Črna kronika

Balkan Boys

Karmen Klinc
1. 11. 2019, 11.00
Deli članek:

»Naj se imajo ljudje dobro, kamorkoli pridejo.«

Marko Vavpotič M24
"Všeč nam je, da povezujemo ljudi. Na naših koncertih se je združilo že kar nekaj parov. Je neka ljubezen in pozitiva", pravita Rok in Matija.

Prvič so se kot mladi fantje predstavili v prvi sezoni oddaje Slovenija ima talent, danes pa praznujejo svojo deseto obletnico. Balkan Boys ne obžalujejo ničesar. Nasprotno. Čas svojega delovanja bodo obeležili s koncertom, ki bo vse obiskovalce popeljal v posebno deželo, saj so fantje novi album, ki ga bodo ob tej priložnosti premierno predstavili, poimenovali Welcome to the Gipsyland. Vse o novem albumu, njihovem delovanju, koncertih in še čem sta mi ob kavi zaupala vodja zasedbe Rok Nemanič - Nemo in saksofonist Matija Marion.

Ste pred izidom novega albuma, s katerim obeležujete tudi deset let delovanja. Kakšni so bili Balkan Boys nekoč in danes?

Rok: Prvič, ko smo se pojavili v oddaji Slovenija ima talent, je ekipa temeljila na etno osnovah. Igrali smo akustično, brez elektrike. Potem pa se je zvok razvijal z dodajanjem kitare in bobnov, s čimer je postal bolj rockerski. To se je odražalo na našem prvem albumu. Pri drugi plošči je večina članov začela obiskovati Konzervatorij za glasbo (jazz oddelek), kar je pomenilo, da smo začeli med sabo mešati zvoke in ritme, od sambe do gipsy swinga, reggaeja in tako dalje. Skratka, zvrsti smo pomešali med sabo in naredili svoj lasten zvok, ki smo ga poimenovali »balkan pop fusion«. Pri tretjem albumu smo se osredotočili na neko »gipsy« melodiko, pri ritmu pa bi lahko rekli, da sta rdeča nit rumba in ska.

Kaj je vaša posebnost?

Matija: Kot je omenil Rok, to, da smo ustvarili svoj zvok in komičnost. Kar zadeva nastop, smo v zadnjem času dodali veliko komičnih sestavin, ljudi želimo zabavati na drugačen način.

Zakaj Balkan Boys?

Rok: Ime je nastalo bolj v šali, saj so bili nekoč priljubljeni The Beach Boys, Backstreet Boys, in ko smo se prijavili na Slovenija ima talent, smo si rekli: »Zakaj pa ne bi bili mi Balkan Boys?« Igramo balkan melodiko in nadeli smo si ime, ki je bilo večkrat priljubljeno. Zdaj vsi pravijo, da gredo na Boyse. Nas pa je ne nazadnje vse to pripeljalo tudi do komike.

Preden smo začeli z intervjujem, si omenil, da si vas ljudje včasih predstavljajo drugače. Kaj si mislil s tem?

Rok: Včasih imamo malce težav, ker ljudje zaradi imena mislijo, da izvajamo turbo folk glasbo, a je ne. Zadnjič sem v Novi Gorici opazil, da so se ljudje ustavljali, ker jim je bila všeč naša glasba. V nekem trenutku je bil trg poln ljudi. Vprašanje, ali so vedeli, da smo mi Balkan Boys. Kar »postrežemo«, bi lahko poimenovali evropski balkan, to je glasba za vse in za vsakogar. Ljudje se imajo ob tem dobro, se sprostijo, povežejo z drugimi in celo zaplešejo. Všeč nam je, da povezujemo ljudi. Na naših koncertih se je združilo že kar nekaj parov. Gre za neko ljubezen, pozitivna čustva.

V skupini vas je osem. Kako združiti toliko različnih moških značajev?

Matija: Nikoli se ne delimo in nihče nikoli ne ostane sam. Vsi držimo z vsemi in sami zase pravimo, da smo družina. Nihče ne ostane lačen ali žejen česarkoli. Kaj naj rečem, osem fantov pomeni čisto komiko in zagotovljeno zabavo. (smeh) Pomembno je to, da smo res kot družina. Tudi ko izbiramo nove člane, gledamo na to. Ni nujno, da je vrhunski glasbenik, ampak da kot oseba »paše« v našo družino, saj vemo, da bomo morali veliko časa preživeti skupaj. Tako je bilo na primer, ko smo izbirali novega kitarista. Zelo močan dejavnik je bil, kako se bo »vklopil«. Smo pa imeli srečo, da smo dobili oboje – odličnega kitarista in hkrati odličnega prijatelja.

PR
Novi album so fantje poimenovali Welcome to the gipsy land.

Ob deseti obletnici pripravljate koncert. Kaj lahko obiskovalci pričakujejo?

Rok: Pripravljamo res veliko zabavo, nekateri bi ji rekli »guča«. Sam bi to poimenoval »novodobna guča«. Vsak je vabljen, da pride in se prepriča. Kar zadeva koncert, pa so že gostje, ki bodo 16. oktobra z nami na odru Cvetličarne, nekaj posebnega. Jaz vsakemu posebej pravim legenda.

