Rdečelasa Saša je zelo zanimiva ženska. Prijetna, topla, duhovita, uživa v življenju in svojem delu, za katero je prejela kopico nagrad doma in v tujini. Zagotovo je imel najbolj znan priimek v nekdanji skupni državi zanjo tako prednosti kot slabosti. Zaradi njega se je vedno in v vsem trudila stokrat bolj in dajala vse od sebe. Starša sta se trudila, da bi njej in bratu Andreju omogočila čim bolj normalno otroštvo. Vzgajala sta ju tako, da nista štrlela iz povprečja, in tako je tudi sama vzgajala svojo hčer Saro. Velikokrat se nasmeji napačnim namigovanjem ljudi, da jo je od ene do druge šole vozil šofer s službenim avtom. To preprosto ni res. Tako ena kot druga šola sta bili zelo blizu njihovega stanovanja in je v obe hodila kar peš. Starša sta poskrbela, da se razen po znanem priimku ni razlikovala od drugih otrok, za kar jima je neskončno hvaležna. »Priimek je breme, ki ga ne bi znal nositi vsak. Jaz sem se v življenju naučila uravnotežiti prioritete in premišljeno hoditi proti svojemu cilju. V šoli sem bila vedno odličnjakinja, zato sem si vsake toliko lahko izprosila kakšno prosto uro, da bi bila z dedkom, ki je imel zelo zapolnjen urnik,« pripoveduje Saša, ki je s staršema in bratom živela v delu Zagreba z imenom Medveščak. Starša sta vrhunska strokovnjaka v svojih poklicih z zelo uspešnima karierama in zdaj seveda že nekaj časa upokojena. Še vedno živita v stanovanju, v katerem sta odrasla Saša in Andrej.
Vedno je bil prijazen in dobre volje. Saša ima na dedka Josipa Broza nepozabne spomine. »Čas, ki sem ga sama ali z družino preživljala z njim, je bil seveda odvisen od njegovih obveznosti. Poleti je imel več prostega časa, a se je tudi čez leto trudil, da smo se čim pogosteje videvali. Teh druženj nismo mogli nikoli načrtovati vnaprej, temveč so se zgodila, ko se mu je sprostilo nekaj dni, ali pa je preprosto poklical mojega očeta Miša in poslal po nas avto. Bil je zelo šarmanten in duhovit in takšnega sem si zapomnila. Tudi v poznih letih ni imel energije starca, temveč človeka, ki ljubi življenje. Znal je poslušati, kar je zelo redka vrlina. Še posebej iz perspektive današnjega odtujenega in površnega sveta. Tito se v komunikaciji ni nikoli postavljal nad človeka, s katerim se je pogovarjal. Sploh če upoštevamo, da ni imel formalne izobrazbe, temveč se je vse življenje sam učil, zato pa je bilo zanj zelo pomembno naše šolanje,« pripoveduje Saša, ki je vzporedno obiskovala osnovno šolo in šolo klasičnega baleta, zato prostega časa skorajda ni imela. Tito je rad nagrajeval njene uspehe v šoli. V stanovanju njenih staršev je še vedno pianino Yamaha, ki ji ga je podaril, na Brionih pa že desetletja turiste zabava njen papagaj Koki.
Saša se ne spominja, da bi dedka kadarkoli videla napetega, jeznega ali slabe volje. »Očitno je znal dobro kanalizirati in preusmerjati breme svojega poklica od časa za družino. Samo enkrat, in to ravno v rezidenci na Brdu pri Kranju, ki mi je bila od vseh najljubša, je sredi večerje vstal od mize in nekam odšel. Dolgo ga ni bilo, zaključili smo večerjo in čakali, da se vrne. V nekem trenutku sem vstala in ga šla iskat. Našla sem ga sedečega v mali kinodvorani, ko je gledal vestern, pil viski in kadil cigaro. Povabil me je, naj sedem, čeprav me vesterni niso nikoli preveč zanimali. Medtem ko je gledal kavboje, sem opazovala dim njegove cigare. Občasno je potreboval umik. Breme njegovih obveznosti je bilo zares velikansko. V njegovi družbi so bile pogosto tudi največje igralske zvezde tistega časa. Dedek je bil zelo inteligenten in je na Brione vabil točno tiste, ki so v tistem času polnili svetovne časopise. Vedel je, da bodo mediji poročali, da z njim na Brionih letujejo Sofia Loren z družino, Elizabeth Taylor, Richard Burton, Gina Lollobrigida in drugi, in da bo na ta način naša obala dobila neverjetno reklamo. To je bil zagotovo dober manever za razvoj turizma na otokih. Njegove zgodbe so bile polne anekdot o predsednikih, s katerimi je prijateljeval,« pripoveduje Saša, ki ima nepozabne spomine še na eno osebo – babico Herto, Titovo drugo ženo, ki ga je poznala na način, kot ga ni nihče drug. Do svoje smrti je do njega gojila ljubezen in neskončno spoštovanje.
Izjemna babica Herta. »Babica je bila izjemna ženska v vseh pogledih. V današnjem površinskem in potrošniškem svetu ni pretirano reči, da ni več ljudi, ki bi za svoje ideale dali tudi življenje. Herta je bila takšna. Neustrašna, močna, modra in pri vsem odločna. Moj oče je znal reči, da je to njena pruska narava – bila je skoraj vojaško dosledna. Lahko rečem, da je bila babica čudežna ženska. Od nje sem izvedela, da je bil moj dedek poliglot tako kot tudi njen oče. Da je imel fotografski spomin in da ji je kuhal v svojem malem apartmaju v Parizu v italijanski četrti. Ko ga je spoznala urejenega od nog do glave, v obleki, s klobukom, zloščenimi čevlji in zlato uro, je najprej mislila, da gre za kakšnega šarlatana ali vohuna in ne za resnega človeka, vodjo ilegalnega gibanja na čelu komunistične partije,« razlaga Saša in doda, da je bilo Hertino življenje ravno tako kot dedkovo zelo vznemirljivo. Prav filmsko. Vedno se je spraševala, kaj je gnalo mlado dekle iz visoke meščanske premožne družine, da se je odločila za revolucionarni aktivizem.
Več v reviji Jana, št. 40, 4.10.2022