Razpad zakona, bolezen in socialna stiska niso premagali Andrejine bojevitosti in ljubezni do življenja.
»Vsak ima pravico, da živi svobodno, a le če zbere dovolj poguma in moči, da izstopi iz ograde in se poda po svoji poti,« so uvodne misli Andreje Turina, profesorice razrednega pouka. Ko je ostala brez doma, je na družbeno omrežje zapisala prošnjo za pomoč. Odziv ljudi, ki so želeli pomagati, je bil izjemen – 5000 Slovencev ji je prisluhnilo.
Andreja, nam lahko na kratko opišete svojo zgodbo?
Do prelomnice je prišlo, ko so bili pritiski nad mano vse večji. Ko mi je začel razpadati zakon, prišli sta še otrokova bolezen in moja depresija … Ljudje, ki so me obkrožali, so me s tem, kako naj živim in kaj naj delam, posiljevali na vsakem koraku. Velikokrat sem se počutila kot lutka v rokah drugih. In prišel je dan, ko je notranji glas rekel, naj že začnem živeti ali pa naj življenje končam. In ker je moja ljubezen do življenja zelo velika, sem sklenila, da se podam na pot odkrivanja same sebe, pot svobode, daleč proč od vseh okovov, ki mi jih je nataknila družba.
To niso majhni, še manj enostavni koraki.
Res je. Za mano so najtežji meseci v življenju. Znašla sem se v neznanem kraju, med neznanimi ljudmi, kot da bi se ponovno rodila in začela živeti življenje od začetka. Trenutno sem našla zavetje v varni hiši, za kar sem zelo hvaležna, saj imamo z otroki streho nad glavo. Je pa življenje tu kar težko, saj se moraš privajati na skupno življenje s še drugimi ženskami in otroki. Ni enostavno, vendar sem hvaležna, da skupaj z mano živijo čudovite ženske, od katerih sem se veliko naučila. Pomagamo si. Najteže pa je gotovo za otroke, saj jim nenadna sprememba življenje postavi na glavo. Nisem vedela, kako bodo to prenesli, vendar smo močni. Zelo jih spodbujam.
Andreja, zakaj nam je tako težko prositi za pomoč, ko jo potrebujemo?
Zato, ker nas je strah, kaj si bodo drugi mislili o nas. Veliko ljudi je bilo vzgojenih tako, da vse težave rešujejo znotraj družine in da je prošnja za pomoč izraz šibkosti. Veliko ljudi, ki so žrtve kakršnegakoli nasilja, ima v sebi velik občutek krivde, sramu … Pomembno vlogo igra še naša samopodoba, ki je v takih primerih zelo nizka.
Zakaj ste se vi odločili prositi za pomoč? Kakšen je bil odziv na prošnjo?
Nisem človek, ki bi prosil za pomoč, saj sem bila celo življenje navajena, da svoje težave rešujem sama. Toda ko sem odšla od doma in pristala na cesti, je bila moja bolečina, da nisem skupaj z otroki, tako močna, da sem kar nagonsko prosila za pomoč. Nočem, da so tudi sami žrtve ljudi, ki raje sledijo čredi, kot pa da bi začeli razmišljati s svojo glavo. Presenečena sem bila nad odzivom Slovenije. Niti v mislih si nisem predstavljala, da bo v enem dnevu mojo prošnjo na pomoč delilo skoraj 5000 Slovencev!
Kakšni so vaši načrti, želje za prihodnost?
Iz svoje zgodbe sem se veliko naučila. To znanje bi rada predala vsem ženskam, ki so v podobni situacij. Že članki, ki jih zapisujem na blogu, so jim lahko v veliko pomoč. Zelo rada pa bi odprla center za mamice in otroke, pa tudi za družine, ki se znajdejo v stiski. Za realizacijo tega bo potreben velik finančni zalogaj. Upam na pomoč donatorjev. Predvsem pa so moja ljubezen otroci in njim bom še naprej posvečala vso svojo pozornost in znanje.
