Fred Astaire še danes velja za največjega plesalca popularne glasbe vseh časov, dobil je častnega Oskarja, nagrado BAFTA, tri Emmyje, dva Zlata globusa in Grammyja. Svojo bogato kariero je sklenil po 76 letih delovanja, star skoraj 90 let. In še več, njegova največja filmska partnerka je bila Ginger Rogers, s katero sta skupaj posnela deset musicalov v času zlate dobe Hollywooda.
Fantič avstrijskega porekla
Fred Astaire se je rodil kot Frederick Austerlitz 10. maja 19899 v Omahi v Nebraski mami Johanni in Friedrichu Emanuelu Austerlitzu. Medtem ko je mama rojena v ZDA kot hčerka nemških imigrantov iz vzhodne Prusije in Alzacije, je oče rojen v Linzu v Zgornji Avstriji v katoliški družini, ki se je preobrnila iz judovstva.
Njegov oče je prišel v New York z ladjo oktobra 1893, star 25 let, kot priseljenec iz Evrope čez znamenito vstopno točko na otoku Ellis. Službo je dobil v Nebraski v pivovarni Storz. Fred je imel še starejšo sestro, ki je kazala za velik talent za petje in ples in za oba svoja otroka si je želela, da bi odšla iz Omahe in nastopala po Ameriki s svojima otrokoma. Čeprav mali Fre sprva ni tega ni maral, je hitro šel po sestrinih stopinjah in se začel učiti klavir, harmoniko in Klarinet.
Selitev v New York
Potem ko je oče izgubil službo, se je družina januarja 1905 preselila v New York, da bi tam gradila kariero obeh talentiranih otrok, mama pa je tudi preimenovala oba otroka iz Austerlitz v Astaire, po stricu s priimkom L'Astaire. S sestro Adele se je Fred učil obrti v specializirani šolo pri Alvieniju in kmalu sta s sestro začela trenirati za predstave. Mali Fred je pogosto nosil cilinder, zaradi česar je bil videti višji. Novembra 1905 sta mlada Astaireova debitzirala v Keyportu v New Jerseyu, lokalni časopis pa je zapisal, da sta največja otroška talenta v tem poslu.
Oče, ki je bil dober prodajalec, je uspel svoja dva otroka postaviti na odre po praktično celih ZDA. Adele je sicer kmalu močno prerasla svojega mlajšega brata in vse skupaj je začelo postajati neskladno, zato se je družina odločila, da si vzame dve leti premora, k temu pa je pripomogel tudi novi zakon, ki je zelo odločno kaznoval izkoriščevalsko otroško delo.
Vzeti stvari v svoje roke
Leta 1912 sta Astaireova otroka nadaljevala s svojimi predstavami, a z mešanim uspehom, sta pa začela v svoje predstave vključevati tudi step, naučila pa sta se tudi tago, valček in druge popularne plese te dobe. Star šele 14 let je Fred že začel sam pisati in režirati njune nastope. 2016 je v iskanju novih glasbenih idej je srečal takrat še precej svežega Georgea Gershwina, ki je delal kot promotor za glasbeno založbo in njuno naključno srečanje je močno vplivalo na kariero obeh umetnikov.
Astairea sta 1917 prvič nastopila na Broadwayju v predstavi Over the top in igrala tudi za ameriške vojake in zaveznike. Kritiki so opazili Fredovo delo: »V večerih, ko je bilo na odru polno dobrega plesa, je Fred Astaire izstopal. S svojo partnerico Adele je začaral občinstvo.«
Še vedno je bila Adele tista, ki je bila zvezda v ospredju, a Fredova koreografija je že začela prehitevati sestrino delo. V dvajsetih letih sta oba redno nastopala na Broadwayu in Londonu v številnih vrhunskih predstavah kot Bunch in Judy (1922) Jeromea Kerna, pa Dama, bodi pridna (1924) bratov Gershwin in Smešni obraz (1927).
