Kaj sodi v zgodnjepoletni zasaditveni načrt?
Če želimo naš vrt optimalno izkoristiti in poskrbeti, da je kolobar ves čas upoštevan, z aktualizacijo zasaditvenega načrta nikoli ne končamo. Poglejmo si nekaj najpogostejših naknadnih posevkov, ki jih ne smete pozabiti sejati, oziramo raje saditi, ko se približuje poletje.
V vročem poletju manj sejemo in več sadimo
Naj se najprej ustavim pri teh dveh besedah. Zadnjič se je na spletnem omrežju neka navdušena vrtnarka prav grdo obregnila ob drugo, ker je ta napisala, da se (mislim, da fižol ali pa buče) sejejo. Da nima prav, ker se to sadi. Torej razrešimo ti dve besedi. V zadnjem času se je med vrtičkarji razširilo kar veliko pogovornih, a strokovno nepravilnih besed, zaradi katerih imam včasih tudi sama težave dobro razumeti, kaj nekdo želi od mene. V tem primeru to ni tako, a vseeno je dobro vedeti, za kaj gre.
Torej seme vedno sejemo, gomolje in sadike pa sadimo. Ne glede na velikost semena, ali so to buče ali fižol, ali pa drobno seme korenčka, solate …, seme posejemo. Sadike in gomolje, korenine, korene … pa sadimo. Za vzgojo sadik pa je treba seme seveda predhodno tudi posejati, in to najpogosteje v lončke.
PREBERITE TUDI:
Zdaj pa še k naslovu tega poglavja. Slovenski ljubiteljski vrtnarji najraje posejejo seme in menijo, da je to najbolj pravilen ali pa vsaj najenostavnejši način pridelave vrtnin. Pa ni ravno tako. Vsako živo bitje je najobčutljivejše v začetku svojega življenja, tudi rastline, ko kalijo. Zato je pridelava vrtnin iz sadik veliko uspešnejša. Kadar so razmere za rast rastlin slabe, to pa so poleg mrzle pomladi tudi vroči dnevi v juniju in juliju, je kaljenje vseh rastlin zelo slabo in počasno, včasih celo ustavljeno.
Sadike pa lahko vzgajamo nekje, kjer sonce le ni tako močno ves dan. Za poletno vzgojo sadik ne potrebujemo rastlinjaka, to celo ni priporočljivo. S sajenjem sadik kot prvič varčujemo vodo, saj z veliko manj vode zalivamo majhne sadike v lončkih. Skrbimo tudi za zdravo in živo prst, saj lahko po sajenju sadik tla takoj prekrijemo z zastirko, tudi s pleveli je manj dela, saj jih takoj lahko uničujemo z orodjem, ni nam treba na kolena … Seveda pa je moj nasvet pri presajanju, da poleti oziroma kadar je res suho, sadik ne zalijemo pred presajanjem, zalijemo pa vsako jamico, preden damo vanjo sadiko. Potem po presajanju pa zalijemo celo gredo, ne samo rastlin ali vrstic, zalijemo globoko in obilno in takoj položimo zastirke. S tem je uspeh zagotovljen.
Na prvem mestu sta listnati in brstični ohrovt
Te dve kapusnici pokažeta svojo moč šele v kratkem dnevu, ko so noči že hladne. Listnati ohrovt je sicer možno obirati tudi poleti, a takrat na prvem mestu nima prave vrednosti za naše telo in naše zdravje, prav tako pa nima pravega okusa in je trd in žilav. Šele s prvim mrazom postane krhek, sladek in okusen. Prav v jeseni in tudi pozimi pa je izredno koristen za naše zdravje, mnogi ga uvrščajo celo na vrh vseh užitnih rastlin. Brstični ohrovt pa, dokler niso noči hladne, sploh ne naredi pravih, čvrstih brstov. Mnogi so zato zaradi njega razočarani, a če pogledam police vrtnarskih centrov in tudi vrtnarij, so na njih že zgodaj spomladi tudi sadike brstičnega ohrovta, kar je neumno.
