George Peppard mlajši se je rodil 1. oktobra 1928 v Detroitu. Oče je bil gradbenik, mama pa učiteljica glasbe. Pred njegovim rojstvom je petkrat splavila, preden je končno dobila Georgea. V času depresije je sicer premožna družina ostala brez vsega, zato se je oče zapustil družino in odšel s trebuhom za kruhom.
Po končani srednji šoli 1946 se je vpisal k ameriškim marincem in do januarja 1948, ko je izstopil, dosegel čin desetarja. Naslednji dve leti je študiral za inženirja na univerzi Purdue v Indiani, kjer se je srečal z igralstvom, kar ga je tako pritegnilo, da se je odločil, da ne bo inženir, kar je bila po njegovem tudi najboljša odločitev, ki jo je kadarkoli sprejel. Potem se je preselil na Tehnični inštitut Carnegie v Pittsburghu, kjer je 1955 diplomiral – vmes je, 1951, leto pavziral, ker mu je umrl oče in je moral dokončati njegove projekte. V času prebivanja v Pittsburghu je igral pri eni od tamkajšnjih igralskih skupin in delal kot DJ na radiu.
Igra, igralec in igralstvo
Ob igralstvu se je lotil tudi letenja in se uspešno izšolal za pilota. Svoje medene tedne 1966 je na primer porabil za treninge letenja na svojem poslovnem reaktivcu, leto poprej pa je letel tudi v filmu Modri Maks. Ves ta čas je nastopal v manjših lokalnih predstavah in na festivalih, po diplomi pa se je zaposlil kot taksist, igral pa je tudi v radijskih igrah kot je antologija Ameriška jeklena ura (1956) s Paulom Newmanom, marca istega leta pa je stopil tudi na Broadway v predstavi Čudovite spremembe.
Poleti 1956 je podpisal prvo pogodbo in debitiral v filmu Čudak, ki je bil tudi režijski prvenec Jacka Garfeina in igralcev Bena Gazzare in Julie Wilson. Snemanje je potekalo na Floridi, Peppard pa se je spominjal, da sploh ni bil živčen, le navdušen. Po vrnitvi v New York je spet igral na odrih in v raznih serijah na televiziji. Večina njegovega dela v drugi polovici petdesetih je bila prav na televiziji, tako v serijah kot filmih. 1957 je v kinematografe prišel tudi Čudak. Kritiki so pohvalili film, finančno pa je bil polom. Maja 1958 je zaigral v svojem drugem filmu, filmu o korejski vojni Pork Chop Hill, predvsem zato, ker še ni imel imena. Oktobra 1958 je začel igrati v predstavi Zadovoljstvo njegove družbe, za kar je spet dobil pohvale kritikov, predstava pa je bila na sporedu eno leto.
Vabljen k filmu
V tem času je uspešno opravil avdicijo za MGM-ov Domov s hribov z Robertom Mitchumom v glavni vlogi in podpisal večletno pogodbo z MGM, česar se je sprva branil, a je bil podpis pogoj, da je lahko zaigral v filmu. Film Vincentea Minnellija je bil visoko leteči film, v katerem je Peppard igral Mitchumovega sina, v filmu pa je MGM dal priložnost še dvema mladima igralcema, Georgeu Hamiltonu in Luani Patten. Ob filmu je Peppard povedal: »Rad bi bil zvezdnik, a biti zvezda je nekaj, kar ni odvisno od tebe, medtem ko biti igralec je.« Film je bil finančna uspešnica, a zaradi visokih produkcijskih stroškov ni prinesel dobička. Po naslednjem filmu za MGM, Kletne podgane (1960), se je želel vrniti na Broadway, a se to ni zgodilo. Aprila 1959 mu je Hedda Hopper ponudila vlogo v Chatauqui, a je bil film potem posnet šele desetletje pozneje s Presleyem pod naslovom Težave s puncami. Je pa igralka zanj rekla, da bo nekoč velika zvezda, saj ima čustveno moč, je atletsko grajen in obvladuje težavne like, podobno kot James Dean. Predviden je bil še za dva filma – Dva tedna v drugem mestu in filmu o prvih olimpijskih igrah, Sedem iz Amerike. Nobeden od njiju ni bil posnet. Peppard se je tako končno poslovil od prve runde v Hollywoodu in posnel nekaj epizod v antologijah, med njimi je Hitchcockova Startime in epizoda Incident na vogalu (1960) z Vero Miles, 1961 pa je v Naši ameriški dediščini upodobil predsednika Teddyja Roosevelta.