Astaire je bil takrat znan kot eden najboljših plesalcev stepa, po mnenju mnogih kritikov pa celo najboljši na svetu. Po koncu predstave Smešni obraz sta se brat in sestra podala še v Hollywood na poskusno snemanje za Paramount, a ju je studio zavrnil kot neprimerna za filme. Zgodbe o nastopajočih bratu in sestri je bilo konec 1932, ko se je Adele poročila z angleškim plemičem, Lordom Cavendishom. Fred je nadaljeval sam in na Broadwayu in v Londonu blestel v predstavi Vesela ločitev (ki je pozneje postala tudi film) in dobival ponudbe za filme. Razhod s sestro je zanj pomenil precejšnji pretres, a je postal tudi odločen in še širil svoj nabor sposobnosti.
RKO za veličastno kariero
Zdaj z novo plesno partnerko Claire Luce je Fred na njen predlog ustvaril bolj romantični ples za pesem Colea Porterja, Night and Day, napisano za Veselo ločitev. In prav ta pesem je potem, ko je bila 1934 upodobljena tudi v filmu, začela novo dobo plesa na velikem platnu.
Astaire je spet poskusno snemal, tokrat za RKO Radio Pictures in v poročilu, ki je danes izgubljeno skupaj s posnetkom, naj bi menda pisalo: »Ne zna peti. Ne zna igrati. Malo zna plesati.« Producent njegovih filmov Pandro S. Bearman je trdil, da te zgodbe, ki so jo izbrskali mediji mnogo let pozneje, nikoli ni slišal in da dvomi, da je resnična. Kakorkoli, filmska avdicija je bila za Astairea precejšnje razočaranje in David O. Selznick, ki ga je pripeljal k RKO, je zapisal: »Nisem prepričan vanj, a imam občutek, da ima kljub velikim ušesom in močni bradi dovolj velik šarm, da bo prešel tudi čez to oviro.«
Poskusno snemanje ni preprečilo RKO-jevih načrtov z njim. 1933 so ga za nekaj dni posodili MGM, da je tam posnel svoj filmski debi, musical Plesna dama (1933). V filmu, kjer je nastopil kot on sam, je plesal z Joan Crawford. Po vrnitvi k RKO je posnel plesni film velike Dolores del Rio, Polet v Rio (1933), kjer je v stranski vlogi tudi prvič na platnu zaplesal z Ginger Rogers in oba igralca sta povsem zasenčila glavne nastopajoče. Revija Variety je zapisala: »Bistvo filma je bleščeča predstava Freda Astairea. Po tem filmu bo vroča roba, prepoznaven je na platnu, ima dober glas in je vrhunski plesalec. Je razred zase. Nič novega ni za ta posel, če priznamo, da Astaire šele začenja plesati, kjer se vsi drugi že upehajo.«
Samosvoje ideje
Astaire je v ples na filmu vpeljal popolno avtonomijo nad svojo predstavo in dodal dve inovaciji: vztrajal je, da se kamera na vozičku za bližnje snemanje uporabi s čim manj kadri brez rezov in da sta plesalca ves čas v sredini, kar daje občutek, da je kamera praktično pri miru in da je vse posneto v enem kadru. »Ali bo plesala kamera, ali pa bom jaz,« je Astaire začel svojo politiko, pri kateri je vztrajal do zadnjega musicala, Finianova mavrica (1698), kjer ga je preglasil režiser Francis Ford Copola. Njegova druga inovacija spada v kontekst plesa: verjel je, da morata biti tako pesem kot ples integralni del zgodbe filma in ne le vložek. Astaireov film je običajno vseboval tri klasične plese, enega kot solo, ostali pa bi bili zabavni s partnerjem, zadnji pa s partnerjem v romantičnem plesu.
