Preverimo najprej, kako vama gre zakonsko življenje. Se je kaj bistveno spremenilo, odkar sta poročena?

Luka: Spremenilo se ni za moje pojme nič, je že prej tako 'naštimala', kot je hotela. Nisva se poročila zato, da bi bilo zdaj kaj drugače. Že prej sva si razdelila vloge, kot to, kdo je bolj jutranji tip in kdo zjutraj rad spi.

Nastja: (smeh)

In kdo je bolj jutranji tip?

Luka: Jaz sem bolj jutranji tip. Pač ne morem dolgo spati. Je pa res, da takrat, ko bi pa rad vsaj petnajst minut dlje spal, se pa skoraj spreva, da ona uredi otroke.

Nastja, kaj pa gre vam pri Luki najbolj na živce in kaj vam je všeč?

Nastja: Pri Luki mi je najbolj všeč to, da je zelo odgovoren. Ženske imamo vedno rade odgovorne, zrele moške in on je natančno takšen. Ko sta prišla otroka, je dokazal, da je super ati, zaradi česar mi je bilo veliko lažje. Ob njem se res počutim varno. Na živce mi gre pa v bistvu …

Luka: Zelo hitro je preskočila z dobrega na slabo. (smeh)

Nastja: (smeh) Na živce mi gre pa v bistvu ena stvar, zaradi katere se največkrat tudi spreva. V bistvu gre za to, da on vedno odgovori: 'Ja, bom.' Ko si, recimo, razdeliva delo in mu rečem, naj nekaj pospravi, on meni nazaj: 'Ja, bom.' Ampak to lahko traja tudi več dni in po določenem času jaz pač izbruhnem.

Luka, kaj pa je vam pri Nastji najljubše?

Luka: To, da je pozitivna, nasmejana. Občudujem, da lahko zaspi kjer koli in kadar koli, ker bi si jaz to noro želel. Nastja lahko zaspi na kavču, pa čeprav je okoli nje polno ljudi. Včasih gremo na kosilo k njeni mami in nas je veliko na kupu, vsepovprek direndaj, iz televizorja se slišijo zvoki, otroci skačejo, ona pa spi. In to, da se zna v sekundi tako sprostiti, mi je pri njej res všeč.

Nastja: Dobro je, da sem spočita, ker sem potem čisto drug človek. Rada sem nasmejana, kar ni vedno lahko, saj imam kar natrpan urnik. Učenje v glasbenem centru zahteva od mene veliko energije in si zato kar zavestno privoščim počitek takrat, kadar lahko. To sem prakticirala že takrat, ko sta bila otroka čisto majhna. Raje sem ju dala za eno uro Luki, sama pa sem šla spat, da sem bila potem spet tista prava, spočita. Je pa kdaj tudi prišlo kakšne pol ure, ko nisem bila prava, in takrat ni bilo ravno dobro. (smeh)

Poroka ni bila edina sprememba, za katero sta poskrbela v zadnjem letu. Verjetno je bila še večja sprememba selitev domov na Koroško. Pogrešata kaj, da sta proč od pompa, kot ga prinaša življenje v Ljubljani?

Luka: Mislim, da je to soglasni ne.

Nastja: Definitivno, da ne. Ravno pred dnevi sva se pogovarjala, kako je dobro, da sva se vrnila domov. Najino življenje je tako hitro in polno različnih dogodkov, pa se vedno rada vračava domov, kjer je mir in sva odmaknjena od vsega. Sicer pa z družino kar veliko potujemo tako po Sloveniji, Hrvaški kot Avstriji. Vsake toliko si vzamemo nekaj dni samo zase, nabaševa otroke in pse v avto, pa gremo v kakšno kočo ali na kakšen oddih. Tudi zaradi tega je Koroška odlična.

Luka: Naša družba se tako že v osnovi spreminja v bolj mobilno družbo. Za naše starše iz Koroške je bilo iti v Ljubljano tak izlet, da si ne moreš misliti. Jaz pa povprečno na leto naredim od 80 do 90 tisoč kilometrov, pa mi vožnja ne predstavlja nobenega napora. Deset let sva živela v Ljubljani, pa pozneje na Gorenjskem, pa malo pozabiš, kako prijetno je doma. Ampak se spomnim, ko smo odpirali glasbeni center na Koroškem, nisem mogel verjeti, da sem bil v 30 minutah na pošti, pa v lekarni in nikjer nisem stal v vrsti. To je tisto, kar šteje, ostane ti čas za družino. In to je res dragoceno.

Vi, Luka, ste se tega pompa dodobra naužili v zadnjih letih, ko je vaša kariera praktično eksplodirala. Kako bi opisali teh zadnjih nekaj let, odkar ste postali sinonim za dobro zabavo?

Jaz sem že kot majhen otrok sanjal o tem. Takrat sicer nisem hotel tega obešati na veliki zvon, ampak sem si res želel postati glasbenik. Mogoče se zdaj to zato toliko bolj vidi in čuti. Ni mi lepšega kot to, da pridejo ljudje na koncert zaradi mojih pesmi, pojejo z menoj in rečejo, da so se imeli res dobro, da so uživali.