Njegov lep videz, prijetno obnašanje in igralske vloge so mu končno prinesle tudi vlogo, po kateri je bil najbolj znan – Paul Varjak v Zajtrk pri Tiffanyju (1961) z Audrey Hepburn, ki ga je Blake Edwards posnel po istoimenski noveli Trumana Capoteja. Edwards ni hotel Pepparda, a so ga preglasovali producenti. Na snemanju, ki se je začelo jeseni 1960, se ni razumel ne s Hepburnovo, ne s Patricio Neal.
Novi veliki zvezdnik
Novembra 1961 je bil v članku v časopisu orisan kot naslednji velikan filma, Peppard pa je povedal, da je opustil TV serije in se posvetil filmu. V pogodbi je imel dva filma letno za MGM, enega izven in šest pojavljanj na TV in dovoljenje, da igra na odru vsako drugo leto. »V serijah nimaš časa, da bi razvil lik, ni pripravljanja, že v prvem monologu si, kar si.«
1961 bi moral igrati v Neoboroženi v raju, ki ni bil posnet, kupil je scenarij Roberta Bleesa Baby Talk, ki prav tako ni bil udejanjen. Namesto tega ga je MGM dal kot enega glavnih igralcev v epopeji Kako je bil osvojen zahod (1962). Širokokotni film o ameriški zgodovini z več poglavji je bil velikauspešnica. Sledil je vojni film Zmagovalci (1963), posnet v Evropi. Potem je dobil ponudbo za 200 tisoč dolarjev za film Dolge ladje, a ni želel oditi v Jugoslavijo za pol leta. Sledila je še ena vloga za film, ki ni bil posnet – Naslednjič, ko se ljubiva z Ross Hunter.
Nekaj je zmanjkalo
Naslednji veliki uspeh je bil film Lovci v kalnem (v originalu Capetbaggers, 1964), ki je neke vrste biografija mogotca Howarda Hughesa. Posnet v času, ko je popustila cenzura Hollywooda, je film poln eksplicitnih tem kot so prostitucija, varanje in seks. Konservativni krogi in kritiki so že vnaprej pribili film na križ, kar je le še povečalo njegovo gledanost. V filmu je spoznal tudi svojo bodočo ženo Elizabeth Ashley, ta ga je opisala kot nordijskega boga – visokega meter osemdeset s čudovitimi blond lasmi, modrimi očmi in postavo, o kateri fantazirajo vse navijačice iz srednje šole.
Za MGM je 1965 posnel Operacija samostrel s Sophio Loren, prvi film iz nove pogodbe z MGM, ki je zanj predvidevala en film letno. Sledil je Tretji dan (1965) za Warner Bros z Ashleyevo, ki je takrat že bila njegova žena. Peppard je film posnel predvsem zato, ker je bil do grla v dolgovih. Peppard je imel težek značaj – ko je snemal Peščine Kalaharija (1965), je marca tega leta samo po nekaj dneh odšel s snemanja. Paramount ga je tožil za 930 tisoč dolarjev, Peppard jih je tožil nazaj.
Sledil je Modri Max (1966), čudovit letalski film iz prve svetovne vojne, kjer je nastopil v glavni vlogi ob Jamesu Masonu in Ursuli Andress in leto potem še vojaško Tobruk, kjer se kot nemški žid bori ob Rocku Hudsonu v Severni Afriki.
Igralsko sonce zahaja
Da bi si zagotovil finančno stabilnost, je Peppard kupil ranč z govedom. Za finančni vložek je avgusta 1966 podpisal večmilijonsko pogodbo za pet filmov z Universalom – dva filma prvo leto in potem po eden naslednja tri leta. Pogodba je dokončno zabila žebelj v krsto njegove kariere. Prva dva filma sta bila Težka noč v Jerichu (1967), vestern z Deanom Martinom in Kaj je narobe, če se počutiš dobro (1968), komedija z Mary Tyler Moore. Sledil je detektivski film P. J. (1968) in Hiša iz kart (1968). Nobeden od teh filmov ni bil pretirano finančno uspešen in Peppard se je začel vdajati alkoholu, se je pozneje spominjala njegova takratna žena Elizabeth Ashley. Peppard je prav tako zavrnil film Srce je osamljeni lovec (1968), ker ni želel igrati šibkega, potencialno homoseksualnega lika.
