Ljudje so že s svojih prvih potovanj v oddaljene kraje domov prinašali uporabne in zanimive vrste. Evropo so osvojile zaradi svojega lepega videza in koristnih lastnosti. Pav je danes domača žival iz družine poljskih kur, ki so jo vzgojili v Indiji, v Evropo so ga prinesli Grki v 5. stoletju pr. n. št., danes pa ga gojijo predvsem zaradi lepega barvastega perja. Ljubezen do eksotike ali tujerodnih živalskih vrst smo v Sloveniji zasledili tudi pri Kseniji in Radu Hribarju na začetku 20. stoletja. Oba s pestrim pedigrejem in predvsem ljubeznijo do drugačnega in umetniškega, katerih zgodba še ni dobila epiloga, a verjetno je tako tragičen kot epilog hišnega ljubljenčka, ki ga je Ksenija kakor psa na vrvici vodila po Tivoliju in ga po ugrizu nagačenega postavila na ogled v njunem gradu Strmol, kjer je še danes. Zagotovo se spomnite tudi Ivana Krambergerja, ki se je naokrog vozil z doma izdelanim rdečim kabrioletom znamke Bugatti, na vseh poteh pa ga je spremljala zvesta spremljevalka – opica Ančka, ki so jo umorili samo mesec dni pred zanj usodnimi streli.
Kaj pa invazivne tujerodne vrste?
V skladu s predpisi o ohranjanju narave mora fizična ali pravna oseba živalim zagotoviti primerne bivalne razmere in ustrezno oskrbo, kar pa ne pomeni ponuditi ji zavetje, ko se je naveličamo, v bližnji mlaki ali jezeru, kjer prevečkrat pristanejo denimo želve rdečevratke in tako postanejo invazivna vrsta, ki povzroča težave domorodnim. Med invazivne živalske vrste spadajo tudi vzhodnoameriška gambuzija, sončni ostriž, psevdorazbora, zlata ribica, signalni rak, rdečeškarjevec, harlekinska polonica, pižmovka in nutrija. Izjemne, tihe nevarnosti se pojavijo, ko tujerodne rastlinske vrste postanejo invazivne – to pomeni, da se v novem naravnem okolju samostojno in nenadzorovano širijo ter imajo negativne vplive na domorodne vrste in zdravje ljudi. Ker imajo tujerodne vrste bolj agresivno vedenje kot avtohtone in so v novem okolju večinoma brez naravnih sovražnikov, oblikujejo velike populacije. Hitreje in uspešneje se v primerjavi z avtohtonimi rastlinskimi vrstami pri nas razmnožujejo, kalijo in velikokrat prenašajo bolezni japonski dresnik, kanadski zlata in orjaška rozga in ambrozija. Izobraževanje, prepoznavanje tujerodnih invazivnih vrst, odkrivanje in popisovanje novih rastišč in žarišč, označevanje z GPS-napravami so samo nekateri ukrepi, s katerimi smo se v Sloveniji tudi zaradi sprejetja evropskih direktiv in slovenskih zakonov že začeli spopadati s problematiko izjemno hitrega širjenja invazivnih tujerodnih vrst ter njihovih posledic. Je morda že prepozno?
