Richard Harris je rojen 1. oktobra 1930 v irskem Limericku kot peti od osmih otrok trgovca z moko Ivana Harrisa in njegove žene Mildred. Družina je živela v visoki hiši z 9 spalnicami, obzidani z tradicionalno rdečo opeko, v bogatem predelu mesta, kjer se je naselil srednji razred. Šolo je obiskoval pri Jezuitih in je kot talentirani športnik igral ragbi za številne mladinske ekipe, tudi znameniti Munster. Njegove športne kariere je bilo konec, ko je v najstniških letih zbolel za tuberkulozo, je pa do konca življenja navijal za Munsterčane in prisostvoval na mnogih njihovih tekmah.
Pot v Anglijo
Potem, ko je na začetku dvajsetih let ozdravel, se je odpravil v Anglijo in želel postati režiser. Ker ni našel ustreznih tečajev, se je vpisal na Akademijo za glasbo in dramske umetnosti v Londonu, da bi postal igralec, vendar najprej ni opravil sprejemnih izpitov, na Šoli za govorništvo in dramo pa so ga zavrnili, češ da je pri 24 letih že prestar. Že v času študija se je odločil iti svojo pot in je blizu West Enda najel manjše gledališče in tam režiral svojo produkcijo Zimsko potovanje. Po končanem študiju na akademiji se je pridružil skupini Theatre Workshop režiserke Joan Littlewood, ki velja za mater sodobnega gledališča. Začel je dobivati vloge v predstavah na West Endu, njegova prva je bila Sojetnik Quare (1956), prenesena iz Workshop Theatra. Naslednje desetletje je preživljal neopažen na odrih po Angliji in se učil svojega poklica.
Korak iz teme
Richard Harris je svoj filmski debi doživel leta 1959 v komediji Še brcamo (1959), o treh starih damah, ki pobegnejo iz doma starejših občanov. Na West Endu je istega leto igral tudi glavno vlogo v kontroverzni drami Rdečelasec. Še istega leta je nastopil tudi v svojem drugem filmu kot prostovoljec IRA, Rokuj se s hudičem (1959). Film je posnet na Irskem, režiser Michael Anderson pa Harrisu ponudil vlogo tudi v svojem naslednjem filmu, Razbitina Mary Deare (1959), ki je bil posnet v Hollywoodu.
Potem je igral še enega člana IRA v filmu Nočni bojevniki (1960) z Robertom Mitchumom, naslednje leto pa je bil avstralski pilot v znamenitih Navaronskih topovih in povedal, da se topov na otoku ne da uničiti z letali. Malo večjo vlogo je dobil v vojnem filmu Dolgi, Kratki in Visoki (1961). Kot eden od treh britanskih vojakov pa ni razvil dobrega odnosa s soigralcema Laurenceom Harveyem in Richardom Toddom. 1962je za svojo vlogo v filmu Upor na ladji Bounty zahteval, da je naveden kot tretji po vrsti, čeprav je bil praktično neznan, za Trevorjem Howardom in Marlonom Brandom, ki ga je oboževal, a je spremenil mnenje, ko je videl Brandovo neznosno obnašanje med snemanjem.
Glavne vloge
Njegova prva glavna vloga je bila vloga mladega rudarja, ki postane igralec ragbija v filmu To športno življenje (1963), zanjo pa je dobil Zlato palmo v Cannesu za najboljšega igralca, nominiran pa je bil tudi za Oskarja. Naslednja glavna vloga je prišla z italijanskim filmom Deserto Rosso, Rdeča puščava (1964), zanjo pa je dobil beneškega Zlatega leva. 1965 je podprl Kirka Douglasa v britanskem vojnem filmu Junaki Telemarka kot vodja norveškega uporniškega gibanja. Zatem je odšel v Hollywood in ob Chalrtonu Hestonu posnel Major Dundee (1965) režiserja Sama Peckinpaha. V tem filmu je bil irski imigrant, ki se pridruži konfederacijski konjenici med ameriško državljansko vojno. Za Johna Hustona je postal Kajn v filmu Biblija: začetek (1966), istega leta pa je ob Julie Andrews in Maxu von Sydowu igral še v uspešni epski drami Havaji.
