Džip. Cigareta. Udobna pisana oblačila. Ruta v laseh. Otroška norost. Občutek, da je vse mogoče. Pivo. Bob. Zabava. Svet je lep. Anka Ciganka ... Skrivnostna seksi blondinka z raskavim glasom, polna življenjskih izkušenj in preizkušenj. Drama quin. Party animal. Pisateljica. In ja, manekenka za vse čase, ki smo si jo zapomnili.
Ne mislim umreti kot vreča krompirja!
Da jo je kap, sem vedela že nekaj mesecev. Žensko, ki je skoraj 70 let plesala v svojem ritmu ne glede na vse. Ki si je dala duška in potovala v daljne kraje, ko smo bili še zapečateni z mislimi, da je to samo za privilegirane. S svojim življenjem nam je kazala, da je nemogoče mogoče. Pri osemnajstih sem jo vsak dan obiskovala, opazovala in poslušala. Bila sem tam, ko so prihajali zanimivi ljudje z vsega sveta. Tedaj je živela še v Preddvoru. Prišla je iz Afrike in prirejala nepozabne žurke. Vstopala sem v film, postala v njem statistka. Dogajalo se je marsikaj, kar sem pred tem videla samo na televiziji. V hišici, obdani s travo in cvetjem, ki ga je Anka oboževala. Njen mož Bob je delal na naftni ploščadi, ko je vihrava optimistka z džipom in odprto streho dirjala po gorenjskih gričih. Lahko sem jo spremljala. Stik sva ohranili do njene selitve v Hurgado, potem sva se srečali le še redko. A spomin je ostal.
Hurgada je bila dom, ki si ga je izbrala za svojo zadnjo dekado. In tam jo je lani, nekega vročega novembrskega dne, pocukala za rokav kap. »Naj se že malo umirim, mi je rekla. Naj v svoje življenje vnesem red, več spanca, manj žuranja. Čas je.« S prijateljem, ki je bil tedaj slučajno ob njej, sta še zmogla do bližnje bolnišnice, a tam niso pravi čas pravilno ukrepali. »Čutila sem, da moram domov, da bom umrla, če bom ostala v Egiptu. Saj so prijazni, ampak možgani so pa možgani.«
Z medicinskim letalom domov v Slovenijo
Z medicinskim letalom Tyrol air ambulance so jo odpeljali v klinični center v Ljubljano, toda možganske poškodbe so bile prevelike, da bi lahko še kdaj hodila, so ji rekli. Da bi še kdaj samostojno živela. Možganski infarkt je Anko priklenil na posteljo. Po vseh mogočih obravnavah in preiskavah zdaj leži v domu upokojencev v Trbovljah, kjer ne neha upati, da bo še kdaj hodila. »Že samo zato, da bi se zahvalila svojemu bratu Janiju, ki vsak dan pride in me odpelje na terapije. Zaradi njega bom vztrajala, da njegov trud ne bo zaman.« Hvaležna je vsem domačim, da jo obiskujejo. Bolj kot kdajkoli se zaveda pomena sorodstvenih vezi, tega, da kri ni voda. Veliko ji pomeni, da je niso pustili na cedilu, čeprav mogoče kateri med njenimi najljubšimi misli, da ga ona je. »Rada bi, da moja Nancy ve, da je bila ves čas z mano, tudi takrat, ko je kot majhno deklico nisem vzela s sabo v svet. Najraje na svetu jo imam.« In kako rada ima svojo najboljšo prijateljico Alenko Medved, ni pozabila večkrat povedati. Dolgoročni spomin ji dobro dela. »Hvala bogu, da mi je pustil spomine, ko mi je že noge vzel.«
Kaj bi, če bi lahko spet hodila?
