Slikar, kipar, pesnik, pisatelj, glasbenik, kmet in še kaj, Anže Gallus Petelin. Že leta 2012 je prejel posebno priznanje za originalnost in kakovost Šole za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer je tudi diplomiral, zdaj pa s svojo slikarsko serijo Petelin, ki je njegov vseživljenjski projekt ter bo trajala vse do leta 2082, osvaja svet. Glede na priimek je tudi eden redkih slikarjev na svetu, ki slika to, kar »v resnici tudi je«.
Pred kratkim ste s petelinom osvojili Azijo. Kje so vas opazili?
Azija mi je bila od nekdaj pisana na kožo. Od zgodovine, kulture, ljudi in ne nazadnje sem tudi velik ljubitelj njihove kulinarike. Nekje na začetku svoje kariere sem obiskal Japonsko in od takrat naprej je bila moja želja, da bi nekoč deloval na tem velikanskem azijskem trgu umetnosti. In ja, vse iskrene želje se enkrat uresničijo. Sem tik pred podpisom zelo pomembne pogodbe, ki je verjetno želja vsakega umetnika, ki si želi delovati na globalni ravni. Tako kot sem jaz počasi osvajal Vzhod, je moja umetnost prevzemala njega. Dokončno sem prave ljudi osvojil ob koncu prejšnjega leta, ko sem na povabilo organizatorja velikega festivala v Južni Koreji na odru pred občinstvom v živo naslikal enega od petelinov iz serije z istoimenskim naslovom. Ta serija je res velik hit. Odpirajo se mi nove in nove stvari. Veliko več žal v tem trenutku ne morem povedati. Trenutno sem praktično vse dneve in noči ustvarjalen v domačem ateljeju in v tem resnično uživam. Izredno se veselim tudi vnovičnega obiska Japonske, kjer bom ostal dlje časa in ustvarjal eno od serij japonskih petelinov.
Zakaj petelin?
Petelina kot motiva sem se izogibal skoraj 20 let. Toliko, kot traja moja kariera. Nisem našel prave originalnosti, za katero od nekdaj stremim. Potem pa nekega jutra, ko petelini kikirikamo – preblisk. In resnično lahko rečem, da je to moja najuspešnejša serija, ki pa šele dobiva svoj pravi zagon. V nekaj letih bodo moji »Petelini« znani po vsem svetu. To si upam trditi.
Kaj vas tako navdušuje pri tej živeli?
Silhuete petelina mi služijo kot orodje, da se izrazim. Same zgodbe v petelinih in zunaj njih pa so različne – kar me pač v danem trenutku navdihne, navdihuje. Je pa v petelinu kot živali tudi veliko simbolike, ki je skoraj po vsem svetu enaka. Je simbol prebujenja, novega začetka, sonca, moči, spolnosti, poguma, odločnosti …, zato se ljudje tudi lažje poistovetijo z mojo umetnostjo in jo hitro sprejmejo. Nekatere navdušuje že sama oblika petelina, spet drugega zgodbe v njih … Veliko jih silhueto petelina poveže tudi s podobnostjo mej naše države, kar je super za promocijo.
Za petelina, ki ste ga pred občinstvom v živo naslikali v Koreji, ste dobili tudi nagrado za naj evropskega artista. Kako ste se počutili ob tem?
Te nagrade sem bil res vesel in sem zelo ponosen, da mi je uspel ta korak. Navdušil sem namreč tako žirijo kot občinstvo in zmagal po številu glasov. Resnično nisem pričakoval te nagrade in sem skoraj zamudil svečano podelitev. Pred tem so me oblekli v tradicionalno korejsko slavnostno obleko s premajhnimi čevlji – za tri številke, tako da sem se bolj ukvarjal s tem, ali mi bodo prsti na nogi preživeli, kot z nagrado.
Kaj vam je prinesla ta nagrada?
Vsaka nagrada odpre več vrat in to na lažji način. V mojem primeru me je na srečo opazilo nekaj uglednih galerij in lokalnih art menedžerjev. Tako sem se lahko sam odločil, s kom bom podpisal pogodbo za nadaljnje sodelovanje. Zdaj gre zares. Petelina v vsak dom. (smeh)
Kakšen je na splošno odnos do umetnikov v Aziji v primerjavi z Evropo?
Če pogledamo zgolj Azijo, so moje osebne izkušnje morda drugačne od domorodnih umetnikov, ker prihajam iz Evrope in sem zanje nekakšna eksotika. Včasih se počutim res kot največja zvezda. Vsi se trudijo, da je tako. Tudi onstran velike luže sem imel podobne izkušnje. Verjetno se to dogaja po večini vsem umetnikom, da so na drugem koncu planeta bolj cenjeni kot doma. Ampak kakor se pogovarjam z ustvarjalci tam, so zadovoljni.
Koliko so pripravljeni odšteti za umetnino? So vam kdaj ponudili neverjetno vsoto?
Pripravljeni so odšteti veliko. (smeh) Vsi bi radi čim večjega in najlepšega »tiča« in s tem cene rastejo. Na srečo se s tem zdaj ukvarja moja korejska menedžerka Felicia, ki pokriva ves svet. Jaz sem lahko prvič v življenju samo tisto, kar sem najrajši: popackan slikar v ateljeju. Prodajni del umetnosti mi nikoli ni bil blizu.
Vas zaradi vseh doseženih uspehov zdaj bolj cenijo tudi doma?
Na žalost šele v zadnjem času po uspehih v tujini dobim sem pa tja kakšno povabilo slovenskih galerij, galeristov za sodelovanja. Večina se jih tepe po glavi za izgubljeno priložnost. Moja dela zdaj dosegajo previsoke cene za naš trg. Vrsto let sem jih zaman prepričeval, da je moja umetnost originalna, kakovostna in da bo obkrožila svet. In tako imam veliko več svojih del po galerijah v Ameriki in Aziji kot doma. Po svoje žalostno, po drugi strani pa sem vesel, da me je to nekako porinilo na tuje trge in da nisem v varnem domačem mehurčku.
Ali je to sploh še perspektiven poklic, še posebno v luči umetne inteligence?
Dokler umetna inteligenca ne bo zaradi ranjenega srca jokala ob platnu ali ob dotiku rosnega cveta na jutranjem travniku začutila barv v sebi, mislim, da nas »stare« umetnike nima biti česa strah. Naravno vedno zmaga.
Ste jo sami že preizkusili?
Nisem. Na splošno sem zelo slab glede tehnologije in zelo počasen. Ko sem jaz komaj osvojil Facebook, so bili že vsi na Instagramu, ko sem osvojil tega, so ostali uporabljali že nekaj drugega. Z umetno inteligenco se torej še nisva srečala iz »oči v oči«.
Se pa iz »oči v oči« vsakodnevno srečujete z mnogimi živalmi, saj živite obkroženi z naravo, za katero pravijo, da je najboljša učiteljica. Kaj vse vas je naučila?
Z naravo sva res povezana od mladih nog in vesel sem, da je tako. Ne samo da je najboljša učiteljica, je tudi najboljša zdravilka, psihiater ... Obožujem jo. Je popolna, navdušuje, je krasna, prijazna in kruta hkrati. Narava je vse. Zaradi opazovanja in posnemanja nje sem verjetno tudi postal slikar.
Kaj bi se letos še radi naučili?
Rad bi nadgradil veščino, kako negovati notranjo harmonijo in mir v tem nemirnem kaotičnem svetu.
