Novice Svet24

»Nikoli nisem načrtoval svoje glasbene kariere ali tega, da bom profesionalni glasbenik, saj se nisem čutil dobrega. Niti nisem vedel, da znam avtorsko napisati pesem, ki bo ljudem všeč. Počel sem, kar sem rad, in sčasoma spoznal, da imam nekaj, česar ljudje nimajo. V glasbi sem plezal z veje na vejo in tako splezal na drevo. Ne vem pa, koliko više bom še šel,« pravi Miha Guštin Gušti, ki je dolgo ustvarjal pri zasedbi Big Foot Mama, zdaj pa je tudi že dolgo na samostojni poti. Trenutno nastopa tudi s Tomijem Megličem na manjših koncertih. Zadovoljna sta, da sta lani in letos imela več koncertov kot Rolling Stonsi. Hitro pa navrže, da bi bilo veliko teže, če ga ne bi podpirala žena Chantal. »Ona je Nizozemka, spoznala sva se v najstniških letih, nato pa se deset let nisva videla. Pri snemanju pesmi Črn tulipan pa se je začelo. Vzplamtela je ljubezen in kmalu se je preselila v Slovenijo. Zelo hitro se je privadila novemu okolju. Po pol leta je že spregovorila v slovenščini, prej pa sva se pogovarjala v angleščini,« pripoveduje Gušti, ki je pri 28 letih prvič postal oče sinu Krisu. Pet let zatem se je rodil sin Maks, hči Maja pa je stara 12 let. Glasbenik pravi, da s Chantal po vseh teh letih dobro funkcionirata kot zakonca, sta v neki rutini, vzgajata otroke. »Pri vzgoji se še vedno učiva. Najteže je bilo, ko so bili otroci majhni in je bilo treba nenehno tekati za njimi, menjati plenice, se zbujati sredi noči. Nato je bilo čedalje laže, saj jih je treba samo malo usmerjati, ne pa biti ves čas zraven. Zdi se mi, da je zdaj vsako leto laže biti starš,« pove Gušti, ki zaradi svojega glasbenega poklica ni običajen oče. Velikokrat mu je bilo težko, ko je ob petih ali šestih zjutraj prišel z nastopa, še poln vtisov s koncerta, podpisovanja avtogramov in čaščenja oboževalcev in sta ga starejša otroka, ne glede na to, da je spal v kabinetu, zbudila ob devetih, da jima pripravi čokolino. Danes gleda na to z nasmeškom.

Poseben očka
»Vesel sem, da sem bil lahko več z otroki. Chantal je čez teden hodila v službo, ob koncih tedna je bila večinoma sama z njimi. Trudil sem se biti čim boljši starš, idealen, a se mi zdi, da sem redno padal na izpitu. Mislil sem, da mora biti drugače, kot je bilo. Hotel sem biti strog, pa mi ni uspelo. Spominjam se, da so mene vzgajali veliko bolj strogo, kot sem to počel jaz. Baje pa se vzgoja otrok vidi šele pri vnukih,« se muza glasbenik, ki je najbolj užival, ko je šel z otroki na nogomet ali kam v naravo. Najslabše se je počutil, če so bili doma in so otroci igrali igrice. »Žal pa jih je bilo težko prepričati, da bi šli na Šmarno goro ali Rožnik, pa še Chantal me ni podpirala, saj jim je dajala potuho. Pa sem šel velikokrat kar sam, saj sem se odločil, da jih ne bom preveč silil,« je iskren. Vsakega otroka podpira v njegovih talentih, zato tudi najstarejšega Krisa ni prav nič silil v glasbo.

Glasbeniki dobijo najlepše punce
»Precej pozno, na začetku devetega razreda, sem začel igrati kitaro. V bistvu sem se spoprijateljil s fanti, ki so imeli šolski bend. Oče je napisal šolsko himno, oni so vadili, jaz pa sem dobil nalogo, da o tem novinarsko poročam za šolsko glasilo. Očetova glasba me namreč niti malo ni zanimala. Že v vrtcu se mi je zdelo čudno, kdo jo sploh posluša. A ko me je prišel iskat v vrtec, so bile vzgojiteljice čisto navdušene, pa še za avtograme so ga prosile. Tudi pozneje, pri dvanajstih, sem bil čisto nor na ameriško najstniško glasbo in Hannah Montano. Rock mi še malo ni dišal. Vesel sem, da me ni k ničemur silil, temveč mi je dajal proste roke, da sam začutim glasbo po svoje. Ko sem opazoval fante iz benda, sem videl, da so se zanje ogrevale najlepše punce, in hotel sem biti zraven,« pripoveduje Kris, ki se spominja, kako mu je oče v trgovini z glasbili kupil najcenejšo kitaro, če bi sina instrument vseeno zanimal. Potem pa ga je potegnilo. Očeta je prosil, naj ga nauči akorde, vpisali so ga v uk k Mateju Mršniku. V treh letih se je naučil toliko o glasbi in kitari, da Gušti brez težav prizna, da ga je prekosil. »Naravnost eksplodiral je. Osvojil je slovensko in tujo glasbo, vse skupaj pa je dodelal na sebi lasten način, ki je precej drugačen od mojega. Obvlada od popa do cajka ‒ to je glasbena scena današnje mularije. Niso popredalčkani. Zdaj oba rasteva in se razvijava v glasbi. Vsak ima svoj okus, vesel pa sem, da naju je glasba združila. Všeč mi je, da me vpraša za kakšne stvari, vsake toliko pa tudi sodelujeva,« ponosno pove Gušti in doda, da je Kris priden tudi v šoli. Osnovna mu ni najbolj dišala, v srednji pa je ugotovil, da ne želi imeti zaradi slabšega uspeha prekrižanih načrtov. »Ko sem si zadal, da želim biti dober zato, da bom lahko izbiral, karkoli si bom zaželel, se je izboljšal tudi moj odnos do šole. Bolje pa sem se razumel tudi s starši. Zlahka sem opravil maturo in se vpisal na kemijsko inženirstvo. Na fakulteti nisem padel na niti enem izpitu. Zelo rad berem, prej skoraj nisem vzel knjige v roko. Širše se zanimam za umetnost, ne samo za glasbo, temveč tudi za literaturo ... Sem v obdobju življenja, ko si želim čim več izvedeti o življenju,« pravi Kris, ki tako kot njegov brat in sestra spoštuje, da se doma vsaj enkrat na dan zbere vsa družina. To je običajno za kosilo, ki ga skuha Gušti. Takrat je pri njih zelo živahno, saj se Gušti z otroki pogovarja slovensko, Chantal nizozemsko, otroci pa odgovarjajo bodisi slovensko bodisi angleško. Kris je s skupino Joker Out postal zelo prepoznaven, ima kopico oboževalk in bi lahko, kot pred desetletji njegov oče, če bi se za to odločil, živel rokersko življenje. Vendar ima že tri leta isto punco. Počasi pa tudi že razmišlja, da se bo osamosvojil in odselil od doma, čeprav priznava, da je to za mladega človeka precej zahtevno. »Še prej pa naju z očetom čaka še ena stvar – oba bova izdala album. Veselim pa se najinega občasnega sodelovanja.«