Brstični in listnati ohrovt in vse ostale kapusnice, predvsem cvetača in brokoli, bodo uspevale šele v hladnejših in krajših dnevih jeseni. Prva dva sejemo za sadike v začetku junija, sadike pa presajamo nekje konec junija oziroma v začetku julija, pa vse do konca najbolj poletnega meseca bomo še uspešni. Cvetača in brokoli v dolgem dnevu zacvetita ali pa vsaj nista tako manekensko lepa kakor na vseh slikah. Eden izmed vzrokov so seveda tudi sorte, saj vrtičkarji na žalost nimate dostopa do semen kvalitetnih sort, poglavitni razlog pa sta dolg dan in seveda vročina. Cvetača in brokoli, sajena v sredini avgusta, v rastlinjak pa še mesec dni kasneje, bosta zanesljivo uspela. Pa še s škodljivci bo manj dela. Za dobro sadiko potrebujemo približno štiri tedne, torej jih sejemo v lončke nekje v sredini julija.
Seveda pa to ne pomeni, da moramo imeti do takrat gredice prazne. Najboljši predposevek kapusnicam je nizki fižol. Zrnati verjetno še ne bo dozorel, do ohrovta zagotovo ne, stročjega pa boste do takrat že veliko obrali. Oba ohrovta lahko sadimo tudi za solato, najpogosteje pa je njun predhodnik mladi krompir, za ostale kapusnice, predvsem cvetačo in brokoli, pa tudi srednje pozne sorte krompirja za skladiščenje. Ni pa najbolje, da kapusnice sledijo korenovkam, kamor seveda sodi tudi korenček.
Endivija in radič
Endivija in radič sta takoj za solato prav gotovo najbolj priljubljeni solatnici na vsakem vrtu. Medtem ko solato sejemo od zelo zgodnje pomladi do konca poletja, jemo jo pa nekje do prvega mraza, sta endivija in radič vrtnini poletja in jeseni, radič pa je zimska zelenjava, čeprav si ga mnogi želijo že v jeseni. Solatna skleda bi bila brez njiju pozimi dokaj pusta, mi pa odvisni od solate s trgovinskih polic. Radiča je na vrtovih vedno manj, saj postajamo že tako razvajeni, da mnogim njegova grenčina ne ustreza več, zato pozimi raje posežejo po vedno manj kvalitetni zelenjavi na trgovskih policah. Moj prvi nasvet je, da tisti, ki nimajo radi grenčin, radič redno namakajo, pa ne bo grenek. Je pa treba povedati, da so prav te grenčine nekaj posebnega, odličnega za naše telo, saj ga čistijo vseh nečistoč, ki jih vnašamo s hitro in napol predelano hrano iz trgovin.
Čeprav so slovenski vrtičkarji zelo navezani na direktne setve in tako najpogosteje sejejo tudi endivijo, vseeno svetujem, da si raje vzgojite ali kupite sadike. Pridelava preko sadik ima veliko prednosti. Obe vrtnini sejemo v običajno vročem in suhem delu leta. V vroči zemlji kalita počasi in slabo, mlade, kaleče rastlinice sonce pogosto tudi ožge. Vsako leto je bilo veliko klicev in vprašanj, kaj je narobe z endivijo, da ne kali, in razlog je seveda vročina. Sadike pa lahko vzgajamo tam, kjer sonce ne pripeka tako močno. Zadnja leta je vreme za direktne setve res ves čas zelo neugodno. Pogoste so poletne nevihte in nalivi. To pa pomeni, da dež najprej sicer namoči zemljo, vendar jo tudi potolče, veter in sonce pa naredita trdo, neprebojno zgornjo površino, zaradi katere seme slabo kali. Vsemu temu se izognemo, če vzgojimo sadike.