Ljudje, ki so soočeni z odhajanjem, sploh ljudje, ki so živeli na polno, kot je Anka, so polni modrosti. Zdaj gola, brez maske, je govorila o vsem na tisti sončen dan v Trbovljah. Jokali sva, se smejali, obujali spomine, se šminkali z roza šminko. »Daj, poišči v črni torbici roza šminko. Pa malo pudra mi daj. Poglej še, kje je majhen moder svinčnik za okoli oči. Pobrskaj malo. Pa ogledalo.« In sem iskala. Našla. Našminkala se je sama. Nekaj potez, nekaj malega barve, pa je bila spet tista stara Anka. Obraz ji je osvetlila popoldanska svetloba. Medtem ko sem, ko sem prišla, videla od hudih bolečin in krčev utrujeno Anko, je bila zdaj pred mano tista stara »Anka, to sem jaz«. Zbrala je zadnje atome moči, se z desno roko oprijela triangla nad sabo, dvignila svoje telo, pogledala proti svetlobi, ki je pronicala skozi okno, in rekla. »Daj, slikaj!« Profesionalka. Ženska, ki se ne vda. Telo, ki so ga občudovali po vsem svetu, po njem hrepeneli moški več generacij, mu zavidale ženske – ne dela več, a duh je živ. Ne daj se, Anka, odmeva v njej. Odmev je prišel do mene. Vedno je upanje. Če devet zdravnikov reče, da ga ni, še vedno lahko pride deseti in reče, da je. Anka verjame v desetega. Zato se bori. Vsak dan trenira v bolečinah. Brat Jani ji stoji ob strani. »Imeti takega brata! Res, Jani, hvala. Zate se ne bom nehala truditi. Vem, da sem ti izpila že veliko energije. Hvaležna sem ti in dokazala bom, da ti je nisem zaman.« In mi je pokazala, da že miga z desno nogo. Utrujena je bila. Zagrabil jo je krč. Brat Jani Kužnik, po poklicu kemik, ji vsak dan zmasira telo z oljem, ki ga sam izdeluje iz magnezijeve osnove, je povedala. Pomaga ji. Pomaga ji tudi živa knjiga prijateljice Mojce iz Preddvora, ki jo ima pod vzglavnikom. Zdaj lažje spi. »Verjamem v te reči.« V boga pa ne verjame. Edino, če si bo pomagala sama, ji bo pomagal tudi bog. Verjame, da jo v nebesih čakajo mamica, očka in njen že pokojni brat. »Če bi hoteli, da grem k njim, bi me že vzeli k sebi. Tako pa vem, da ostajam tukaj z namenom. In če bom doživela samo še en procent tega, kar sem že, se je vredno boriti. Ne bom zdaj na koncu kapitulirala.«
Strah me je
Nikoli v življenju je ni bilo strah. Ne strupenih kač, ne noči v divjini, ne novih ljudi in nepoznanih krajev, ne vojn, ne slabosti po prekrokanih nočeh. Živela je brez strahu. »Ves čas sem bila en tak otroček. Kot da nikoli ne bi odrasla. Nisem želela sprejeti odgovornosti odraslih. Zdaj sem spet otrok. Ko se rodimo, smo v plenicah, umiramo spet v plenicah.« Ko sem prišla, je bila žalostna in vesela hkrati. Veselja ne more pokazati z obrazno mimiko. Dobro ji denejo obiski, saj predstavljajo spomine; lahko se vrne v življenje. To nikoli odraslo dekle se po kapljicah vrača v sobico v trboveljskem domu za ostarele, kjer leži v družbi še dveh gospa. Ponoči in podnevi ju bodri. In s tem tudi sebe. »Težko mi je, ker ne morem vstati in jima pomagati, ne toliko, ker ne morem sebi. Nimam energije, da bi maske gor dajala. Zdaj sem ranjen otrok. Ni energije, da bi igrala korajžno punco, kot sem vedno znala. Zelo se matram, utrujena sem. Utrujena od slabih novic, od bolečin, od tega, da ob vsem trudu, ki ga vlagam, ni želenega napredka. Včasih se počutim, kot da me življenje ni izučilo, a se borim. Borim se z zadnjimi močmi. Vsak dan znova. Toda uspeha ni. Zato sem žalostna, razočarana in me je strah. Pa me v življenju nikoli ni bilo.«
Kaj jo drži pokonci?