Čarovnije z Ginger
Kot se je pozneje spominjal Astaire, Ginger Rogers pred Riom nikoli ni plesala s partnerjem. »Veliko je goljufala, ni znala stepat, ni znala tega in onega. A imela je stil in talent in hitro napredovala. Tako silno, da so vse ostale partnerice pred njo bile videti nesposobne.«
Od 1933 do 1939 sta za RKO posnela 9 musicalov: prvi je bil Polet v Rio (1933), sledili so Vesela ločitev (1934), Roberta (1935), Cilinder (1935), Ljubezen v mornarici (1936), Čas za sving (1936), Bi zaplesala? (1937), Brezbrižna (1938) in Zgodba o Vernonu in Ireni Castle (1939).
Kljub kemiji in čarovniji Astaire ni želel vezati svoje kariere le na eno partnerstvo, zato si je pri RKO izposloval Frajlica v težavah (1937) z neizkušeno neplesalko Joan Fontaine. Ta poskus se je tudi končal tako – slabo in potem je posnel še zadnja dva filma z Rogersovo v tem obdobju. Tako Brezbrižna kot zgodba o pionirjih ameriškega plesa, zakoncema Castle, sta bila finančno neuspešna. Pa ne zaradi čarovnije na platnu, pač pa velikih stroškov produkcije. Ko so ga v Združenju neodvisnih lastnikov kinematografov Amerike označili za »strup za dobiček«, je Astaire zapustil RKO. Z Ginger je deset let pozneje posnel še deseti film, Plesalca z Broadwaya (1949), njun edini film v Technicolorju, posebnem triku s štirimi črnobelimi filmi in filtrom, ki je na koncu dal barvni film.
Na svoje in upokojitev
Po odhodu od RKO je Astaire iskal nove priložnosti in čeprav niso bile vse uspešne, je začel sodelovati z novimi koreografi in partnerkami. Prva po Rogersovi je bila Eleanor Powell, najboljša steperka svoje generacije v Melodija Broadwaya. 1942 je ob Bingu Crosbyju zaigral v Holiday Innu in pozneje še v Modro nebo (1946). A kljub velikanskemu finančnemu uspehu obeh, Astaire ni bil zadovoljen, saj je njegov lik obakrat izgubil dekle. V slednjem je tudi znani in revolucionarni Puttin' On the Ritz. Plesal je tudi z Paulette Goddard v Drugi zbor (1940), posnel je dva filma z Rito Hayworth, Nikoli ne boš obogatel (1941), kjer je uporabil tudi latinske plese, čeprav jih je zelo zelo redko in Nikoli nisi bila bolj prikupna (1942). V Nebo je meja (1943) je plesal s 17-letno Joan Leslie in na barskem pultu plesal legendarno One for My Baby. Film, v katerem je za vso koreografijo poskrbel sam, je doživel povprečen uspeh, sploh ker v njem njegov lik ni vesel in razpoložen, s čimer je zmedel tudi kritike.
Sledila sta dva filma z Lucille Bremer pod režijo Vincentea Minellija, Jolanda in tat (1945) s surrealističnim baletom in Ziegfeldovi ubrisanci z Genom Kellyjem. Z njim plešeta Gershwinovo pesem The Babbit and the Bromide, ki jo je Astaire 1927 dobil za predstavo s sestro Adele. Ubrisanci so bili hit, Jolanda pa se je zabila v tla.
Astaire je vedno imel občutek, da njegova zvezda zahaja, zato je med snemanjem Modrega neba oznanil, da je Puttin' on the Ritz njegov poslovilni ples. 1947 je ustanovil svoj Plesni studio (ki ga je prodal 1966).
