Sreten Krstić se je rodil leta 1953 v Beogradu. Violino je začel igrati pri sedmih letih. Od leta 1980 je koncertni mojster Münchenskih filharmonikov, od časa legendarnega šefa dirigenta Sergiuja Celibidacheja. Bil je tudi koncertni mojster Svetovnega mladinskega orkestra in je nastopal s solisti, kot sta Henryk Schering in Pierre Fournier, ter pod vodstvom dirigentov, kot sta Jean Martinon in Bernard Klee. Kot solist je sodeloval z znamenitimi dirigenti, med drugim s Sergiujem Celibidachejem, Jamesom Levinom, Zubinom Mehto, Hiroshijem Wakasugijem, Horstom Steinom, Vaclavom Neumannom in Dmitrijem Kitajenkom, kariera pa ga je vodila v skoraj vse evropske države ter na Japonsko, v ZDA in Rusijo. Sedemindvajsetega februarja bo v Slovenski filharmoniji z Zagrebškimi solisti, enim najbolj cenjenih komornih ansamblov, ki ima za seboj več kot 70 let dolgo tradicijo, v okviru 8. Zimskega festivala nastopil z deli skladateljev Felixa Mendelssohna Bartholdyja, Benjamina Brittna, Gustava Mahlerja in Petra Iljiča Čajkovskega.
Zakaj ste izbrali takšen program?
Ker so to glasbena dela, ki jih imamo radi ne samo glasbeniki, ampak tudi občinstvo. Vedno jih z veseljem posluša. Igramo jih zelo dobro, ne le po našem osebnem mnenju, ampak predvsem po odzivih občinstva. In upam, da se bo to potrdilo tudi na koncertu v Ljubljani.
Koga od skladateljev najraje igrate oziroma se ga nikoli ne bi mogli naveličati in zakaj?
Ne morem imenovati samo enega skladatelja, ker to ne bi bila resnica. Vsekakor jih je več, zato jih ne bi našteval, sta pa dve skladbi, ki sta mi že dolgo pri srcu in ju štejem za mojstrovini, ne le komorne glasbe, ampak glasbe nasploh! Gre za godalni sekstet Verklärte Nacht Arnolda Schönberga in Metarmophosen Richarda Straussa, vendar v različici za godalni septet.
Kaj vas pri 72 letih še vedno vleče k igranju violine?
Mislim, da je tu starost popolnoma nepomembna. Dejstvo je, da mi igranje violine daje priložnost in velik privilegij, da tako rekoč vsak dan sodelujem v procesu ustvarjanja najrazličnejših glasbenih del, kar me, preprosto rečeno, neizmerno veseli. V skrajnem primeru je tudi popolnoma nepomemben sam instrument – lahko bi igral triangel in bi bil enako srečen!
Kako to, da ste se začeli učiti igrati violino?
Za to je najbolj »kriva« moja mama, ki je, čeprav glasbeno popolnoma neizobražena, oboževala zvok violine, ki jo je poslušala med sprehodi mimo številnih hotelov v Niški Banji v letih po drugi svetovni vojni. Konkretno priporočilo, naj se začnem učiti igranja violine, pa je prišlo od mojega učitelja glasbene vzgoje v osnovni šoli, kar je mama z veseljem sprejela in me takoj vpisala v glasbeno šolo.
Kdaj ste si rekli, da je to nekaj, kar bi želeli početi za vedno oziroma da bi bil to vaš poklic?
Če sem iskren, mi je le redko prišlo na misel, da bi se namesto violine lahko učil ali delal kaj drugega. Igranje je bilo nekaj samoumevnega in niti nisem imel veliko časa, da bi razmišljal o drugih poklicih, saj je bila vadba violine največji del mojega vsakdana in življenja nasploh, tako nisem imel nobenih dvomov, kaj bom počel v življenju.
V svoji dolgoletni karieri ste igrali z mnogimi priznanimi imeni. Kdo je na vas naredil največji vtis?
Na moj umetniški razvoj je vsekakor najbolj vplival maestro Sergiu Celibidache, šef dirigent Münchenskih filharmonikov, s katerim sem se kot koncertni mojster tega orkestra 16 let učil ne le o glasbi, ampak tudi o življenju na splošno. Seveda so bile tu še druge osebnosti, ki so vplivale na moj glasbeni razvoj, kot so James Levine, Zubin Mehta, Dmitrij Kitajenko, Barbara Hannigan ...
Je šlo kdaj na nastopu kaj zelo narobe?
Hudo narobe na srečo ni šlo, so pa bili trenutki, ko ni šlo vse tako, kot bi moralo. Na našo srečo občinstvo tega največkrat niti ne opazi, so pa to naše osebne izkušnje, iz katerih se nenehno učimo in nam odpirajo vedno nove priložnosti, da smo vse boljši in boljši.
Nastopali ste tudi s svojo prvo ženo, flavtistko Ireno Grafenauer. Sta še v stikih?
Da, seveda. Imava zelo lep in prijateljski odnos ter se velikokrat slišiva in pogovarjava o različnih stvareh.
S kom od slovenskih glasbenikov vas še vežejo prijateljske oziroma kolegialne vezi? Boste tokratni obisk prestolnice izkoristili tudi za srečanje z njimi?
Tu je veliko kolegov in zelo vesel bom, da jih bom spet videl ter se z njimi pogovoril.
Kaj radi počnete v prostem času?
Zanimivo, a odkar sem v pokoju, nimam veliko »prostega časa«, ker sem ves čas na relaciji München–Zagreb–Beograd. Če ga imam, pa sem najraje z družino. To je zagotovo najboljši oddih, ki ga lahko imam.
Bi torej lahko zase rekli, da so vam starši dali pravo ime?
Hm ... Moje ime mi pravzaprav nikoli ni bilo všeč, a če pogledam svojo družino in celotno življenje, od najzgodnejših dni do danes, potem bi bil odgovor – da!
