Luka Pangos je veliko obetal že od samega začetka letošnjega šova MasterChef Slovenija. A zdaj priznava, da se je na sredini šova znašel v nekakšni ustvarjalni krizi, ki se je kazala predvsem v postavitvi krožnikov. »Tu je gotovo vodila Klara, saj prihaja iz gostinske šole in ima že nekaj prakse iz profesionalne kuhinje. A v MasterChefu štejejo podrobnosti in meni je uspel veliki met, čeprav priznam, da je bila konkurenca izredno huda,« pravi Luka.
Čeprav ima MasterChef tekmovalni značaj, so se med tekmovalci spletala tudi tesna prijateljstva. »Že na začetku sva se ujela z Juretom, najino prijateljstvo pa se je vse bolj krepilo. Jure je skozi šov izredno napredoval in zasluženo prišel med prve tri. Želel sem si, da bi se v finalu pomerila prav midva. Na začetku je kuhal bolj preproste jedi, a je imel prednost, ker ima občutek za okuse, tehnik pa se je naučil skozi oddaje.«
Luka se je tik pred finalno oddajo popolnoma umiril. »Zavedal sem se, da moram biti miren in zbran, noč pred finalno oddajo pa sem se tudi dobro naspal. Veliko mi je pomenilo, da sta zame z balkona navijala družina in moje dekle. Kamer sem že navajen, zato sem se osredotočil na pripravo jedi in sem bil v svojem kuharskem svetu. Zaupal sem si in vedel, da zmorem, da lahko zmagam. Vesel in srečen sem, da mi je uspelo, saj sem v vse, kar sem dosegel, vložil veliko truda in energije. Žal mi je, da tega dne ni dočakal moj nono, ki me je naučil veliko uporabnih stvari. Bil je zidar, zato mi ta in druga tehnična dela niso tuja. Kot otrok se nisem igral z igračami, ampak z različnimi materiali, rezal, zbijal in ustvarjal. Vsa ta znanja in ročne spretnosti mi bodo prišli zelo prav v prihodnje, ko bom začel izpolnjevati svoje sanje.«
Sanjska kmetija
Luka je po izobrazbi kineziolog. »Delal pa sem v marketingu, a me je od nekdaj vleklo v naravo, v delo z ljudmi. Želel sem si nekaj ustvariti,« pravi. Na Krasu so imeli kmetijo, ki so jo pred leti prodali, počitnice pa je preživljal tudi pri starih starših v Savinjski dolini, kjer se je srečeval s kmečkimi opravili. »Za kuhanje sta me navdušili obe babici, tako tista v Luciji kot ona v Gornjem Gradu,« se razneži ob spominih na otroštvo.
Kot za marsikoga je bila tudi za Luko pomembna prelomnica v času pandemije. »S punco sva namreč ugotovila, da naju življenje, ki ga živiva, ne osrečuje. Cele dneve sva delala v pisarni, pa tudi mestni vrvež nama ni bil všeč. Po tehtnem razmisleku sva se odločila, da kupiva kmetijo in se tja tudi preseliva. A ni šlo tako hitro. V zadnjih dveh letih sva si ogledala 40 kmetij, in ko sva mislila, da bo tista, za katero sva se navdušila na Blokah, prava, je bila že teden dni po najinem ogledu prodana.«
Novi dom in hkrati način za preživetja si bosta zdaj uredila na kmetiji v samotni vasici s čudovitim razgledom v bližini Laškega. Posestvo, ki se razprostira na sedmih hektarjih, ponuja marsikaj. »Tu je vsaj 30 dreves starih sort jabolk, iz katerih so že lastniki izdelovali odličen jabolčni sok. Veliko je tudi drugega sadja: hrušk, češenj, breskev, na posestvu rastejo gozdne jagode, maline, robide, orehi, v gozdu v neposredni bližini pa kostanj in gobe, ki jih dobro poznam prav zaradi babice iz Savinjske doline. Travniki na posestvu so rastišče številnih zelišč, ki so odlična za čajne mešanice. S Sarah sva od vsega začetka vedela, v kakšnem konceptu bova razvijala kmetijo, na kateri bova imela turistično dejavnost z dobro hrano in poudarkom na samooskrbi. Ne bom se šel vrhunske kulinarike, pripravljal bom tradicionalne jedi s sodobnim pridihom in se poigraval s kombinacijo okusov. Prizadevala si bova, da bo kmetija čim bolj samooskrbna, želiva pa si tudi sodelovati z domačini, saj se zavedava, da vsega ne bova mogla pridelati sama.«
Celoten članek je objavljen v Lady, številka 27, ki je izšla 3.07.2024.
