V svoji 40 let dolgi karieri je posnel številne odlične filme, edino vidnejšo nominacijo za filmsko nagrado pa je prejel po svoji smrti za svoj zadnji film Gladiator.
Robert Oliver Reed je rojen 13. februarja 1938 v Wimbledonu, predmestju Londona. Oče Peter Reed je bil športni novinar, mama Marcia pa gospodinja. Bil je tudi nečak režiserja Sira Carola Reeda in vnuk lastnika igralske agencije Herberta Treeja in njegove ljubice Beatrice Pinney, ki je pozneje priimek spremenila v Reed. Njegova babica naj bi bila edina oseba, ki ga je razumela, ga poslušala in celo objela. Oliver Reed je zase trdil, da je potomec ruskega carja Petra Velikega in ene od njegovih ljubic. V svojem otroštvu je, poseben kot je bil že kot otrok, zamenjal kar 14 šol.
V svoji biografiji je omenil, da je delal kot boksar, voznik taksija in vratar bolnišnice. Potem se je čez noč odločil in se pridružil saniteti angleške vojske.
Vse prej kot igralec
»Vojska mi je pomagala, tam sem spoznal, da je večina ljudi tudi igralcev. Bil je čas miru, oni pa so nam pripovedovali zgodbe o vojni.«
Svojo igralsko kariero je začel kot statist, prvič se je nepodpisan pojavil v filmu Kena Annakina, Dober nakup (1955) in komediji Square Peg (1958) z Normanom Wisdomom. Podobno je sodeloval tudi pri televizijskih epizodah serij Nevidni človek (1958), Štirje pravični možje (1959) in Tretji človek. DO preboja je prišlo v BBC-jevi seriji Zlata ostroga (1959), v kateri je igral Richarda Gloučestrskega, kralja Riharda III, a to vlogo so producenti in kritiki začeli ceniti šele čez nekaj časa, pred tem je Reed moral igrati nepodpisane vloge še v Kapitanova miza (1959), Po stopnicah gor in dol (1959), Življenje je cirkus (1960), Tiha jeza (1960), Liga Gentlemanov (1960) (slednja dva je produciral Richard Attenborough) in Beat dekle (1960). Po tem je bil še redar v Dva obraza Dr. Jekylla (1960), posnetem za Hammer film, s katerim je potem največ sodeloval in Pasma buldoga (1960), kjer je spet igral ob Normanu Wisdomu.
Nekaj je na njem
Prvo vidnejšo vlogo je dobil v Hammerjevih filmih Meč iz Sherwoodskega gozda (1960), ki ga je tako kot Jekylla režiral Terence Fisher. Potem je spet šel korak nazaj med nenapisane v komediji Terry-Thomasa, Njegovi in njeni (1961), Ni ljubezni za Johnnyja (1961) in Upornik (1961) s Tonyjem Hancockom. V ITV-jevi televizijski seriji Zunaj je hladno je igral Sebastiana. Serija je bila zelo popularna med angleško mladino, Reed pa je prvič postal idol generacije.
Že leto pozneje ga je Hammer uporabil za glavno vlogo v filmu Terencea Fisherja, Prekletstvo volkodlaka (1961). Hammer je videl v Reedu nekaj več in mu dal tudi stransko vlogo v filmih Pirati s Krvave reke (1962), Kapitan Clegg (1962) in Prekleti (1963), znanstveno fantastičnem filmu, ki ga je režiral Joseph Losey. Imel je stransko vlogo v psiho-trilerju Paranoik (1963), pojavil pa se je tudi v seriji Svetnik. Še eno glavno vlogo, tokrat ne v Hammerjevem filmu, je posnel 1963 – Zabave je konec, ki je doživel premiero dve leti kasneje, 1965.
Winner in Russell
Leta 1964 je posnel prvega od štirih filmov, ki jih je režiral Michael Winner, Sistem (1964). Film je videl Ken Russell, ki je Reeda potem povabil k Film o Debussyju (1964), ki je biografija o francoskem skladatelju Claudeu Debussyju. Reed je povedal, da je bila to njegova najpomembnejša vloga, ker je takrat prvič srečal Kena Russella, ki mu je dal prvo vlogo po tem, ko so mu v pretepu porezali obraz in so mu vsi obrnili hrbet. »Vsi so menili, da sem pohabljenec.«
Bila je to tudi prva filmska vloga, v kateri ni bil nasilen lik. »Hammer Films so mi dali zagon, Michael Winner pa kruh, potem se je pojavil še Ken Russell in me naredil za umentika.«
Bil je tudi pripovedovalec v Russellovem TV filmu Vedno na nedeljo (1965), zatem je za Hammer posnel Kandaharski mostovi (1965), v katerem je bil nasilni Indijec, vlogo pa je pozneje opisal kot svojo najslabšo za Hammer film. 1965 se je tudi redno pojavljal v seriji R3, imel je glavno vlogo v kanadsko-britanski produkciji Past (1966) z Rito Tushingham.