Sedemdeseta – pot k slavi
Potem je 1967 ob Doris Day igral v vohunski parodiji Caprice in istega leta še Kralja Arturja v filmski priredbi musicala Camelot, skupaj z Vanesso Redgrave. V isti vlogi je potem med 1981 in 1982 v zimskem obdobju nastopal na Broadwayu. The Molly Maguires (1970) je zgodovinski film o organizaciji, ki jo vodi Sean Connery, Harris pa se kot detektiv vtihotapi vanjo. Film je bil polomija. Sledil je kultni film Človek po imenu konj (1970), kjer je imel glavno vlogo kot angleški aristokrat, ki ga zajamejo Indijanci. S Alecom Guinessom je 1970 posnel tudi zgodovinski film Cromwell, igral pa je angleškega kralja Karla I.
Leta 1971 je prvič sedel tudi na režiserski stolček in posnel Heroj z Romy Schneider. V filmu igra nogometaša, ki mu je ponujena podkupnina, da izgubi tekmo, a ga prepriča deček, ki njegov navijač, zaigral pa je še v vesternu Mož v divjini (1971). Snemal je še en vestern, Riata, produkcija pa je bila ustavljena po nekaj tednih in ponovno zagnana z novim režiserjem in igralci, razen Harrisa, nastal je Smrtonosni stezosledci (1973) z Rodom Taylorjem. Istega leta je izdal tudi svojo prvo zbirko pesmi, ki je bila pozneje posneta na album.
Uveljavljen igralec
Sledila sta akcijska komedija 99,44-odstotno mrtev! (1974) z režiserjem Johnom Frankenheimerjem in ladijski triler Gospodar življenja in smrti (1974). V filmu Odmevi poletja (1976) je igral očeta na smrt bolne deklice, pojavil pa se je tudi kot Rihard Levjesrčni v filmu Robin in Marian (1976). Leto je dopolnil še z nadaljevanjem Vrnitev človeka po imeni Konj in katastrofičnim Kasandrin most (1976). Bil je tudi Guliver v kombiniranem igrano-animiranem Guliverjeva potovanja (1977) in se boril s kitom ubijalcem v Orka (1977). Še en akcijski film je bil Zlati zmenek (1977), posnet v Južni Afriki. Producenti so ga po snemanju tožili zaradi problemov z njegovim popivanjem, on jih je tožil nazaj, vse skupaj se je končalo z izvensodno poravnavo. Film je bil tako ali tako velika polomija, ne pa tudi Divje gosi (1978) z Burtonom, Mooreom in Krugerjem, ki je bil velika uspešnica izven ZDA. Upostoševalci (1979) je bil postapokaliptični akcijski film, kjer se Harris bori z pošastmi, ki pobijajo preživele po jedrski vojni. Triler Igra za ujede (1979) je bil še en Harrisov akcijski film, posnet v Južni Afriki. V Hollywood se je vrnil v Zadnja beseda (1979) in ob Bo Derek v Tarzan, opičji človek (1981). V Kanadi je sestavil dramo o impotenci, Tvoja karta ni več veljavna (1981) in akcijsko komedijo Vrhunec, ki je bila tako zanič, da so jo dali na svetlo šele čez nekaj let.
Malce drugačne zgodbe
V začetku osemdesetih se je Harris delno umaknil iz posla in se upokojil na Paradise Islandu na Bahamih, kjer je svoj življenjski slog popivanja zamenjal z bolj zdravim vedenjem. Rezultat je bil takoj viden v uspešni uprizoritvi Camelota na odrih v ZDA in Henrika IV v West Endu. V osemdesetih je sodeloval z irskim pisateljem Michaelom Callanom pri njegovi biografiji, ki je izšla 1990. Med filmi, ki jih je posnel v tem obdobju je bil tretji, Triumf človeka po imenu Konj (1983), Martinov dan (1985), Kralj vetra (1990) in filmsko verzijo Opere za tri groše, Mack nož (1990).
Leta 1989 je nepričakovano dobil vlogo v irski drami Jima Sheridana, Polje (1990), za katero je bil še drugič nominiran za Oskarja. Glavno vlogo Bulla McCabea bi moral igrati Ray McAnally, a je nenadoma umrl in vloga je bila ponujena Harrisu. Oskarja je potem dobil Jeremy Irons za Obrat sreče. Ob Melu Gibsonu je 1992 igral v Patriotskih igrah, pa tudi v Eastwoodovem vesternu Neoproščeno (1992). Sledili so Ruvanje z Ernstom Hemingwayem (1993), Tihi jezik (1994), Abraham (1994) in glavna vloga v filmu o Apartheidu, Joči, ljubljena dežela (1995) z Jamesom Earlom Jonesom.