Kako ste pa vi, Nastja, spremljali njegovo kariero, ta njegov vzpon med zvezde?

Verjela sem vanj. Midva sva že v najstniških letih rada prepevala in res sem vedela, da ima lep glas. Definitivno tudi povezava z Raayem ne more voditi drugam kot v uspeh. Na začetku se je zaradi kakšnih kritik bolj vznemirjal, pa sem ga spodbujala. Čeprav sva imela že dva otroka, mi ni bilo nikoli težko biti sama z njima. Razumela sem, da gre na nastop. In bila sem vesela, ko je prišel domov dobre volje.

Je bilo kdaj težko gledati vse tiste oboževalke pod odrom?

Nastja: Velikokrat me je kdo vprašal glede njih, ali nisem nič ljubosumna. Ampak jaz tega nisem nikoli tako gledala. Tu gre za zaupanje. Če se z nekom fotografira, ki ga obožuje, temu to veliko pomeni, potem to res ni nič slabega.

Vajina zveza je dolgo časa burila duhove. O njej nista govorila javno, pa čeprav sta imela že dva otroka. Potem pa je Nastja nastopila v šovu Znan obraz ima svoj glas in se je hitro razvedelo, da je punca Luke Basija. Ampak ne le to, jasno je postalo tudi to, da je tudi dobra pevka. Je bila to za vas, Nastja, posebna izkušnja?

Nastja: Mogoče se ne vidim toliko v teh imitacijah, ampak sem bila zelo vesela za to izkušnjo, ker je bilo nekaj novega. Pri naju je bilo tako, da se najprej o najini zvezi ni govorilo. Potem sva dobila otroka in se je nekaj malega čebljalo. Tudi Luka je v kakšnem intervjuju kaj omenil. Potem pa pridem v Znan obraz in nenadoma se je začelo pisati o meni. Sprva so bili to članki z naslovi Partnerica Luke Basija …

Luka: Meni je šlo to tako na živce …

Nastja: Ja, meni tudi. Logično, da sem svojega takrat še fanta, zdaj moža zelo spoštovala in ni bilo nič narobe. Ampak tudi kot pevka, ki se trudi, sem bila še vedno samo partnerica, tisto tretje kolo. (smeh) Po tem šovu je bilo pa malo drugače. Nenadoma so ljudje ugotovili, da znam peti. (smeh) Čeprav sem jaz takrat že imela svoje občinstvo, veliko sem nastopala in še nastopam na porokah, rojstnodnevnih, sindikalnih, zasebnih zabavah in to mi je v redu. Vedela sem, da delam prav in da bo prišel čas, da tudi jaz pokažem, kdo in kaj sem. In se je to tudi počasi zgodilo zdaj, ko sta otroka malo večja.

Luka, vi ste posneli kar nekaj duetov, ampak verjetno ga ni lepšega od tega, ki ste ga posneli z Nastjo.

To moram potrditi, seveda. Ampak mi je resnično najlepši, sploh zato, ker je spomin na poroko, poročni ples … Najboljše je to, da lahko z nekom, ki ga imaš rad, delaš to, kar rad delaš. Bila sva tako sproščena. Roko na srce, ko sem imel duet z Ivano Kovač, smo snemali na Hvaru in sem imel kar potne roke od treme, ker se nisem mogel sprostiti. Ob Nastji pa sem bil sproščen in ta najin duet mi je resnično najljubši.

Pred vama je zdaj posebna zgodba, ko bosta stala skupaj na odru. Kaj si od te zgodbe obetata vidva, kaj lahko pričakujejo vajini oboževalci?

Luka: Naslov projekta je Akustično in naj takoj povem, da ne bo v ospredju samo glasba. V ta nastop bodo vpletene najine zgodbe, najine dogodivščine, najino popotovanje, o čemer govori že pesem S tabo. Ljudem želiva ponuditi neko bližino, predvsem pa, da pesmi in besedila dobijo neki drug pomen. Pa da zapojeva kakšno pesem, za katero se nobenemu niti ne sanja, da sva jo midva kot najstnika skupaj pela.

Nastja: Jaz vseeno mislim, da bo to tak čaroben paket vsega lepega in zabavnega. Repertoar bo sestavljen tako iz romantičnih pesmi kot tistih divjih ritmov, ker Luka ne bo mogel iti iz svoje kože.

Luka: Ja, na koncu moramo vsi vstati, to je logično.

Nastja: Če delaš z Luko, vedno pričakuj nepričakovano. (smeh)

Kako pa vajina otroka dojemata to, da sta ati in mami na televiziji? Sta že tako velika, da razumeta približno, kaj vidva počneta?

Nastja: Mislim, da sta zelo vesela. Zelo radi pogledamo, kadar je kakšna oddaja, za nazaj, da si znata predstavljati, kje sva, ko naju ni doma. Je tudi res, da je včasih tudi kakšna jeza, sploh pri Tii, ki je še malo mlajša, pa ima kak izpad, ko prideš domov. Tai je pa že velik, saj gre prihodnje leto v šolo in že razume.

