Mamas & Papas so izdali pet studijskih albumov in 17 singlov, šest od njih je prišlo med prvih 10 na Billboardu, vsega skupaj pa je bilo prodanih skoraj 40 milijonov plošč. Njihove največje uspešnice so California Dreamin, Monday, Monday in Dedicated to the One I Love.
Trije iz dveh do štirih
Mamas & Papas je nastala s tremi člani, takrat poročenima Johnom Phillipsom in Michelle Phillips (iz skupine Journeymen) in Dennyjem Dohertyjem (iz skupine Mugwumps). Obe skupini sta spadali med folk izvajalce, aktivne 1964 in 1965. Zadnja se je novo nastali skupini pridružila Cass Ellliot, prav tako iz skupine Mugwumps. Elliotova se je morala boriti z mentaliteto Johna Phillipsa, da poje prenizko za njegove aranžmaje, da bodo njeni konkretni kilogrami ovira pri uspehu skupine in predvsem, da sta njuna značaja nekompatibilna. Elliotova se je vse življenje borila z odvečnimi kilogrami in je bila zelo nesamozavestna zaradi svojega videza). Sprva so se hoteli poimenovati Magic Cyrcle, potem pa so Hells Angels (ki so svoje ženske članice imenovali 'mame') navdihnili člane, ki so si izbrali ime Mamas & Papas.
Kvartet je pomlad in začetek poletja 1965 preživel na Deviških otokih, kjer so vadili in pripravljali program kot je v svojih spominih zapisal John Phillips. John je bil odločen, da bo vztrajal pri folk glasbi, v kateri je bil zares dober in šele ostali člani, predvsem Doherty in Elliot, sta ga prepričala, da je prihodnost sodobni pop, ki so ga vpeljali Beatli. Journeymen so uporabljali bendžo, Mugwumps pa celo bobne in bas, a šele na Deviških otokih je njihova glasba prvič postala 'električna.«
Vsak začetek je začetek
Poleti 1965 se je skupina iz New Yorka podala v Los Angeles na avdicijo pri Dunhill Records (ki jo je organiziral njihov prijatelj, glasbenik Barry McGuire) in po sestanku so dobili pogodbo za dva albuma letno v naslednjih petih letih. Založba je skupino privezala tudi na njihov menedžment in založniške dogovore. Šele ob podpisu pogodbe je Cass Elliot postala uradna članica skupine, potem ko so za glasovali Michelle Phillips, Doherty in solastnik založbe Lou Adler.
Njihov prvi posnetek so bili spremljevalni vokali na McGuirejevem albumu This Precious Time in še preden je ta prišel v trgovine, so sami posneli singl Go Where You Wanna Go v omejeni seriji, ki ni prišel na lestvice. Plošča se je potem umaknila novi z enako B stranjo, le da je bila glavna pesem California Dreamin', ki je izšla decembra in je skočila kar na 4. mesto Billboarda in 23. mesto v Angliji. Njihov debitantski album If You Can Believe Your Eyes and Ears je potem izšel februrarja 1966 in se zavihtel na vrh Billboardove lestvice albumov. Tretji in zadnji singl z albuma je bil Monday, Monday, izdan marca 1966 in tudi edini, ki se je zavihtel na prvo mesto v ZDA, bil pa je tretji v Angliji. Monday, Monday je prejel Grammyja za najboljšo pop izvedbo dueta ali skupine z vokali 1967, bil pa je nominiran tudi za ploščo leta.
Mame in očetje in ena nova
Drugi album je nosil kar ime skupine, Mamas & Papas in je včasih znan tudi kot Cass, John, Michelle, Dennie – imena, ki so bila napisana nad imenom skupine na ovitku albuma, skupaj z narobe zapisanim Dohertyjevim imenom. Snemanje je nasedlo na čeri, ko je Phillipsova priznala, da ga lomi z Geneom Clarkom iz Byrds. Afero med njo in Dohertyem pred tem je John Phillips svoji ženi že odpustil. O tem sta oba moška člana celo napisala pesem I Saw Her Again. A nova zgodba je Johna tako razjezila, da je bil odločen, da jo bo vrgel iz skupine. Po pogovoru z založbo in odvetniki so preostali trije člani Michelle 28. junija 1966 izročili pismo z odpovedjo. Namesto nje je v skupino prišla Jill Gison, vizualna umetnica in glasbenica, ki je pred tem delala z duetom Jan and Dean. Skupini jo je predstavil Lou Adler, Gibsonova pa je nastopila s skupino na koncertih v Forest Hills v New Yorku, v Denverju, Koloradu in Phoenixu v Arizini. Čeprav je bila novinka, se je zelo hitro učila in prilagajala, a ostali trije so bili mnenja, da ji manjka odrske karizme in ostrine in Michelle Phillips se je vrnila k Mamas & Papas 23. avgusta 1966.