»Ko bom šla v nebesa, moram hoditi. Ker rada hodim po oblakih. In če pridem v nebesa, bom tudi tam ostala nerealna. Takšna, kot sem. Zdaj se je izkazalo, da me prav ta nerealnost drži pokonci.« Smisel za humor se vrača. Začetni pesimizem, žalost premaga smisel za humor, čeprav črn. Pripovedovala mi je, kako ji v možganih »tista tipka za ravnotežje« ne deluje, ampak saj je bila tudi že prej dostikrat brez ravnotežja zaradi piva. Ja, pivo ima rada in cigarete. Sploh pa je rekla, da ne misli umreti kot vreča krompirja. Če bo že treba umreti, se bo raje s pokvarjenim padalom vrgla iz letala. »To, da umrem v postelji, bi zame pomenilo, da se v življenju nisem ničesar naučila. Vse stvari, ki so mi bile v življenju všeč, sem delala z nogami.«
Osmodila sem si možgane
Če bi bil Bob njen prvi moški, bi bil tudi zadnji. Ker je bil to preprosto njen pravi moški. Duša dvojčica in pustolovec, ki ji je uresničil vse želje. Te so ga, kot ji je tudi povedal, dosti stale, ampak kako bi lahko še lepše zapravila denar kot pa za potovanja, ki so bila njuna skupna strast, je rekla Anka. Vse tuje valute sta vedno preračunavala v ceno, ki jo je v neki državi imela steklenica piva. Oboževala sta ga. Anka drugega alkohola ne, pivo in cigarete pa ja. Mogoče si je prav s cigaretami pridelala kap. »Osmodila sem si možgane in popušila življenje.« Tudi v tem, kar se ji je zgodilo, najde nekaj dobrega. Pomislila sem na Frido Kahlo. Tudi Anka bi se z nemočnim telesom dovolila odnesti s posteljo vred na dober žur. Ko so jo na nosilih peljali v Sočo na rehabilitacijo, je osebje spraševala, kje je Soča, da ne sliši nobene reke. Kje je raft, s katerim bodo šibali po deroči reki. Zna se pošaliti na svoj račun, se nasmejati in zjokati. Pove, kar misli. Marsikaj poskuša razumeti, zdaj ko leži. Ne gre ji lahko. Tudi odpušča težje, a se uči. Še vedno ima rada dotike; hrepeni po njih. No, Anka nima te sreče, da bi bila na starost obkrožena s svojimi predmeti, poznanimi ljudmi, a ne gleda nemočno v tuje oči. V vseh prepoznava domačnost. Hvaležna je osebju v domu za ostarele v Trbovljah za vso njihovo potrpežljivost. Zdaj je to njen dom, a ne poslednji.
70 let
Lani osmega marca, na dan žena, je plesala v dežju v svojem najljubšem lokalu For You v Hurgadi. Slavila je 69. rojstni dan. »In veš, kaj sem jim rekla? Rekla sem jim, da je to moj zadnji rojstni dan, ki ga proslavljam. Poglej si na Youtube, tam gor boš videla, kako sem plesala lani.« Vtipkala sem Anka Hurgada in za petnajst minut šla na zabavo. Lansko, ko je tam v dežju plesala Anka, in letošnjo, ko so njeni prijatelji organizirali rojstni dan za istimi mizami, brez nje. »Spekli so torte za mimoidoče, kot sem to počela jaz. Zbrali so se vsi moji, jaz pa tukaj ležim, nemočna.« In potem so se vlile solze. Iskali sva robčke, vsaka svoje. Anka je bila začudena, da joče s svojimi solzami. Na neki način je bila vesela, da še ni vseh potočila. »Borila se bom. Vem, da je prav, da sem prišla nazaj v Slovenijo. V Hurgadi bi najbrž že umrla. Življenje je eno samo.« Še enkrat bi ga živela, kot ga je, mogoče bi bila še bolj divja. »Vsaka ura, ki jo preležiš v postelji, ko ne greš med ljudi, je izgubljena.« Če bi jutri shodila, bi bosa tekla po potoku navzgor, in če bi umrla, bi želela, da jo upepelijo. »Želim, da me zažgejo, da bom šla v nebesa suha, da se mi bo vsaj enkrat v življenju špeh scvrl, da bi vsaj v nebesih jedla, kar bi hotela, ne samo jabolk.« Upepelila je tudi svojega Boba in ga odnesla na njun najlepši otok Paradise. »V raj sem ga odnesla kar sama. Želim, da bi tudi mene potresli, kamor sem potresla Boba, da bova spet skupaj.« Ampak ne še, je rekla. Ni še čas. Najprej se bo spravila na noge. Naredila še vsaj en velik žur, potem pa ja. No, če bo čas, bi rada še kaj napisala. Zdaj, ko se je soočila s koncem, ima veliko napisati. Zdaj je še pristnejša, še šokantnejša, še bolj Anka. In pripravljena o skrivnostih, ki so šle skoznjo, o trenutkih, ko ji je zastajal dih ob lepotah sveta in nenarejenih ljudeh, pripovedovati do konca svojih moči. Ker na koncu štejejo le trenutki, ko nam je zastal dih, je rekla.
P. S.
Fotografirali sva se. Ampak ja, človek po kapi je človek po kapi. Človek po hudi možganski kapi je človek po hudi možganski kapi. Obe sva vedeli, da so ljudje, ki bi se radi naslajali, češ, lej jo, dobila je, kar si je zaslužila. A kljub vsemu je lepa. Divja. Neukrotljiva. Duh je živ. Kap mu ne more do živega. Žal je izmuzljiv. Ne da se ga ujeti s fotografijo, se ga pa da, vsaj midve z Anko upava tako, z besedo.