Leta 1967 je kupil scenarij za Polnočni sejem in ga produciral. Leto pozneje je objavil, da je soavtor scenarija Gledali so jih umirati, ki ga je nameraval režirati, ne pa tudi igrati v njem. Film ni bil nikoli posnet, niti Najbolj nevarna igra za MGM, napovedan 1967. 1969 je posnel triler Nihalo, potem pa v Angliji še vohunski film Krvnik (1970) z Joan Collins. 1970 je bil predvajan tudi film Top za Cordobo o mehiški vojni, leto pozneje pa Še en vlak za oropat (1971), vestern. Nobeden od filmov ni bil uspešnica.
Njegova žena je v spominih povedala: »Bil je vedno bolj razočaran in nesrečen – sovražil je filme, ki jih je moral snemati. Scenariji so bili slabi, režiserji so bili slabi in na neki točko je postalo jasno, da ne bo več niti teh.«
Nazaj na televizijo
Marca 1971 je Peppard objavil, da bo s svojim podjetjem, Tradewind Productions, snemal novelo Satnleya Ellina, Osmi krog, a dlje od tega ni prišel. Sledil je TV vestern The Bravos (1972), pa veliki film Zarota Groundstar (1972), kanadski film, za katerega je dobil 400 tisočakov. Avgusta 1971, ko je videl, da s filmi ne pride nikamor, je podpisal pogodbo za TV serijo Banacek o bogatem bostonskem Playboyu, ki razkriva zavarovalniške prevare.V dveh sezonah je nastalo 16 epizod, nekaj jih je režiral sam. Peppard je bil nad serijo navdušen in je povedal, da je vloga Thomasa Banaceka ena njegovih najboljših. Februarja 1972 je bil obtožen, da je v Bostonu v hotelski sobi poskušal posiliti slačipunco, bil je oproščen obtožb, istega leta pa sta se z ženo Elizabeth ločila.
Leta 1974 je posnel akcijski film Newmanov zakon, po koncu Banaceka pa si je želel vzeti čas in se posvetiti produkciji in režiji. A alimenti ženi in otroku so ga prisilili, da se je vrnil v igralske vode. Posnel je televizijski film Eden od naših (1975) in Kriv ali nedolžen (1975), zanj je dobil 100 tisočakov. Slednji je bil tudi pilot za poznejšo serijo Doctor's Hospital (1975) s 15 deli.
Skupaj z Jan-Michaelom Vincentom je posnel znanstveno fantastični film Aleja prekletih (1977), ki je v naslednjih letih postal kultni film. Peppard je vlogo dobil, ko jo je zavrnil Steve McQueen. Film je stal 8,5 milijona dolarjev in po Peppardovih besedah je bil odličen, preden so se v postprodukcijo vmešali šefi. Ob pomanjkanju dela je 1979 produciral, režiral in igral v Pet dni od doma. Film je bil rešilna bilka zanj, saj je bil povsem brez denarja, prodati je moral celo avto. Posnel je še dva televizijska filma Kriza v zraku (1979) in Od pekla do zmage (1979).
Dinastija
George Peppard je bil 1980 predviden za glavno vlogo v žajfnici Dinastija. Kot Blake Carrington je na snemanju pilotske epizode z Lindo Evans in Bojem Hopkinsom je ves čas povzročal težave producentom, med drugim je težil, da je vloga preveč podobna J. R. Ewingu iz Dallasa. Tri tedne pozneje, preden bi se moralo začeti redno snemanje, je Peppard dobil nogo, namesto njega pa je Carrington postal John Forsythe. Ponovno so posneli tudi pilotsko epizodo, Joan Collins pa je rekla, da je vesela, da Peppard ni dobil vloge, saj je imela z njim v preteklosti neprijeten zaplet.
Peppard je sam povedal, da je Forsythe bolje odigral Carringtona kot bi ga on sam. V tem je bilo tudi nekaj sreče zanj, saj je bil zato 1982 na voljo za NBC-jev A-Team, najbolj gledano TV serijo 1983.
»Vesel sem, da od 1979 nisem več pil. Mnogi so mislili, da sem mnoge stvari naredil, ko sem bil pijan, a zdaj so videli, da ni bil alkohol. Bil sem jaz.«
V tem času je posnel še vesoljsko opero Bitka za zvezdami (1980), v Kanadi Vozovnica ni več veljavna z Richardom Harrisom (1981), na Novi Zelandiji Zaklad Yankee Zephirja (1982) in v Španiji Morilec (1982).
