Primitivni boj za pozicije moči, v katerega se je sprevrgla slovenska politika, nam bo postregel z novim referendumom. Ki bo očitno po svoji banalnosti presegel vse dosedanje tovrstne diverzije, kar je v Butalah dosežek, vreden najvišjega spoštovanja. Kajti klicanje naroda v referendumske jarke levo in desno od nikogaršnjega ozemlja zdrave pameti zaradi dodatkov k izrednim pokojninam vrhunskih kulturnikov ali njihovih preživelih zakoncev je ultimativni simbol plesnivosti našega osamosvojitvenega projekta.
Tako pod navali vulgarnosti padajo še poslednji in domnevno najvišji vrhovi slovenske kulture – vse drugo je vulgarnost že davno utopila, začenši pri dnu z nesrečnimi kulturniškimi prekarci, nakar je nebrzdano plimovala dalje in se dvigala, dvigala, dvigala. In sedaj smo tukaj, pri nesrečnici Svetlani Makarovič in druščini, ki jo nameravajo politični populisti v sklopu protikulturnega ideološkega boja za vekomaj izbrisati s sveta. Ker jih ne zastopijo, s tistim, kar zastopijo, pa se ne strinjajo, tako preprosto je to. Zakaj pa jih ne zastopijo in zakaj se ne strinjajo, zakaj jih sovražijo? Ker so namesto zapletenih in vzvišenih konceptov, ki poganjajo družbeno evolucijo, ti ljudje očitno sposobni sprocesirati le impulze »žri-počivaj-razmožuj se«. Ta logika je utelešena v konceptu BDP kot najvišjega božanstva, ki mu dandanes morajo biti podrejeni vsi vidiki človeškega bivanja in delovanja.
Po tem razumevanju naša država ni več skupnost, v katero se združujemo z namenom, da bi vsi skupaj in vsak zase živeli čim bolje in presegali tegobe kratkega bivanja v solzni dolini, temveč obratno – država je mehanizem kolektivnega kopičenja skupnega bogastva z namenom, da bi od njega najbolje živela le peščica privilegirancev; država je zgolj drugo ime za dvomilijonsko fabriko, ki mora venomer ustvarjati BDP za zadovoljevanje vse večjih potreb vulgarnih slovenskih elit. Kdor ne more konkretno in v zadovoljivi meri prikazati statistično vidnega prispevka k BDP, je neizogibno označen za brezverca in parazita – in kulturniki tega ne zmorejo, vsaj na prvi pogled ne. Kajti kultura gre onkraj »žri-počivaj-razmnožuj se«, največkrat tako zelo onkraj, da je sposobna iz ptičje perspektive pogledati na ta mali manični obrat gospodarske družbe z omejeno pametjo in ga kritizirati, nemalokrat pa se tudi nasmejati na račun velike zablode. Nič hujšega!
Dodatki k izrednim pokojninam za tistih nekaj prejemnikov in prejemnic Prešernove nagrade za življenjsko delo in njihovih svojcev niso socialni transferji, temveč so nagrada – simbolična, premajhna – nekaterim med najbolj iskrivimi duhovi malega naroda za njihovo infuzijo svete norosti bolehni duši. Sledeč demagogom, BDP-inkvizitorjem, pa mali narod raje vedno znova izbira noro svetost kapitala, in tako družba malikuje posameznike in posameznice, od katerih dolgoročno nima ničesar in za katere že čez eno ali dve generaciji ne bo vedel nihče. Skupni prispevek naših najbogatejših – prodajalcev avtomatov za igro na srečo, kriptomilijonarjev, razvijalcev infantilnih aplikacij in tržnikov od narave ustvarjenih čudes – k skupnemu dobremu je neprimerno manjši od vpliva, ki ga ima na našo skupnost, njeno identiteto in obstojnost v tem prepišnem svetu ena sama pesem demonizirane Svetlane Makarovič. Za razliko od omenjenih gospodov je slednja in nasploh večina slovenskih umetnikov in umetnic na neki točki životarila skorajda ob kislici ter se oklepala nekakšnega bivanja predvsem še zato, da je iz sebe iztiskala drobce svojega talenta in z njim bogatila imaginarij in kolektivno zavest Slovenije – domoljubje, pred katerim bi se bilo treba prikloniti do tal.
A držalo je in še drži: »Umetnost stoji izven organizacije, izven družbe; umetnost je svobodna in vsled te svobode brezpravna. Tudi fabriški suženj je potreben in v teoriji enakopraven ud družbe, ki mu reže vsakdanji črni kruh, zato da s pridom súžnji. Umetnik niti suženj ni; onkraj plota stoji, na cesto je pognan, brezpraven je, pa če imá na rami vrečo cekinov. — Ná, pometač, moje peró, ti pa mi daj svojo metlo, da bom enkrat v življenju veselo zažvižgal!« Tako je napisal Cankar pred 115 leti – danes bi bil med prvimi, ki bi mu z referendumom, po »ljudski volji«, jemali dodatek k penziji.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
