V prijetnem pogovoru nam je Bernarda razkrila, kako se spominja svojih preteklih vlog, kaj jo pri igralskem poklicu najbolj izpolnjuje in kako usklajuje različne življenjske vloge – od igralke do babice. A to še ni vse, saj je spregovorila tudi o izzivih snemanja na terenu, nepozabnih srečanjih z igralskimi velikani in načrtih za prihodnost.
Na Pop TV smo vas nazadnje spremljali v serijah Takle mamo in Reka ljubezni. Kako se danes spominjate obeh serij?
Na obe seriji imam zelo lepe spomine, čeprav je bilo delo zelo različno. Takle mamo smo snemali z zelo majhno ekipo v Zagrebu in moj partner, soigralec je bil ves čas samo eden – in to je imenitni Branko Šturbej. Pri Reki ljubezni je bilo drugače. Vstopila sem šele v drugi sezoni in sem nekaj časa potrebovala, da sem se privadila, saj je bila igralska zasedba zelo velika. Zdi se mi, da smo en mesec samo jokali, ko je v seriji umrl moj mlajši sin. To je bilo res naporno. Je bilo pa oboje zelo lepo.
Prav tako ste igrali v kriminalni seriji Primeri inšpektorja Vrenka, kjer ste bili v vlogi učiteljice. Kaj »ste se naučili« od te vloge?
Kako previdno je treba vstopiti v vlogo, ki je v resnici precej majhna. Ker imaš na voljo tri sekvence, je zelo pomembno, da vlogi ne daš ne premalo in ne preveč. In predvsem, da nimaš občutka, da moraš vse povedati v teh nekaj prizorih.
Ste igralka, mama in babica. Katera vloga izmed teh vam je najljubša?
Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, so vse te vloge zelo povezane. Če sem zadovoljna in izpolnjena kot igralka, čutim, da sem bolj prisotna kot babica in mama. In obratno. Če se imam v zasebnem življenju lepo in mirno, sem boljša, bolj odprta, bolj ustvarjalna tudi v svojem poklicu.
No, kmalu vas bomo spremljali v vlogi novega lika v seriji Skrito v raju. Nam lahko razkrijete kaj več ...
Gospa Erika Jamnik je žena ambicioznega politika, zelo fina gospa, naivna in razvajena. Zelo rada ima prestiž in udobje. Zdi se mi, da je zelo drugačna od mene.
Veliko je bilo snemanj na terenu. Kako igralci doživljate terenska snemanja, namreč po navadi se serije snemajo v studiih. Kje so za vas bistvene razlike?
Snemanje na terenu ali v studiu je čisto drugačna izkušnja. Pogoji za snemanje na terenu skoraj nikoli niso dobri. Lahko je mraz, vročina, tudi prostori, kjer se preoblačimo in imamo masko, so precej različnih od hollywoodskih. Je pa res, da ima snemanje na terenu svoj čar, ker se ljudje še bolj povežejo, ne samo igralci, temveč celotna ekipa. Jaz imam raje studijska kot terenska snemanja in tudi v seriji Skrito v raju nisem snemala na terenu, ker gospa Erika prezira počitnice v kampu, saj ima raje bolj luksuzne zadeve.
Za svoje delo ste prejeli številna priznanja. Katero vam pomeni največ?
Ne morem se odločiti, vsa priznanja mi pomenijo veliko. Včasih je že samo nominacija dovolj, da si zadovoljen. Predvsem je pomembno, da sploh dobiš primerno vlogo, ki jo lahko oplemenitiš, tako da jo nekdo opazi ter jo predlaga za nagrado. Že to je izjemno, izid pa je odvisen od žirij.
Če bi zavrteli čas nazaj, bi se še enkrat odločili za poklic igralke? Kaj ima ta poklic, česar drugi nimajo?
Da, bi se. Vloge, ki jih igram, morda predvsem v gledališču, me notranje bogatijo, marsikdaj se zaradi njih lahko ozrem nekam, kar mi je bilo do zdaj tuje. O marsičem se preizprašujem. Tisto, kar mi je včasih res težko, je to, da je igralec sam svoj instrument. Telesni, miselni, govorni, emocionalni, energetski. Zato je včasih zelo naporno in istočasno izjemno lepo. Marsikdaj pa je za igralca težje, ko nima vloge in mora zdržati v neki nesigurnosti. Čeprav je na prvi pogled to poklic, kjer je ves čas izpostavljen posameznik, je to predvsem timsko delo. Da nastane dober izdelek, je zelo pomembno, da celotna ekipa dobro sodeluje med sabo.
Nastopili ste v mnogo filmih in televizijskih nadaljevankah. Imate na katero zgodbo še posebej lepe spomine?
Težko bi izpostavila samo enega. Na začetku sem bila strašno očarana, ko sem začela delati večje stvari, predvsem na snemanjih s hrvaškim režiserjem Vrdoljakom in Matjažem Klopčičem. In ko sem srečala te igralske velikane, Radka Poliča, Mileno Zupančič, Poldeta Bibiča, Majdo Potokar, Mustafa Nadarevića in tako naprej. Takrat sem občutila različna čustva – strah, tremo, občudovanje, spoštovanje.
Kakšne nanizanke oziroma filme sicer najraje spremljate? Se odpravite kdaj v kino?
Pogosto hodim v kino, najraje v Kinodvor, sicer pa na televiziji gledam serije, predvsem evropske, filme tedna, serije na HBO, Netflixu, na Voyu balkanske in evropske serije … Ponudba je velika in po tem, ko vidiš nekaj zares dobrih, komaj čakaš nove.
Preden zaključiva, kaj bi želeli sporočiti oboževalcem serije, ki nestrpno pričakujejo nove dogodivščine ...
Želim, da bodo gledalci uživali v novih epizodah serije Skrito v raju.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost – tako igralski kot osebni?
V tej gledališki sezoni me čaka še kar nekaj ponovitev, Boršnikovo srečanje s predstavama, še ena premiera v tej sezoni, potem mislim, da se lahko nadejam dveh novih študijev v Mestnem gledališču ljubljanskem. Potem pa bomo videli, kako naprej.