Poraba semena je seveda manjša, saj pri direktni setvi z redčenjem kasneje zavržemo veliko mladih rastlinic. Pri tem je redčenje še problematično. Če preredčimo preveč na enkrat, izpostavimo sončni pripeki dele mladih rastlin, ki zaradi goste rasti prej tega niso doživeli in zato niso navajeni, tako pa jih sonce ožge. Če preredčimo premalo, v primeru večje vlage rastline že v začetku obolijo, gnijejo. Zato je treba redčiti postopoma, kar pa pomeni veliko več dela, uspeh pa je slabši. Poleg tega se rastline v pregosti setvi potegnejo v višino, ta tendenca rasti pa se lahko nadaljuje tudi z uhajanjem v cvet. Če iz take goste setve rastline odsadimo na stalno mesto kot sadike, so to seveda puljene sadike, brez koreninske grude. Te pa so spet preveč izpostavljene soncu, potrebujejo veliko časa in energije za ukoreninjanje, dolgo časa so brez prave moči za obrambo oziroma odpornost proti boleznim. Rastline, pridelane preko sadik s koreninsko grudo, so odpornejše. Predvsem pa ne uhajajo tako hitro v cvet. Zato poskusite pozabiti na direktne setve in se navadite na nov način pridelave tudi na vrtovih.
Čeprav mnogi radi posejejo endivijo že v maju, je tudi zanjo veliko primernejši čas junij. Tudi endivija je v poletni setvi trda in manj okusna. Sama zagovarjam, da paradižnik, papriko in kumare pač jemo poleti, ko je to najkoristnejše za nas, listnato zelenjavo pa prihranimo za spomladi, jeseni in pozimi, ko jo naše telo najbolj potrebuje. Z uporabo različnih sort dosežemo, da z eno setvijo, enim presajanjem dobimo postopen pridelek. Najzgodnejša je Bionda a cuore pieno (nekoč znana pod imenom Eskariol rumena), sledita ji Eminence in Dečja glava, zelo pozna je tudi Escariol gruner (nekoč Eskariol zelena), ki prenese tudi največ mraza. Zelo zanimiva je sorta Eminence, ki najbolje uspeva v dolgem dnevu. Malce čudna imena so zaradi zahtev EU, da je treba na vrečice s semenom v vseh državah pisati izvirna imena. Zato jih boste na žalost lahko kupili samo pod temi imeni.
Mnogi se izogibajo kodrolistnim sortam endivije. A po krivici, saj so odpornejše. Bolje prenesejo tako vročino kakor tudi vlažne razmere. Sredica je skoraj vedno mehka in odlične kakovosti. Treba si je le zapomniti, da v zelo sušnih poletjih pač zahteva zalivanje, drugače nas bo praskala po grlu. Zato svetujem, da se odločite tudi za kodrolistne sorte. Vedno je bolje posejati dve ali tri sorte istočasno, potem pa jih postopoma pobirati.
Izpostavila bi tudi tri prezimne sorte radiča. Prezimni radič je namreč odlična pomladanska kura, ki lajša spomladansko utrujenost in bi moral biti na vsakem vrtu. Pa še všeč vam bo dejstvo, da prezimne sorte radiča sejemo, ne presajamo, kar imate, kot vidim v praksi, raje. Jemo jih v bistvu lahko tudi poleti, a samo zelo mlade liste, jaz jih imam rada v kombinaciji s paradižnikom. Lahko pa samo kosimo z vrtno kosilnico, to maso uporabimo za zastirko okoli kapusnic ali kompostiranje, ni potrebno okopavanje in redčenje.
Sorto Tržaški solatnik za razliko od drugih prezimnih sort lahko sejemo vse od maja naprej. Tako imamo na vrtu vedno svežo zeleno solato tudi v poletni vročini. Tudi Tržaški solatnik sejemo direktno, na stalno mesto. Med vrstami naj bo vsaj 30 cm, v vrsti pa je lahko posejan tako na gosto kakor solata berivka. Pomembno je, da ta radič poleti ves čas režemo, saj so okusni, nekosmati samo mladi listi. Ne porežemo cele gredice naenkrat, ampak samo en del naenkrat, da se bo tudi postopoma obraščal. Tako bodo mladi listi na razpolago vedno, kadar si jih bomo zaželeli. Če nam takrat radič ne diši, maso uporabimo za zastiranje tal okoli kapusnic ali jo kompostiramo. Tržaški solatnik seveda tudi prezimi in nas spomladi razveseli še z lepimi rozetami.
