma privzgojeno. Ob šolskih obveznostih in delu doma so aktivni tudi v domači lokalni skupnosti. Predstavljajo nepogrešljivi del družabnega in društvenega življenja v Stopercah. »Radi imamo svoj kraj. Sodelovanje in prijateljstva v različnih društvih nam predstavljajo sprostitev in prijetno preživljanje prostega časa, ki ga imamo kljub obveznostim na kmetiji dovolj,« so zagotovili otroci, zbrani za družinsko mizo.
Najraje se zberejo za veliko leseno mizo
Za veliko leseno mizo se tudi sicer radi zberejo, kajti družina je zanje zelo pomembna vrednota. Zato ne preseneča, da je v družini Žunkovič neizmerno veselo ob praznovanjih rojstnih dni, teh seveda ob številčnosti članov ni malo, ob ohranjanju ljudskih običajev, kot sta kožuhanje in koline, še posebej prijetno pa jim je ob božiču. »Božični čas nam veliko pomeni, je čas topline, ljubezni in domačnosti, kar je v naši družini na prvem mestu,« so se strinjali Žunkovičevi iz Grdine pri Stopercah.