Matija: Vsi gostje so češnja na vrhu torte, ki jo pripravljamo. A vseh podrobnosti ne moremo razkriti, saj nekaj pripravimo vnaprej, tu in tam pa se kaj zgodi sproti, spontano. Včasih se le pogledamo in že vemo, kako in kaj.

Kako pri vas poteka delo v studiu in pisanje pesmi, kdo je najbolj zaslužen za to?

Rok: Srečo imamo, da imamo svoj studio v Ajdovščini. Zato bi rekel, da je najtežje priti do tja. (smeh) Drugače pa se trudimo, da smo čim bolj sproščeni. Vedno potrebujemo približno pol ure, da si vse povemo. Včasih smo kot ženske. (smeh)  Smo pa sprejeli moto, da nikoli ne glej, kaj boš naredil, ampak kaj si naredil. Preveliko načrtovanje v studiu ni ravno dobrodošlo, ker se nikoli ne ve. Vedno lahko pride do tehničnih težav in se na koncu stvari zavlečejo. Kar zadeva glasbo, lahko rečemo, da jo pišem jaz, aranžmajsko pa jo dodelamo skupaj.

Matija: V resnici pred snemanjem pesmi ne pripravimo stoodstotno, saj se lahko v snemalnih dneh zgodi marsikaj. Velikokrat se zgodi kaj spontanega. Vedno je lepo. Na vajah veliko »brainstormamo«, preizkušamo veliko različnih stvari, kar zadeva glasbo. Veliko je smeha, včasih tudi malo živčnosti. Tako kot mora biti.

Kaj je posebnost novega albuma?

Matija: To, da smo veliko posneli z enim samim poizkusom. Taka sta, recimo, posnetka iz oddaje Prva vrsta na RTV-ju in z Rudijem Bučarjem v studiu. Energija je bila neverjetna. Med »miksom« pesmi bodo neke razlike, ne bodo imele vse pesmi enakega zvoka. Ampak veliko nam pomeni, da smo snemali vsi naenkrat, ne vsak posebej, saj je energija potem povsem drugačna. Skušamo se izogniti »sterilnosti«. Naše sanje so posneti tudi »live« album, saj smo v živo slišati drugače kot na zgoščenki.

Album ste poimenovali Welcome to the Gipsyland …

Rok: Mislim, da smo na tej plošči ujeli neko gipsy melodiko. Gipsyland je naš mehurček, naš svet, kjer smo takšni, kot smo. V studiu, na koncertu ali na ulici. Naš moto je bil, naj se imajo ljudje dobro, kamorkoli pridejo.

Prvič ste se predstavili v prvi sezoni oddaje Slovenija ima talent. Ko pogledate nazaj, bi kaj spremenili? Kdaj kaj obžalujete?

Rok: Po oddaji si nikoli ne bi mislil, da bomo šli v takšno smer in tako napredovali. Zato sem zelo vesel, da se je vse razpletlo, kot se je. Ničesar ne obžalujemo, je pa res, da se danes včasih vprašam, kako smo sploh lahko tako zveneli. (smeh) Ampak potem se spomnim, da smo bili stari le 15 let. V tem časa smo odrasli, se razvili. Leta bežijo, nekateri so že očetje.

Če seštejemo vse vaše nekdanje in zdajšnje člane, vas je 20. Je težko zamenjati člana?

Matija: Na začetku je. Vsak glasbenik ima svoj zvok in način igranja. To se vedno spremeni. Največja težava je, da ostanejo v ušesu zvok in pričakovanja še od prejšnjega člana. Včasih pričakuješ, da se bo nekaj zgodilo, pa se zgodi na povsem drugačen način. A novim članom smo vedno pustili svoboden način izražanja. Ni pa nič hudega, če se kdo zamenja, vedno je mogoče vse urediti.

Pa ste kdaj razmišljali, da bi v zasedbo sprejeli kakšno žensko?

Matija: Težko bi ji bilo z nami. (smeh)

Rok: Na prvih dveh albumih smo imeli ženske spremljevalne vokale, med njimi Simono Plut, ki nam je zelo pomagala. Pa smo na koncu vseeno videli, da je bolje, če smo le fantje, zato je tretji album brez ženskih spremljevalnih vokalov. Raje smo nanj vključili več glasov članov.

Kaj bi posebej poudarili kot svetlo točko svoje kariere?

Rok: Vsekakor sodelovanja in festivale. Delali smo z Vladom Kreslinom, Rudijem Bučarjem, Ladom Bizovičarjem, Zlatkom. Bili smo predskupina Gorana Bregovića, Dubioze … Vsako leto se zgodi vsaj en ali več takšnih trenutkov, ki pustijo lepe spomine.

Kako pomembno je za glasbenike medsebojno sodelovanje?

Matija: Takrat se največ naučiš, še posebej od starejših »mojstrov«. Pa ne mislim le glasbeno, temveč tudi po človeški plati. Če te uveljavljeni glasbeniki cenijo, je to skoraj večja potrditev kot dober koncert.

Po Nemčiji in Avstriji ste že imeli turneje. Kaj pa Balkan?

Rok: Mislim, da nam tretja plošča lahko odpre pot.

Matija: Vedno je malo pritiska, kar zadeva turnejo po Balkanu, saj je tam to tradicija. Pojavi se občutek, da bi občinstvo pričakovalo ogromno. Bi pa to vseeno radi izkusili.


Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 41, 10.10.2019