Njegova kariera je stopila še stopnico višje s komedijo Šaljivca (1967) z Michaelom Crawfordom, njegov drugi film z Winnerjem. Po grozljivki Zastrta soba (1967) je posnel še tretji film z Winnerjem, Nikoli ne bom pozabil njegovega imena (1967) skupaj z Orsonom Wellesom. Istega leta je nadaljeval z Russellom s TV filmom Dantejev pekel (1967).
Oliver! in slava
Potem je s svojim stricem režiserjem Carolom Reedom posnel musical Oliver! (1967), ki je stricu in filmu prinesel Oskarja in velja za 77. najboljši britanski film 20. stoletja. Oliver Reed je pritegnil pozornost kritikov, ki so na vse pretege hvalili njegovo nasilniško vlogo. Sledila je črna komedija Urad za umore (1969) z Diano Rigg in Tellyjem Savalasom, z Winnerjem pa je posnel vojni film Hannibal Brooks (1969). Uspešnejši od obeh je bil četrti film z Russellom, filma različica Zaljubljene ženske (1969), v katerem se je nag ruval z Alanom Batesom pred kaminom. Romantična komedia Vzemi dekle kot ti (1970) z Hayley Mills je imela kar precej golote, Anatole Litvak pa ga je uporabil v svojem trilerju Dama v avtomobilu s sončnimi očali in pištolo (1970). Naslednje leto je ob Vannesi Redgrave posnel kontroverzni film pod taktirko Michaela Winnerja, Demoni (1971).
Bond, Oliver Bond!
Anekdota pravi, da bi lahko bil Reed izbran za Jamesa Bonda. Leta 1969 sta producenta franšize Albert Broccoli in Harry Saltzman iskala naslednika Seana Conneryja in Reed je bil eden od treh kandidatov, preostala dva sta bila Timothy Dalton in Roger Moore. Iz neznanega razloga Reed ni bil izbran, Guradian pa je po igralčevi smrti zapisal, da je bila to ena največjih zapravljenih priložnosti povojnega britanskega filma.
V začetku sedemdesetih je posnel serijo akcijski projektov: vestern Lovska zabava (1971) z Geneom Hackmanom je bil posnet v Španiji, sledili so gangsterski Sedeča tarča (1972) in znanstveno fantastični Z.P.G. (1972) z Geraldine Chaplin. V Trojni odmev (1972) je zaigral ob Glendi Jackson, posnel pa je tudi številne italijanske filme: Umazani vikend (1973) z Mastroiannijem, Neko rusko poletje (1973) s Claudio Cardinale in Revolver (1973) s Fabiom Testijem.
Mušketir
Prepoznaven je tudi po vlogi Athosa v legendarnem Trije mušketirji (1973) in nadaljevanju Štirje mušketirji (1974). V Russellovem filmu Mahler (1974) je imel kratko nepodpisano vlogo, bil je glavni igralec v Modra kri (1973) in v Potem ni bilo nikogar (1974). Njegov naslednji projekt s Kenom Russellom je bil Tommy (1974), narejen po konceptnem albumu skupine The Who, kjer je bil filmski oče glavnega igralca, pevca skupine The Who, Rogerja Daltreya. V filmu Royal Flash (1975) je bil Otto von Bismarck, zahip pa se je pojavil tudi v Russellovem Lisztomania (1975). Žarne daritve (1976) je bila ameriška grozljivka, v kateri je nastopil skupaj z Bette Davis. Sledili so Razprodaja (1976), komedija z Leejem Marvinom, Great Scoutt (1976), Napad v raju (1977) in Princ in revež (1977) z Raquel Welch.
Po Jutri ne bo nikoli (1978) in grozljivki Izleženje (1979) je sedemdeseta zaključil s komedijo Dotik sonca (1979) s Petrom Cushingom.
Desetletje zatona
V osemdeseti so bili njegovi filmi manj uspešni, začenši s komedijo Dr. Heckyl in Mr. Hype (1980) in vojnim filmom Puščavski lev (1981) z Anthonyjem Quinnom. Nadaljeval je z grozljivkami Strup (1981), Želo 2 (1983) in Seks, laži in preporod (1983). Pa Krči (1983), Dva iste vrste (1983), Maškarada (1984), Krištof Kolumb (1985), Črna puščica (1985) in Ujetnik (1986). Po filmu Brodolomec (1986) z Amando Donohoe pa je razmišljal, da bi se za nekaj časa poslovil od igralstva, a je nadaljeval s filmi kot to To je tvoje življenje (1986), Brigada ničnežev (1987), Obala okostnjakov (1988), Slepa pravica (1988) in Zasvojen z besom (1988). Večina teh filmov je bila filmov, ki so skušali izkoristiti aktualne trende, brez prave vsebine in so večinoma takoj romali na videokasete.
