Torej policistom in »navadnim« občanom, ki so naredili nekaj velikega. Rešili človeško življenje, na primer, ali ujeli roparja. Policijski oskarji, bi lahko temu rekli. Ki so bili zaradi številnih policijskih uniform pretežno modri. Še zavesa je bila plava.
Na Policijski akademiji v Tacnu so prejšnjo sredo podelili priznanja 47 policistom in 19 občanom, vsega skupaj 66 ljudem, ki so tvegali življenje in ude za neznance. Nekateri so dobili priznanje za pomoč pri istem dogodku, teh »stresnih dogodkov« je bilo pa 39. Vse to je bera enega junaškega leta.
Veliko in še malo več
Dve vrsti priznanj so dajali, medalje za hrabrost in za požrtvovalnost. Tiste za pogum, ki jih je manj, so za stopničko dragocenejše. Samo potem sem gledala tiste opise dejanj in se spraševala, le kako se odločijo, komu dati kaj? Ker so morali tudi požrtvovalni pokazati kar nekaj poguma in pogumni zajetno mero požrtvovalnosti. So mi potem poskusili razložiti, da so medalje za hrabrost namenjene onim, ki so pri reševanju potencialno ogrozili tudi sebe. Težko je potegniti mejo, se zdi.
Toliko podeljevanja kar traja. In traja. Za mano je sedel majhen otrok, kaj pa vem, štiri, pet let je moral imeti. In ko mu je postalo dolgčas, je dal to tudi glasno vedeti. Mama, rahlo rožnata v lica in v hudi zadregi, ga je zaman poskušala utišati. Pozneje se je izkazalo, da je naveličano dete prav tisti otrok, ki ga je pogumen možakar rešil pred utopitvijo v morju. S svojo družino je fantek prišel počastit svojega rešitelja. Še vedno so v stiku.
Življenje je najboljši scenarist
Tale seznam junaštev je fascinantno branje, pravi vrelec navdiha za scenarista, ki mu je zmanjkalo idej, sem premišljevala, ko sem brala zajetni spisek. Hecna stvar, policijski minister Boštjan Poklukar, eden od dveh slavnostnih govornikov in podeljevalcev priznanj – drugi je bil v. d. generalnega direktorja policije Damjan Petrič – je rekel prav to, pa mu nisem nič omenila, prisežem: »Čeprav se zdijo filmske, so to resnične zgodbe, ki jih je napisalo življenje in še zlasti njegova nepredvidljivost in, žal, tudi neizprosnost.« In s tem zabil koš, ustrezna metafora, konec koncev smo bili v telovadnici.
Nekatere zgodbe so zares neverjetne, pripovedujejo o ljudeh, ki so tekli v ogenj, skakali v deroče reke, oživljali skoraj mrtve, lovili samomorilce po gradbenih odrih in mostovih, se izmikali drvečim vlakom. Nekateri rešeni niso hoteli biti rešeni, na primer ženska, ki jo je policist komaj zvlekel iz gorečega stanovanja, ker je hotela gospa požar na vsak način sama pogasiti. Koliko poguma potrebuješ za to, da se približaš samomorilcu, ki ima v roki plinsko jeklenko in vžigalnik, v ustih pa neprižgano cigareto? Ali da se sam samcat postaviš med štiri hudo razvnete prepirajoče se dedce, ki si zares želijo poštenega ravsa? Da se neoborožen lotiš napadalca, ki je pravkar nekoga zabodel? Da skočiš v reko za močno pijanim prijateljem in mu glavo držiš nad vodo, dokler ne pride pomoč? Oh, in tule je še ena odlična zgodba, o treh policistih, ki so iskali samomorilca in ga našli na železniških tirih, bližajoči se potniški vlak pa je bil takrat le še nekaj metrov stran. Za sekunde je šlo, za stotinke sekunde, a so ga zgrabili in potegnili na varno, čeprav se je upiral. Tale samomorilsko-železniška je tudi čisto filmska, policista sta vznemirjenega samomorilca našla na železniški postaji, a se je zdelo, da se je umiril, pristal je na psihiatrično zdravljenje, na poti proti rešilcu pa se jima je skušal iztrgati in skočiti pod tovorni vlak, ki je ravno pripeljal. Zlahka bi še njiju potegnil s seboj, a sta ga zadržala.
Med podelitvijo sem se ves čas spraševala, kje so pa ženske? Skoraj vsi nagrajenci so bili moški, vse nagrajene ženske so dobile medaljo v paru z moškim kolegom, za solo podvig pa nobena. Niti ena. Drži, policistk je manj. Ampak ali so ženske manj pogumne, manj požrtvovalne? Ali samo manj opažene? Ni kritika, razumete, lep dogodek je bil. Ampak človek, no, ženska, se vseeno vpraša …
Daniel Zelger: bodoči oče je rešil otroka
Zraven mene je praktično cela vrsta ščebetala nemško – so bili, se je pokazalo, ponosni sorodniki edinega tujega državljana med nagrajenci, Avstrijca, ki je dobil medaljo za hrabrost. V vrsti za njimi je sedela družina, ki ji je Daniel spremenil življenje. Ali bolj natančno, preprečil je, da bi se jim spremenilo na slabše. Avgusta lani je bil z ženo na dopustu v Izoli in sta se ravno hotela odpeljati na kolesarski izlet. »Nenadoma sva zaslišala glasen zvok – nekaj je padlo v vodo. Potem sva videla, da je bil to avto. Najprej sem se vprašal, zakaj bi nekdo porinil avto v vodo, in takoj zatem v zadaj v avtu zagledal fantka – tisti hip sem se zavedel, da moram nekaj ukreniti. Skočil sem v vodo, hotel sem pogledati, koliko ljudi je v avtu, in videl babico na vozniškem sedežu. Odprl sem ji vrata, ona je lahko sama prišla ven, fantek pa ne. Tako srečo sem imel in tako zelo sem vesel, da sem lahko z eno potezo takoj odpel varnostni pas in zgrabil otroka. Veliko srečo sva imela, že tisti hip, ko sva bila oba zunaj, je avto potonil. Res je bilo v zadnjem trenutku. Pred tem je avto plul na površju kot čoln in vedel sem, da bo potonil takoj, ko odprem vrata. Vedel sem, da moram biti hiter, vedel sem, da moram biti previden, ampak moja prva misel je bila, da moram rešiti fantka in vse spraviti na varno.« Nisem poklicni reševalec, se zasmeji na vprašanje, kaj je po poklicu, »mislijeve ploščice izdelujem. Sem bil pa nekoč član avstrijskega Rdečega križa.« Dogodek ga je še posebej pretresel, pravi, »ker je bila moja žena takrat noseča. Več dni sem potreboval, da sem vse skupaj predelal. Pomisliš na vse, kar bi se lahko zgodilo, a se je vse krasno izšlo. Glavno je, da so vsi na varnem in da se nikomur ni nič zgodilo.«
Zgodba ima nadaljevanje: »Najprej je bila zelo prijazna poteza hotelirja, z ženo sva dobila brezplačni vikend v hotelu kot zahvalno gesto. Še vedno imava stik z družino, zdaj smo prijatelji. Seveda sem bil presenečen nad medaljo, saj se z dogodkom nisem več ukvarjal. Ničesar nisem pričakoval in zelo sem počaščen, da mi je Policija dala to priznanje.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