Podoben v nekaterih, povsem različen pa v drugih lastnostih je naš domači Solkanski regut. Gre za temno rdečo prezimno sorto. V poletju setve ga lahko prav tako uživate kakor Tržaški solatnik, prav tako prezimi, a spomladi nas razveselijo lepe rdeče »vrtnice«. Prav posebna je kakovost listov spomladi, ko so ti zares krhki in le redko grenijo. Skratka, spet vidimo, da so naše babice vedele, kaj želijo in kaj iščejo.
Tretja sorta, ki bi jo izpostavila, pa je Castelfranco (Variegata di Castelfranco). Gre sicer za glavnati, načeloma letni radič, ki pa preživi veliko nizkih temperatur. Sejemo ga lahko vse od junija pa do sredine, celo konca julija. Nikoli ne pogreni. Režemo ga lahko že hitro po prvem mrazu, čeprav še nima povsem izoblikovanih glavic. Je pa sredica že lepo obeljena, listi so nekoliko pegasti. Včasih ga lahko režemo celo zimo, včasih pa ga mraz, posebej če prihaja izmenično s toplimi valovi vremena, v februarju pokonča.
Radič in endivijo sejemo običajno po spravilu zgodnjega krompirja, lahko tudi mladega korenčka, česna, saj julija še ni prepozno. Nikakor pa ne priporočam, da bi se navadili na setve po prvih pospravljenih solatah, saj so si med seboj v sorodu.
Pa še eno moje priporočilo naj si dovolim. Pogosto opažam, da je jeseni na vrtu skoraj samo še radič, in sicer na več kakor polovici vrta. Radič in endivija sta na ožji kolobar dokaj občutljivi vrtnini, zahtevata triletni kolobar. Kolobar štejemo v časovnih dimenzijah, ne glede na to, koliko rastlin je raslo vmes. Zato ne pretiravajte s sajenji te vrtnine.
Junija pričnemo tudi s setvami jesenskih križnic
Nekoč ni bilo hladilnikov, zamrzovalnikov in podobnega. Za zimo je bilo treba posejati rastline, ki so jih lahko hranili v kleteh ali na podstrešjih, jih sušili ali kisali. Poleg solate, fižola, zelja so tako imele pomembno vlogo v zimski prehrani tudi korenovke. Na prvem mestu seveda korenček, a že od nekdaj sta v jesensko-zimsko prehrano sodila tudi redkev, podzemna koleraba in strniščna repa. Da podzemna koleraba ni samo hrana za prašičke, pa smo ugotovili komaj desetletje ali nekaj nazaj.
S setvijo jesenskih korenastih križnic si boste zagotovili zdravo, svežo zelenjavo za celo zimo. Kisla repa (in zelje) pa sta zagotavljala (tako je seveda tudi danes) sveže vitamine, zdrav želodec in odpornost proti mrazu.
Dolga leta je bila slovenska repa ponos gorenjskih kmetov. Prepoznana po svoji barvi, saj je pol bela in pol rdečkasta in je nekaj prav posebnega v tem koncu sveta. Ker je bilo tudi kisanje repe nekaj posebnega, skoraj bi si upala trditi značilnega za naše kraje, je nekaj posebnega bila in ostala tudi naša kranjska repa. Na srečo se ponovno vrača v naše kraje in tega smo lahko zares veseli. Najbolj znana je sorta Kranjska okrogla, saj je bila že v sortni listi rajnke Jugoslavije. Ta sorta ima ploščato okrogle korene, ki so zgoraj rdeči, spodaj pa beli. Veliko kasneje, že v svobodni Sloveniji, je bila v sortno listo prijavljena še sorta Kranjska podolgovata. Kranjska podolgovata je bila sprva stekleničaste oblike, valjasta s hitro zaključeno konico, danes pa je žal prej korenasta, koren se od listov proti konici oži. Ravno tako je rdeče-belo obarvana.