Terry Gilliam ga je nato povabil v svoj film Pustolovščine barona Munchausna (1988), kjer je bil bog Vulkan, nastopil je v Dama in ropar (1989) s Hughom Grantom, Vrnitev mušketirjev (1990), Otok zakladov (1990) s Charltonom Hestonom, Duh v Monte Carlu (1990), Brezno in nihalo (1991), Ujetnik časti (1991) za Russella in Skrhane vezi (1993).
Zadnji filmi
Med njegovimi zadnjimi izdelki so miniserija Vrnitev v Lonesome Dove(1993), nadaljevanje uspšene vestern serije s konca osemdesetih, pa Smešne kosti (1995), Bruce (1996), Jeremiah (1998) in črna komedija Poslovilni streli (1999) s Chrisom Reo in Bobom Hoskinsom. Njegov poslednji film poznate vsi, bil je trgovec s sužnji Proksimo v Scottovem prvem delu filma Gladiator (2000). Film je prišel v kina po njegovi smrti, Reeda, ki je umrl med snemanjem, pa v nekaterih prizorih zamenja dvojnik z računalniško nadgradnjo. V odjavni špici je Ridley Scott posvetil film v njegov spomin. Reed se je poskušal tudi v glasbi in izdal kar nekaj singlov s popularno glasbo, vendar brez vidnejšega uspeha.
Leta divjega življenja
Leta 1959 se j e Reed poročil s Kate Byrne. Par je imel sina Marka, ločila sta se 1969. Med snemanjem Oliverja! je spoznal Jacquie Daryl, klasično plesalko, ki je prav tako sodelovala pri filmu. Postala sta ljubimca in dobila hčerko Sarah. 1985 se je poročil z Josephine Burge in ostal z njo do smrti. Ko sta se spoznala 1980, jih je imel 42, ona pa 16. V zadnjih letih sta živela v Churchtownu na Irskem.
Leta 1964 je obiskal nočni klub Crazy Elephant v Londonu in se stepel s skupino ljudi, ki so ga potem, ko je odšel na stranišče, napadli s steklenicami. Dobil je kar 63 šivov po eni strani obraza in ostala mu je prepoznavna brazgotina, zaradi katere je mislil, da je njegova kariera končana. V sedemdesetih, ko so v Angliji dvignili dohodnino, je razmišljal, da bi se tako kot številni otoški igralci preselil v Hollywood, potem pa je prodal svojo hišo in se prestavil na davčno oazo, otok Guernsey. Reed se je pogosto opisoval kot velikga patriota in da je bil to glavni razlog, da se ni preselil v Kalifornijo. V času falklandske vojne se je prostovoljno prijavil v vojsko, a je bil s 44 leti prestar.
Kozarci in flaše
Enako kot po svoji karieri je bil Oliver Reed znan tudi po svoji ljubezni do vsega, kar teče. O njem obstajajo številne anekdote: nekega večera je on in 36 prijateljev popilo 32 steklenic viskija, 17 steklenic gina in 230 litrov piva. Tudi Steve McQuuen je povedal, da je 1973 v Londonu obiskal Reeda, da bi se dogovoril za skupni projekt. Namesto tega sta odšla na pivsko turnejo, v kateri je bil Reed tako pijan, da je pobruhal McQueena. Reed je bil tudi pivski bratec bobnarja The Who, Keitha Moon, ko so 1974 snemali film Toomy. Reedov dober prijatelj Christopher Lee je po njegovi smrti povedal, da je, ko je začel, ni bilo videti konca. »Po osmi pijači je postal dobesedno pošast, zelo težko ga je bilo gledati.«
Med snemanjem filma Otok Piratov (1995) je bil povabljen v eno od kratkih vlog. Na snemanje je prišel popolnoma nalit, pred tem se je stepe v baru in ko »ga« je na setu začel kazati igralki Geeni Davis, so ga hitro pospremili iz filma, zamenjal ga je George Murcell. V zadnjih letih življenja je bil vsakodnevni gost v baru O'Brien's v Churchtownu, nekaj metrov od pokopališča sredi vasi, kjer je bil pozneje pokopan.
Zadnji kadri
Reed je umrl za posledicami infarkta med odmorom na snemanju Gladiatorja v Valetti na Malti popoldne 2. maja 1999. Kot je zapisal scenarist David Franzoni, je v baru Reed srečal skupino mornarjev britanske fregate HMS Cumberland in jim predlagal pivski dvoboj. Med nalivanjem mu je postalo slabo in se je zgrudil. Kljub hitri pomoči je umrl v rešilcu na poti v bolnišnico. Oliver Reed je bil star le 61 let.
Najhuje je bilo to, da je bil Reed nekaj mesecev pred tem in na snemanju trezen, a se je pustil prepričati mornarjem v tekmovanje. Igralec Omid Djalili je povedal, da bi lahko Reed preprosto vstal in odšel, a ni. Pred snemanjem je Scottu večkrat obljubil, da med produkcijo ne bo pil, zato je popival le za vikend.
