Grozno je, da se ne pogovarjamo o tem – ko ženskam rečem menopavza, se nakremžijo, začne izpoved ena od 12 Francozinj v dokumentarnem filmu Menopavza (še vedno dostopnem v spletnem arhivu RTV). Celo ko govorijo o svojem počutju zdravstvenemu osebju, se nekatere počutijo ignorirane. Dragocene izpovedi francoskih žensk o tem, kaj prinaša menopavza in kakšno breme lepotnega diktata ne prav prijazne sodobne družbe nosimo s sabo še v zrela leta, ko bi morale biti že končno enkrat osvobojene moškega pogleda. Kako si pomagati? Tako, da o tem govorimo (in pišemo) .
Erica Johnson Debeljak: »V trenutku, ko bi ženska lahko postala najmočnejša, najbolj samostojna, ji družba pravi, da je nora in nezanesljiva – zaradi hormonov.«
Sonja Lokar: »Kriterij lepote so najprej obesili ženskam, a ga zdaj natikajo tudi moškim. Ti imajo sedaj enak problem. Nas ženske pa bolj skrbi, ker smo od tega dejansko odvisne. Napredovanje v službi, pridobiti delo, ga obdržati – za to obstajajo trije kriteriji: mladost, zdravje, lepota. Včasih je to veljalo samo za nekatere poklice (manekenke, stevardese), danes pa je to splošen kriterij. To je katastrofa!«
Renata Šribar: »Že pri 40 sem doživela, da mi neke delovne naloge niso zaupali, ker sem bila prestara.«
***
Če smo mislili, da smo napredovali v smislu odprtosti, da je menopavza zdaj pa res že obdobje v ženskem življenju, o katerem nekaj vedo tudi moški, se motimo. Francoska režiserka Julie Talon je z izpovedmi žensk pokazala, da je menopavza še vedno tabu, da ženske svoja spremenjena (zrela) telesa vidimo kot grda in menimo, da jih tudi moški vidijo tako. Nad tem ne zamahnemo z roko, vsaj večina ne, češ kaj mi mar, staram se, in to z dvignjeno glavo. Ne, tega se bomo morale naučiti in to predati naprej, da naše hčerke ne bodo bíle toliko (nepotrebnih) notranjih bojev.
Izjemno privlačna Francozinja v dokumentarcu začne: »Prav vesela sem, da spim sama – da tega (njo v menopavzi, op. a.) ne vidi noben moški.« Vse to potenje dojema kot nekaj grdega. »Nekaj živalskega je v tem in takšna gotovo ne vzbujam poželenja. Razen če bi bil moški ljubeč in zelo razumevajoč, a takšnega še nisem našla,« pove in nadaljuje: »Če bi se sodelavcu opravičila za svojo vzkipljivost, ker zaradi perimenopavze svojih čustev ne nadziram več dobro, ne vem, kako bi se odzval. Preveč bi se mu odprla.«
Živimo v zmoti?
Ali tovrstne izjave še koga šokirajo? Ta skrb za moška čustva? Kaj pa če me preprosto preveč podcenjujemo moške? Morda pa bi radi slišali kaj o menopavzi, o tem, kako se počutimo ali se še bomo? Soprog moje kolegice, ki je menopavzo že doživela, je dokumentarni film z zanimanjem gledal in marsikaj mu je postalo bolj jasno. Četudi je že sicer čuteč in dojemljiv, zdaj bolj razume razpoloženje svoje družice.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
