Otvoritev fotografske razstave ˝Obrazi Afrike˝ in pogovor o razmerah v Afriki z avtorjem razstave Ernstom Ulzem v Dvorani Augusta Schauerja v Kočevskih Poljanah. Razstavo si je mogoče ogledati še do septembra ob predhodni najavi ali ob nedeljah, po končani nedeljski maši, približno okoli 9. ure dopoldne.

V ponedeljek, 25.3.2019, je Dvorana Augusta Schauerja v Kočevskih Poljanah zaživela v pisanih barvah Afrike. Izbor sedemindvajsetih fotografij so pripravili organizatorji dogodka, Zavod Mošnice- Moschnitze. Fotografije so razdeljene na več sklopov; promet, življenje v vasi, življenje v mestu, afriške živali, nekaj posnetkov njegovega dela, predvsem projekta Sports 4 Peace, ki skuša blažiti nasprotja med različnimi etničnimi skupinami in mlade ljudi ob športih aktivnosti vzgajati k miru. Na otvoritvi so bile na projekcijah predstavljene še številne druge fotografije. Pritegnil pa je seveda gost, mag. Ernst Ulz, ki že dobrih deset let živi in dela v Afriki. Iz Kenije prišel na otvoritev razstave v domovino svojih prednikov, Kočevskih Nemcev, v kraje, v katerih je bila rojena njegova babica.

V Južnem Sudanu, ki se je osamosvojil leta 2011, je g. Ulz živel med leti 2010 in 2016. Država je velika kot Francija. Škofija v kateri je deloval, je velika za dve Sloveniji in v tej škofiji ni niti enega metra asfaltiranie ceste. Na njegovih fotografijah se lahko vidi, kaj vojna naredi iz dežele, v kateri je vojna divjala okoli 70 let. Še večje pa so posledice, ki jih vojna pusti na ljudeh. Ernst Ulz je med drugim sodeloval tudi z misijonarji in spoznal, kako pomembno je njihovo delo, videl je, da so vse mednarodne organizacije zapustile kraje, v katerih je pretila neposredna nevarnost; z ljudmi so ostali samo misijonarji.

V Južnem Sudanu se ljudje preživljajo v glavnem z živinorejo. V deželi živi okoli 10 milijonov prebivalcev in okoli 100 milijonov goveje živine. Kar je za nas denar, to je v Južnem Sudanu goveja živina; kdor se npr. želi poročiti, potrebuje živino, zato prihaja tudi do kraj. Pastirji živino zato varujejo tudi s kalašnikovkami.

Precej drugačno je življenje v Nairobiju, v Keniji, ki leži ob ekvatorju. O afriških ljudeh pravi, da so zelo kreativni in vajeni multikulturnosti. Večina izobraženih ljudi govori angleško, afriški uradni jezik in jezik plemena. Na splošno pravi je za Afriko značilna vaška kultura, kar je v večjih mestih težko ohraniti. Se pa ta način razmišljanja pokaže tudi na volitvah; v Afriki, ocenjuje, bo težko zaživel evropski način demokracije, v katerem odloča večina. Pri njih je najpomembnejša družina in pleme; v teh skupnostih se toliko časa pogovarjajo, da se vsi strinjajo, nato dobi predstavnik soglasje skupnosti, ki ga podpira in volitve so nato samo še formalnost. Seveda je posledica tega načina ta, da so določeni deli države zgledno infrastrukturno opremljeni, drugi pa zanemarjeni. Ne obstaja nekakšna državna zavest, načrti o enakomernem razvoju ipd. Ob velikih mestih, predvsem Nairobiju obstajajo revne četrti- na območju velikem kot Črmošnjiško-Poljanska dolina tako živi en milijon ljudi, ki so izredno revni; dnevno iščejo delo v upanju, da bodo ta dan lahko jedli. Ti ljudje so tudi brez pravic, saj bogati lahko podkupijo policijo in sodnike.

To je le nekaj utrinkov iz pogovora z izredno zanimivim gostom. Na vprašanje, česa se je naučil od Afričanov, je odgovoril predvsem to, da nikoli ne obupajo, da vedno vztrajajo. Druga njihova vrlina pa je, da so zanje na prvem mestu dobri odnosi med ljudmi, pred delom in vsem drugim. Poleg tega se je od njih naučil tega, da živijo za ta trenutek, da se znajo poveseliti, imajo čas drug za drugega, radi skupaj pojejo in se družijo. Kljub vsem težavam, znajo biti resnično srečni in to srečo tudi delijo z drugimi.

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Mag. Ernst Ulz je bil rojen l. 1973 v Gradcu/ Graz v sosednji Avstriji kot osmi otrok Josefa in Christine Ulz. Njegova stara mama po očetovi strani je bila rojena v Novi Gori v občini Dol. Toplice.

Po gimnaziji se je šolal na Karl Franzens univerzi v Gradcu, kjer je končal študij z magisterijem iz teologije.  Šolanje je nadaljeval v Italiji s študijem socialnih ved na Istituto Superiore di Cultura in Loppiano. Poleg tega se je izpopolnjeval na področju novinarstva, fotografije in oblikovanja na različnih tečajih na novinarski akademiji v Nemčiji (Akademie der Bayerischen Presse).

L. 2013 se je izpopolnjeval tudi v upravljanju, knjigovodstvu in projektnem menedžmentu. To so področja, na katerih trenutno tudi dela kot projektni menedžer in koordinator dela z mladimi. V poklicnem življenju se je dobrih šest let ukvarjal z novinarstvom, med drugim je bil tudi urednik revije Neue Stadt. Kot novinar in urednik se je seveda ukvarjal tudi s fotografijo in obdelavo fotografskega gradiva. V kasnejšem poklicnem življenju se je ukvarjal s projektnim menedžmentom za različne projekte v Afriki in koordiniral delo z mladimi. V Afriki živi od l. 2008 in sicer v Ugandi, Južnem Sudanu in trenutno v Keniji.

O fotografiranju pravi, da je to zanj način komunikacije, pripovedi in sporočanja. Pravi, da ga je od nekdaj privlačila lepota, lepota igre barv in svetlobe, daljava pokrajine kot tudi rafinirani detajli.

Še bolj kot to pa ga je vedno privlačila lepota človeka; zgodbe, ki jih pripovedujejo človeški obrazi, trenutki srečanja s sočlovekom, sreča, žalost, večno vprašanje o smislu, upanje, ki ga prebereš z obraza sočloveka.

S fotografijo skuša ujeti takšne trenutke, jih ovekovečiti. Ujeti ta trenutek božjega dotika in ga s pomočjo fotografije ujeti za spomin in ga morda deliti z drugimi, ki prav tako ljubijo lepoto.