Album je v ZDA prišel na četrto mesto in na 24. mesto na Otoku. I Saw Her Again je bil sing z doseženim petim mestom doma. Pesem ima celo napako pri snemanju, kjer je bil Dohertyjev vokal vstavljen prehitro in tudi ko so to popravili, je bila napaka še vedno slišana, kar pa je bilo Adlerju, tudi njihovemu producentu, dovolj všeč, da je ta podvojeni efekt ostal v končnem miksu.
Po vrnitvi Michelle so se Mamas & Papas jeseni 1966 podali na turnejo po vzhodni ameriški obali. Ob njih je nastopala tudi skupina Webster's New Word, dva člana, Gus Duffy in Jim Mason pa sta septembra na koncertu na univerzi Fordham v New Yorku opazila, da so člani Mamas & Papas več kot očitno pijani in zadeti. »Med prihodom na oder so se spotikali, opotekali so se okrog in niso spravili nič iz sebe.«
Vendarle malce več resnosti
Po vzhodni turneji je skupina začela pripravljati tretji album, The Mamas & The Papas Deliver, ki je bil posnet jeseni 1966. Prvi singl Look Through my Window je izšel septembra, še preden je izšel zadnji sing predhodnega albuma. Prišel je na 24. mesto, drugi singl Dedicated to the One I Love, izdan februarja 1967, pa je bil boljši – uvrstil se je na drugo mesto. Tretji, Creeque Alley, ki poje o zgodovini skupine, pa je aprila 1967 skočil do petega mesta. Poleti 1967 se je kazalo, da med njimi ni več nobene kemije – nastop v Montereyu so odigrali z levo roko, s premalo vaje, ker so Phillipsova in Adler organizirali festival, ker je Doherty priletel zadnji hip z Deviških otokov, odvisen od alkohola. Avgusta so v Hollywood Bowlu nastopili pred 18 tisoč gledalci za Jimijem Hendrixom in John Phillips je menil, da je bil to zenit njihovega dela.
Prve tri albume so posneli pri United Westernu, naslednjega pa pri Phillipsovih doma na novem osem steznem snemalniku, v časih, ko so bile štiri steze še standard. John Phillips je svoje podstrešje na Bel Airu spremenil v lastni snemalni studio na dosegu roke. Če je njegov studio Johnu dal avtonomijo, ki jo je vedno želel, pa je odnesel disciplino, ki je bila ključna za človeka, ki se je imel za obsedenega perfekcionista. Samo za vokale za The Love of Ivy so porabili cel mesec, medtem ko je John svoj debitantski solo album posnel v vsega desetih dnevih. Delo na albumu je zastalo in John je sklical tiskovno konferenco, na kateri je septembra 1967 oznanil, da si bodo vzeli premor, kar so potrdili tudi kot gostje v oddaji Eda Sullivana 24. septembra.
Ko frči perje
Mamas & Papas so nameravali odigrati koncerta v Royal Albert Hallu v Londonu in Olympiji v Parizu, preden bi se odpravili na Majorco v iskanju navdiha. Ko so pristali v Southamptonu 5. oktobra, je bila Elliotova aretirana, ker je februarja 1966 ukradla dve odeji v hotelu, kjer so stanovali. Eliottovo so prepeljali v London in jo zadržali čez noč, naslednji dan pa oprostili, a hotel je bolj zanimal neplačan račun. Cass je dala denar za račun svojemu spremljevalcu Picu Dawsonu, ta pa je denar porabil za druge reči. Policijo je bolj zanimal on kot odeje, saj je bil osumljen preprodaje mamil.
Pozneje na zabavi je John Phillips prekinil Elliotovo, ki je zgodbo pripovedovala Micku Jaggerju: »Mick, vse je povedala narobe, ni bilo tako.« Elliotova se je zdrla na Johna in odvihrala iz sobe in potem sporočila, da se ne gre več. Koncerta v Londonu in Parizu sta bila odpovedana in vsi štirje so šli vsak svojo pot. Phillipsova sta šla v Maroko, Doherty se je vrnil v ZDA, Elliotova pa v Pariz z Dawsonom. Razprtije so zgladili le toliko, da je maja 1968 izšel četrti album The Papas & The Mamas, ki je bil zelo povprečen. Še najbolj uspešna je bila pesem Dream a Little Dream of Me, ki pa je izšla kot singl Eliottove pod imenim Mama Cass with the Mamas & the Papas, kljub temu, da si je Phillips ruval lase.
Razpad in še peti album
Uspeh Dream a Little Dream of Me je prepričal Cass Elliot, da je šla svojo solo pot, poleti 1968 pa je bilo jasno, da skupine ni več. »Časi so se spremenili, Beatli so pokazali pot – glasba je šla v smeri tehnološke in kompozicijske kompleksnosti in je pustila marsikoga od nas zadaj. Težko je bilo držati korak,« se je spominjal John Phillips. Uradni konec se je zgodil v začetku 1969, ko je založba prekinila sodelovanje z njimi, čeprav so še vedno dolgovali en album. Mama Cass, zdaj solo, je 1968 izdala svoj prvi album Dream a Little Dream, Phillips je izdal svoj projekt John Phillips, sledil je Doherty s svojim albumom Watcha Gonna Do? 1971.