Nazaj iz pokoja in nazaj v pokoj
Njegova upokojitev ni trajala dolgo. V Velikončna parada (1948) je ob Judy Garland zamenjal poškodovanega Kellyja, potem pa je posnel zadnji film z Rogersovo, ki je v Plesalca z Broadwaya zamenjala Garlandovo. Še vedno popularen je 1950 posnel Tri kratke besede in Zaplešiva. Sledili so kraljeva poroka (1951), Lepotica iz New Yorka (1952), Voz z glasbeniki (1953), vsi za MGM. A 1954 je MGM čez noč zaradi vzpona televizije odpustil večino svojih zvezdnikov, Astaire pa se je posvetil novemu Musicalu za Fox, Daddy Long Legs (1955), snemanje pa je prekinil, ko je za rakom umrla njegova žena Phyllis. Želel je celo odpovedati film in stroške plačati iz svojega žepa, a so ga šefi pri Foxu prepričali, da je snemanje zanj najboljše zdravilo. Film je bil povprečen.
Smešni obraz (1957) za Paramount ga je združil z Audrey Hepburn, sledil je njegov zadnji film za MGM, Svilnate nogavice (1957) s Cyd Charisse. Ta film je prav tako prinesel izgubo. Po njem je Astaire še drugič napovedal slovo, njegova dediščina pa vključuje 30 musicalov v 25 letih.
Televizija in resne vloge
Astaire pa se ni poslovil od plesa. Za televizijo je 1958, 1959, 1960 in 1968 posnel z Emmyjem nagrajene musicale z Barrie Chase. Prvi, Večer s Fredom Astaireom je dobil 9 Emmyjev in je bila ena prvih oddaj, posnetih na barvni trak. Na plaži (1959 je jedrska drama, v kateri je le igralec, za vlogo pa je bil nominiran za Zlati globus in v do 1969 je nastopil v še nekaj podobnih filmih kot klasični igralec. 1959 je izšla tudi njegova avtobiografija, Koraki v času.
Njegov zadnji glasbeni film je bil Finianova Mavrica (1968) skupaj s Petulo Clark in je bil dobro sprejet pri kritikih, od tu je snemal le še za televizijo. Za ples z Jeniffer Jones v Peklenski stolp (1974) je bil nominiran za Oskarja za stransko vlogo. Pojavil se je celo v sci-fi seriji Bojna ladja Galactica v delu Mož z devetimi življenji in tu je tudi zadnjič plesal pred kamero.
Očka, dedek in skejter Fred
Leta 1933 se je Fred Astaire poročil s 25-letno Phyllis Porter, newyorško starleto, kljub temu, da sta bila sestra in njegova mama odločno proti. Ko je Phyllis umrla 1954 zaradi raka, je Astaire zapadel v hudo depresijo in želel oditi sredi snemanja filma Daddy Long Legs. Phyliss je že od prej imela sina, v zakonu pa sta se jima rodila sin Fred Jr. (1936) in Ava (1942). 24. junija 1980, star 81 let, se je poročil še drugič. Robyn Smith, jahačica, je bila 45 let mlajša od njega in je dosegla kar nekaj odmevnih rezultatov na konjskih dirkah. O njem nikoli niso posneli filma – sam tega ni želel: »Ne glede na to, koliko so mi ponujali – in to so mi redno – se ne bom prodal.« To željo jezapisal tudi v oporoki in komentiral: »Nimam velike želje, da bi moje življenje narobe interpretirali, kar tudi bi.«
Astaire se tudi ni pojavljal na hollywoodski sceni, raje se je posvečal družini in hobijem, ki so bili konjske dirke, igranje bobnov, pisanje glasbe in igranje golfa. Bil je dober prijatelj z Davidom Nivenom, Clarkom Gableom in Gregoryjem Peckom. V poznih sedemdesetih se je navdušil nad rolkanjem in si pri rolkanju na svojem dvorišču pri starosti 78 let zlomil zapestje. On in Cary Grant veljata tudi za najbolje oblečena igralca v ameriških filmih in Astaire je ostal modna ikona do pozne starosti. Z njim so povezani klobuk, bela kravata in metuljčki, ki pa jih je sovražil. Še najraje je imel športne jakne, barvne srajce in široke hlače, ki jih je namesto pasu zavezal s staro kravato ali šalom.
Fred Astaire je umrl 22. junija 1987 za posledicami pljučnice. Star je bil 88 let.