Ekipa A
Leta 1982 je Peppard, ki se je kot rečeno rešil Dinastije, prestal avdicijo za vlogo polkovnika Johna Hannibala Smitha. V tej kultni seriji iz osemdesetih so nastopili še Mr. T, Dirk Benedict in Dwight Schultz. A-Team je bila skupina komandosov, ki so bežali pred vojsko zaradi »zločina, ki ga niso storili« med služenjem v Vietnamu. Pa saj se spomnite uvodne špice. Peppard je bil vodja te skupine v prepoznavnem črnem kombiju, s črnimi usnjenimi rokavicami in cigaro v ustih in mojster preoblek. »Obožujem Hannibala,« je rekel Peppard. »Daje navdih mojim fantazijam, po pravici povedano, pa tudi potrebujem denar.« Serija je doživela premiero januarja 1983 in postala velik hit. Na NBC-ju so jo predvajali v petih sezonah do 1987, Peppard je postal znan novi generaciji in Hannibal je bržkone tudi njegova najboljša vloga. Za vsako epizodo je dobil 50 tisoč dolarjev, pozneje 65, s čemer je bil eden najbolje plačanih igralcev na televiziji.
»Prvo leto je bilo kot Monty Python – odbito, smešno, zabavno, neumno – letalo z motorjem iz kosilnice. Pozneje je vse skupaj postalo dolgočasno in monotono.«
Vloga je bila sprva mišljena za Jamesa Coburna, a jo je ta odklonil in tako jo je dobil Peppard. V nekem obdobju sta bila z Mr. T-jem kot pes in mačka in sta komunicirala le preko drugih igralcev.
»Prvič v življenju sem imel denar na banki. Štiri ločitve v Kaliforniji 25 let preživnin pomenijo, da imaš prazen račun.«
Zadnja zbrana dela
Peppardova zadnja serija je bila mišljena kot zaporedje več TV filmov. Človek proti mafiji (1988), ki se dogaja, je film, v katerem je Peppard igral policista iz Los Angelesa, Franka Doakeya. Sledil je Človek proti mafiji: umori v kitajski četrti (1989), še pred načrtovanim tretjim filmom pa je Peppard umrl. V zadnjih letih je pogosto stopil tudi na oder, 1988 je upodobil Hemingwaya v igri PAPA, ki jo je tudi sam financiral in nastopal po celi Ameriki. Nastopil je še v dveh filmih – Dve ženski (1989) in Noč lisice (1990). Njegova zadnja televizijska vloga je bila epizoda Matlocka, The P.I. (1994) s Tracy Nelson. Epizoda je bila predvajana 8 dni pred njegovo smrtjo.
Štiri poroke in oče
Peppard je bil poročen štirikrat in je imel tri otroke. S prvo ženo Helen Davies (1954-1964) je imel sina Bradforda in hčerko Julie. 1966 se je poročil s soigralko Elizabeth Ashley in dobil sina Christiana, od nje se je ločil 1972 in ji tri leta plačeval tudi mastno preživnino. Od 1975 naprej je bil poročen s Sherry Boucher, nepremičninsko agentko iz Illionoisa, zakon je trajal štiri leta, od 1984 do 1986 pa še s TV igralko Alexis Adams.
»Poročiti se in imeti težko ločitev je kot bi si zlomil nogo. Isto nogo. Na istem mestu. Srečen sem, da ne hodim s palico.«
Bolezen in smrt
Peppard je konec sedemdesetih premagal svojo odvisnost od alkohola in postal terapevt mnogim drugim. »Vedel sem, da moram prenehati in sem. Ko gledam nazaj, me je sram, kaj sem počel, ko sem bil pijan.« Peppard je vse življenje dnevno pokadil tri škatle cigaret. Ko so mu 1992 diagnosticirali raka na pljučih in mu odstranili del pljuč, je čez noč prenehal. Kljub zdravstvenim težavam je igral še naprej in 1994. Tik pred smrtjo je posnel epizodo za Matlock, ki bi postala potem svoja serija P.I., kjer bi igral ostarelega detektiva, Tracy Nelson pa njegovo hčerko. George Peppard je umrl 8. maja 1994 zaradi pljučnice v Los Angelesu, še vedno se je boril z rakom na pljučih.