Repo lahko brez težav pridelamo tudi na vrtni gredici. Sejemo jo v drugi polovici poletja od sredine, bolje konca junija naprej. Zadnji termini za setev so sredina avgusta v nižinah, pri višjih nadmorskih višinah pa žal setev ni več mogoča.
Korenaste križnice, repa, koleraba in redkev ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem, ta naj bo uporabljen v preteklem letu. Sejemo jo v vrstice od 30 do 40 cm narazen, direktno na stalno mesto. Gnojenje skoraj ni potrebno, če je analiza tal ustrezna. Pomemben pa je pH, saj ne prenašajo kisle zemlje.
Poznate razliko med redkvijo in redkvico? Redkev je večja sorodnica mesečne redkvice. Mesečno redkvico sejemo spomladi nekje do konca aprila in potem ponovno v jeseni od konca avgusta do sredine oktobra, v rastlinjak še nekoliko prej spomladi in kasneje v jeseni. V poletni vročini pobegne v cvet, preden se v zemlji odebeli koren. Redkev pa je strniščni posevek. Če jo sejemo prezgodaj, se koren ne odebeli. Velja, da je pravi termin za setev nekje od začetka junija do konca avgusta. Za razliko od zelo hitro rastočih mesečnih redkvic potrebujejo redkve dalj časa. Le sort pri nas ni kaj veliko. Tradicionalno sejemo po vsej Sloveniji sorto Zimska črna. Zagotovo jo poznate, le pogosto pozabimo nanjo v poletnem času, ko so naše misli bolj pri pobiranju pridelka in počitnicah. V Nemčiji pa ne znajo piti piva brez njene sorodne bele redkve.
Redkev sejemo na enak način kakor repo. Ne sme pa priti na gredice, kjer so v zadnjih dveh letih rasle kapusnice. Površine nikar ne gnojite, samo plitvo jo pripravite in je ne prekopavajte. V mešanem posevku se dobro razume s korenčkom. Posejete eno vrsto korenčka, nato vrsto redkve, pa spet korenček in nato podzemno kolerabo in tako dalje – kolikor prostora pač imate.
Še nekaj je pomembno za setev vseh treh strniščnih križnic, definitivno pa velja tudi za hitrorastoče mesečne redkvice. Te rastline ne marajo gnojenja s hlevskim gojem, tudi z gnojevko ne. Pomembno je le, da jih poleti redno zalivamo. Tako bo okus redkve bolj blag in manj pekoč, repa pa ne bo grenila. Ne sejemo jih za krompirjem in drugimi gomoljnicami ali korenčnicami, tudi lukovke (čebulnice) niso najboljši predposevek. Lahko pa jih sejemo za solato, motovilcem, nizkim fižolom, grahom.
Zaključek
Setve na vrtu torej še zdaleč niso končane. Zato kar uživajte tako v spravilu pridelka kakor v sajenju in setvah za jesen in zimo. Pa saj to, nenehno ustvarjanje novega življenja, je namreč največje veselje vrtičkarstva. Ni tako?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
priljubljena inženirka agronomije, avtorica številnih vrtnarskih knjig, specialistka za zelenjadnice in okrasne rastline. Njeno knjižno uspešnico SEMENARSTVO – kako pridelati kakovostno seme, ki jo je izdala Založba Kmečki glas, lahko naročite na tel. št. 01 473 53 79 ali na e-naslovu karmen@czd-kmeckiglas.si. Več informacij o Mišinih knjigah poiščite na https://zalozba.kmeckiglas.com/pusenjak-misa/.