Čeprav že v letih, so bila devetdeseta njegova najboljša leta, zaigral je v dveh filmih, ki sta dobila Oskarja, Neoproščeno in potem še v prvem delu Scottovega legendarnega filma Gladiator (2000). Za Gladiatorjem je sledila ena njegovih najbolj znanih vlog, vloga Albusa Dumbledora v prvih dveh delih sage Harry Potter. Sobana skrivnosti iz 2002 je bila tudi njegova zadnja filmska vloga, pred tem je posnel še filmsko adaptacijo Grof Monte Cristo (2002), zadnjič pa je njegov glas slišati v risanki Kaena (2003), ki je prišla do občinstva že po njegovi smrti.
Ravnatelj Bradavičarke in pevec
Harris je sprva okleval, da bi sprejel vlogo ravnatelja v Harry Potterju, saj je bila vloga narejena za serijo filmov, pa tudi zdravje mu je pešalo, a je na kraju vseeno sprejel, potem ko mu je 11-letna vnukinja zagrozila, da ne bo nikoli več govorila z njim, če tega ne stori. Bil je tudi zaskrbljen, da bo ta vloga zasenčila vso njegovo preostalo kariero.
Richard Harris ni bil le igralec, pač pa tudi pevec, posnel je več albumov, med njimi je njegov prvi album Tramp Shining s sedeminutnim hitom MacArhtur's Park, pesem je napisal Jimmy Webb, poleti 1968 pa je skočila kar na drugo mesto Billboarda, ponekod v Evropi pa celo na prvo mesto. 1969 je izšel drugi album The Yard Went On Forever. Harris je v nekem intervjuju za TV povedal, da so njegove pesmi uspele, ker ni bil šolan pevec, je pa zato odpel kot igralec, predano in s čustvi in pesmi so bile slišati pristne.
Družina igralcev
Richard Harris se je 1957 poročil z Elizabeth Rees-Williams, hčerko Barona Ogmorškega. Dobila sta tri sinove. Damian Harris je režiser, Jared in Jamie Harris pa staigralca. Jareda najbolj poznamo po vlogi Valerija Legasova v uspešni seriji Černobil, Jamiea po filmih Vzpon planeta opic in Agenti SHIELD. Richard in Elizabeth sta se ločila 1969, Elizabeth se je potem poročila z Rexom Harrisonom, Richard pa 1974 z ameriško igralko Ann Turkel, od katere se je ločil 1982. Harris je bil na vrhu slave konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih enako kot igralec znan tudi po svojem razvratnem življenju in popivanju. Od alkohola se je v celoti poslovil šele 1981 na Bahamih, čeprav je tu in tam še vedno spil kakega Guinessa. 1978 je opustil kokain, potem ko je skoraj umrl zaradi predoziranja.
Med drugim je bil član reda Malteških vitezov in glasen zagovornik Irske republikanske armade IRA od 1973 pa do 1984, ko so njegovi komentarji na eksplozijo v londonski blagovnici Harrods naleteli na zgražanje javnosti, po katerem je preklical podporo.
Bolezen in še kaj
Avgusta 2002 so mu po več mesecih slabega počutja, ko je bil hospitaliziran zaradi pljučnice, odkrili Hodgkinov limfom. Umrl je 25. oktobra istega leta v bolnišnici v Bloomsburyju v Londonu, star 72 let. Zadnje tri dni je bil v komi, njegovo telo pa so kremirali in raztresli po njegovem posestvu na Bahamih.
Bil je življenjski prijatelj igralca Petra O'Toolea in njegova družina je upala, da ga bo prav O'Toole zamenjal v vlogi Dumbedorea, a spet je bila glavna skrb producentov, koliko let lahko O'Toole še zdrži to vlogo, zato jo je na koncu dobil lani umrli Michael Gambon. V zadnjih dneh pred smrtjo je Harrisa obiskal režiser prvih dveh filmov, Chris Columbus in mu obljubil, da ga ne bo spet angažiral za Dumbledorea, prepričan, da bo Harris ozdravel.