Luka: Tudi pri Taiu je bilo neko obdobje težko, ko so v vrtcu vsi govorili Luka Basi, pa mu ni bilo jasno, zakaj me vsi poznajo. Pa zakaj se moram fotografirati z drugimi in podobno. Ampak sva mu razložila, da sva veliko po televiziji, in tako kot on pozna vse risane junake, ljudje pač poznajo naju. Zdaj pa že toliko razume, da mu je to čisto običajno.

Nastja: Lepo je, ker naju je tudi Koroška lepo sprejela, in ko otrok dejansko vidi, da ima nekdo njegovega atija rad, je to tako in tako popolna sreča. Verjamem pa, da se bomo morali v življenju še kdaj spoprijeti s kakšno negativno stvarjo, za zdaj pa se imamo lepo.

Tudi z njima rada prepevata? Poznata kakšno vajino pesem?

Luka: Mi zdaj, ko gradimo hišo, živimo v zgornjem nadstropju glasbenega centra in zato jima je vse na dosegu, tako da imata kar onadva glavno besedo. Naredita si lučke, imata bobne, kitaro, mikrofone in ozvočenje in se zabavata. Tai se uči igrati kitaro, Tia hodi na ure solopetja. Ravno pred kratkim so me vprašali, kaj poslušamo doma, in sem iskreno povedal, da trenutno poslušamo Sara, perche ti amo v rock izvedbi, pa Avsenike, včasih Siddharto … skratka tako malo 'mešano na žaru'. Je pa dobro, ker v glasbi oba uživata.

Vidva sta lastnika Glasbenega centra Balu, v katerem se otroci spoznavajo s svetom glasbe. Je za center prednost to, da sta znana?

Luka: Velik plus pri vpisu in dodatno zaupanje staršev. Nastja je res dobra učiteljica. Jaz vskočim samo s kakšnimi nasveti, kako se obnašati na odru. Ob naju je tudi skupina odličnih glasbenih pedagogov, ki jima res zaupava. Otroci se zabavajo, so veseli in lahko delajo tisto, kar hočejo. V najinih časih ni bilo takih zadev in je marsikdo izgubil voljo, predvsem do inštrumentov, ker so morali pod nujno igrati kakšne klasike. Saj ni nič narobe v tem, ampak desetletnega otroka motivirati s tem, če res ni osredotočen na to, ni prav. Pri nas jih najprej vprašamo, kaj radi poslušajo.

Nastja: Ne želiva si, da bi otroci v najino glasbeno šolo prihajali zaradi naju, temveč zaradi sebe. Če jim je to dodatna motivacija, je pa super.

Kdo je pa vaju usmeril v glasbene vode?

Nastja: Jaz sem po izobrazbi socialna pedagoginja, kar nima zveze z glasbo. Prvič sem nastopala na nekem nastopu v šoli in takrat me je videl Bogoslav Hvala, ki je poučeval petje v Trbovljah. Po tistem sem se začela učiti pri njem. Ati me je vsak teden vozil na ure petja v Trbovlje, pred nastopi tudi dvakrat na teden. Gospod Hvala me je poslal na številne otroške in najstniške festivale po domovini in tujini. Potem nekje zmagaš, nekdo te pohvali, opazi in dobiš tisto veselje. Ampak moj mentor je bil zelo strog, sama sem veliko bolj prijazna učiteljica. Vedno mi je govoril, da ne smem biti popolnoma zadovoljna s seboj, temveč da si moram vedno prizadevati za to, da sem še boljša. Vedno, ko sem prišla z nastopa, je bilo: 'Bravo, ampak …' To mi je verjetno ostalo od takrat, ker sem še vedno zelo samokritična.

Luka: Meni je bilo to položeno v zibelko. Moja mama je pela pri narodno-zabavnem ansamblu Koroški jeklarji, ki so bili za tista leta kar uspešni, veliko so igrali po tujini. In tudi moji prvi nastopi so bili v narodni noši, samo da je bila mama vesela, da sin poje narodno-zabavne pesmi. Takrat sem igral tudi trobento. Ampak sem hitro ugotovil, da ta zvrst glasbe dejansko ni zame. S prijatelji smo tako ustanovili garažni bend in nastopali. Pa sem hitro ugotovil, da brez prave pevske izobrazbe ne bom dolgo zdržal. Če smo imeli nastop v petek, v soboto sploh nisem mogel govoriti. Zato sem si poiskal strokovno pomoč. Kar nekaj časa sem hodil v Kranj k Marti Zore, ki me je odlično naučila pravilnega dihanja in petja. Tako lahko zdaj brez skrbi uživam pri tem, kar najraje počnem.

In ob čemer bomo lahko uživali tudi poslušalci, če ne prej, pa 15. februarja 2025 v Cvetličarni na enem prav posebnem dogodku, kajne?

Luka: 15. februarja pripravljamo v Cvetličarni otvoritveni koncert ob drugi sezoni serije Skrito v raju, ki se ga vsi zelo veselimo. Zdi se mi, da nam je omenjena serija vsem zlezla pod kožo. Tudi meni. (smeh) Spomnim se, da sem nazadnje tako zavzeto kot zdaj Skrito v raju gledal Esmeraldo, videl sem čisto vse dele.