Oče me je motiviral z informacijo, da se bo najina pot na Kokoš končala s tramvajem v Trst in nato z vlakom domov do bele Ljubljane. Trst??? Uau. Ljubljanskega sem s svojim prihodom na svet zamudil, ker so takratni modreci konec petdesetih let ukazali tovrstno prometno perspektivo zapreti, ker da je zastarela, počasna, potratna.
Bil sem majhen mulc, ko me je oče vodil po slovenskih gorah, hribih, dolinah. Predvsem pozimi sva dostikrat obiskala primorske konce. Ker je bilo vreme pač lepše in toplejše kot na celini. Kras in Istra od Nanosa do Ankarana ponujata čudovite ture. Peš ali s kolesom.
Spomin za vse čase
Dobrih deset sem imel, ko sva šla na primorsko turo. Ko mi je oče povedal, da bova osvojila vrh z imenom Kokoš, ki je po nadmorski višini blizu Šmarne gore, sem izgubil motivacijo. Bolj sem užival na zahtevnih visokogorskih poteh. Plezanje je za otroka najbolj naravno gibanje. Ponosen sem bil na vzpone v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Zračnost, nekaj adrenalina, zgodbe, s katerimi sem se seveda kdaj pa kdaj tudi pohvalil vrstnikom, so atributi gradnje osebnosti, kot jih danes ni več. Danes se uspeh meri z ocenami v šoli in predvsem z aktualnostjo ter prisotnostjo na družbenih omrežjih. Ni učne ure melišč, kjer se narejeni koraki z zdrsi izgubljajo v nič. A z vsakim zdrsom se s trmastimi novimi in novimi koraki gradi neuklonljiva osebnost.
No. Oče me je potem motiviral z informacijo, da se bo najina pot končala s tramvajem v Trst in nato z vlakom domov do bele Ljubljane. Trst??? Uau. Zahoda željne oči so prepričale srce in noge, da bo to zanimiva avantura.
In res. Pot se mi je vtisnila v spomin za vse čase. Kokoš nama je ponudila čudovit razgled na ves Tržaški zaliv. Na vrhu Kokoši so naju legitimirali oboroženi graničarji. Po grebenu namreč teče takrat železno zaprta jugoslovanska, danes pa popolnoma odprta slovenska meja. S sosednjo Italijo seveda.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
