Za dolgo skupno življenje so potrebni delo, medsebojno zaupanje in ljubezen, pravita prisrčna slavljenca.
Zlato poroko sta, kot še posebej poudarjata Jožica in Florjan, proslavila v krogu družine, ker jima je slednja v življenju veliko pomenila, prav tako kot danes. Oba se tudi strinjata, da so za skupno dolgo življenje potrebni delo, medsebojno zaupanje in ljubezen.
Prvič sta se poročila 30. maja 1964, v isti cerkvi pa sta se spet znašla po dobrih petdesetih letih, ob izteku letošnjega, ne preveč vročega poletja. Celodnevno druženje in slavje sta se namreč začeli že zgodaj dopoldne v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Čadramu – Oplotnici, kjer je slavnostno mašo v somaševanju župnika cerkve sv. Marjete Antiohijske iz Keblja, Jožeta Geriča, daroval oplotniški župnik Roman Štus.
Slednji je med prisrčno pridigo med drugim dejal, da je danes vse manj zlatih porok. Prav zato so po njegovem mnenju še posebej vredne in so nam vsem v poduk, kako pomembne vrednote so ljubezen, zvestoba in spoštovanje. V imenu oplotniške župnije je župnik Štus zlatoporočencema izročil posebno sliko, tudi v zahvalo za delovanje v cerkvi, saj je Jožica že vrsto let pevka v domačem cerkvenem zboru. Prijetno druženje se je nadaljevalo na Štatenbergu pri Makolah, kjer so slavljencema pripravili številna radostna presenečenja.
Bi radi povedali vašo družinsko zgodbo?
Lepe in ganljive zgodbe premalokrat najdejo prostor v našem vsakdanu, našle pa so prostor v časopisu Svet24. Tudi vi lahko z nami delite lepe trenutke svoje družine in prijateljev. Pokličite nas in nam zaupajte zgodbo, ki nam bo orosila oči.
N: Papirniški trg 17, 1260 Ljubljana Polje
T: 01 588 04 80
Med drugim so vnuki pripravili videovpogled v bogato, plodno in predvsem srčno življenje babice in dedka, ki sta vedno pomagala tistim, ki so potrebovali pomoč. Zbrani, med njimi tudi hčerki Sonja in Alenka, so obudili številne, predvsem lepe in vesele spomine na dogodke v minulih pol stoletja. Prisrčna zlatoporočenca se nista upirala niti plesom in poljubom, s čimer sta tudi zdaj izražala medsebojno ljubezen in razumevanje, ki sta ju ves čas vodila skozi življenje.
Florjan je v zaslužni pokojnini že 20 let, pokojnino pa si je po dveh letih dela v GP Šoštanj zaslužil v tovarni Lip Oplotnica, kjer je nekaj let delala tudi Jožica. A slednja je večino delovne dobe zbrala s prodajo časopisov v trafiki v Slovenskih Konjicah.
V življenju sicer ni bilo vedno lahko, a sta trdoživa Pohorca vedno imela dovolj moči zase, za svoji hčerki ter za mnoge druge, predvsem otroke Jožefine sestre Slavice, ki je hitro umrla, zato so izmed osmih otrok trije majhni potrebovali vsestransko skrb in pomoč pri odraščanju. Bila sta botra šestim otrokom. Danes živita skupaj z družino mlajše hčerke Alenke in nič jima ne manjka, razen da jima nekoliko šepa zdravje. A kot pravita, sta vajena potrpeti. Med smehom povesta tudi, da bi bili lahko pokojnini malo višji, resnično pa si predvsem želita, da bi jima služilo zdravje, kajti potem bo vsega dovolj. Sama namreč pridelata tudi domače vrtnine in druge dobrote.
»Tako prisrčni, sočutni in dobri ljudje se le redko rodijo. Ko je bilo v moji družini, po prehitri smrti mame, najhuje, sta sprejela moje mlajše brate in sestre ter jim pomagala do kruha. In ne le takrat, tudi pozneje, torej skozi vse življenje, sta bila pripravljena pomagati vsakomur, ki je pomoč potreboval,« se je s solznimi očmi dogodkov izpred več desetletij spominjala nečakinja Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic. Ob koncu je še dodala: »Dobre in srčne ljudi še bog varuje in vodi.« Zaželela si je torej, da bi jima vsemogoči še naprej pomagal, še zlasti pri ohranjanju zdravja.