Dunhill Records je sicer izkoristil moment skupine in izdal tri kompilacije in 1970 še živi album iz Montereya. Zahtevali so tudi peti album in četverici dali rok do septembra 1971. Vsak od njih bi v nasprotnem dolgoval 250 tisoč dolarjev. Pravna vojna se je končala izven sodišča s poravnavo in dogovorom, da bo album posnet pri Johnovi založbi Warlock Records, ki ga bo distribuiral Dunhill. John Phillips je spisal serijo pesmi, ki so jih zaradi obveznosti nekdanjih članov snemali celo leto. Večinoma se niso niti videvali, saj je vsak oddelal svoj del neodvisno.
Zadnji album, People Like Us, je izšel novembra 1971. Edini singl, Step Out, je dosegel 81. mesto, album pa 84. mesto in je bil edini od petih, ki ni prišel med prvih 20. Obveznosti so bile tako izpolnjenje, mame in očetje pa preteklost.
Štirje in njihova pot
Cass Elliot je imela uspešno solo kariero, na ABC-ju in CBS-u je imela svoje oddaje, posnela je hite Make Your Own Kind of Music in It's Getting Better, a nikoli ni presegla svojih hitov pri Dunhillu, Dream a Little Dream in Bubblegum, Lemonade and something for Mama. Elliotovo je podpisala z RCA Records, a noben od njenih treh albumov Cass elliot, The Road is No Place for a Lady (oba 1972) in Don't Call Me Mama Again (1973) ni dal singla, ki bi prišel na lestvice. Cass Elliot je umrla 29. julija 1974 po dveh tednih nastopov v Palladiumu, vzrok je bil infarkt. Na pogrebu v Los Angelesu so bili preostali trije člani in Lou Adler. Za sabo je pustila hčerko Owen Vanesso Eliott, rojeno 1967.
Solo album Johna Phillipsa, ki se je nagibal h countryju, je bil kritično dobro sprejet, ni pa bil komercialno uspešen, razen singla Mississippi, ki je prišel na 32. mesto. Album je 2006 revija Rolling Stone za izgubljeni zaklad, Denny Doherty pa je bil mnenja, da bi bil to lahko tudi najboljši album skupine, če bi se obdržala. Pozneje je pisal glasbo za druge, postavljal musicale, njegovo najbolj znano delo v tem času pa je Kokomo, hit Beach Boys iz 1988. Skozi sedemdeseta se je John boril z odvisnostjo od heroina, ves čas je imel težave z oblastmi in 1981 celo pristal v zaporu. Pozneje je sestavil New Mamas and the Papas. Umrl je zaradi infarkta 18. marca 2001 v Los Angelesu.
Danny Doherty je izdal svoj solo album 1971 in potem hitro potonil, naslednji album Waiting for a Song 1974 sploh ni bil izdan (danes je na voljo v digitalni obliki). Spremljevalne vokale sta mu odpeli Michelle Phillips in Cass Elliot, ki je takrat tudi zadnjič snemala. Pozneje se je posvetil igralstvu in televiziji, odzval pa se je tudi Johnovem povabilu za New Mamas & Papas. Kothud alkoholik vse do konca sedemdesetih se je v osemdesetih rešil odvisnosti in nastopal tudi s svojo skupino. Umrl je 19. januarja 2007 v Ontariu v Kanadi zaradi odpovedi ledvic.
Tu je še Michelle Phillips, ki je 1977 izdala svoj solo album Victim of Romance, ki je bil prezrt, je pa bila zato bolj uspešna kot igralka. Nastopila je v mnogih filmih, na televiziji pa v serijah Zvezdne serije: Naslednja generacija, Hotel in Beverly Hills 90201. Leta 1986 je izdala spomine California Dreamin', istega leta, ko jih je izdal tudi John. Ena od recenzij je zapisala, da sta se obe knjigi, brani hkrati, brali kot prepis ločitvenega postopka. Michelle jih danes šteje 80 in je zadnja še živa članica Mamas & Papas.
Projekti in podobnosti
Novi Mamas & Papas je bil obsežen Johnov projekt z mnogimi znanimi glasbeniki, ki je v različnih zasedbah trajal od 1982 do 1998. Mamas & Papas so skupaj nastopili le še enkrat, 1998 ob ustoličenju v Dvorani slavnih Rock and Rolla. Nekdanja zakonca Phillips sta sodelovala tudi pri snemanju Kokomo z Beach Boys, še bolj zanimivo pa je, da so hčerke Briana Wilsona (Beach Boys), Carnie in Wendy Wilson in Johnova Chynna Phillips 1989 sestavile uspešen ženski trio Wilson Phillips. In za konec, če se malce zazremo tudi v naše prostore – Mamas & Papas so imeli velik vpliv na slovensko glasbeno ceno in njihov slovenski ekvivalent lahko najdemo v Belih Vranah, podobnost Johna Phillipsa in Tadeja Hrušovarja pa je osupljiva tudi vizualno.
