Kaj bi predsedniki in predsednice strank, ministri, ministrice, poslanci in poslanke državnega zbora ali predsednica države storili, če bi njihovi mami v domu starejših zaposleni, ko bi jo hranili, zabrusili, naj odpre gobec in hitro požre, sicer pa naj gre čim prej na Žale; če bi jo pustili več ur ležati v iztrebkih, ker so ji površno vstavili plenico; ali če bi ugotovili, da so jo skušali okopati v vreli vodi, itd.? Kaj ob takih in podobnih primerih, ki smo jih v Jani že opisovali, storijo? Navadno ne kaj dosti, karavana gre naprej. Starejšim in nemočnim v škodo!
Nevenka Mihelčič Semolič pripoveduje, kaj vse je doživljala med obiski svoje mame Cecilije Avanzo (lani je umrla) v trnovskem domu Janeza Krstnika Karitas (Župnija Trnovo) v Ljubljani. Direktor tega doma je 76-letni župnik Anton Kompare. Tja jo je namestila, ker je bila prepričana, da so v tem in drugih cerkvenih domovih prav vsi zaposleni do stanovalcev strokovni, spoštljivi, dostojanstveni, prijazni ter ljubeznivi. To jih namreč uči vera.
Zgodba gospe Cilke
Gospa Cilka je v tem domu starejših živela devet let. »Do leta 2020, ko je še hodila in bila še kar samostojna, sva bili obe z domom zadovoljni. Ko pa je demenca napredovala in je tudi telesno pešala, je potrebovala pomoč pri negi ter hranjenju. Ugotavljala sem, da je bila večkrat lačna, žejna, slabo umita in razkuštrana,« pove Nevenka. Sprva jo je najbolj motilo verbalno nasilje, ki ga je med oskrbo doživljala njena mama, ki je v vseh letih bivanja tam plačala toliko, kot stane garsonjera v Ljubljani ali na morju. »Plačevala je tudi za storitve, ki jih ni dobila.«
Da bi bila mama sita, ji je morala sama pomagati pri hranjenju in samo z vztrajanjem je dosegla, da so mami hrano spasirali. »Zadnji dve leti je namreč lahko uživala le tekočo hrano. Njene obroke sem zato nosila nazaj v kuhinjo, da so jih zmiksali. Hrano sem ji nosila tudi od doma.« Opazila je, da je mama tudi dehidrirana. »Po osem ur ni nič pila.« Zaradi demence je bila tudi inkontinentna in je potrebovala plenice. Hči je pogosto zaznala, da ni preoblečena. »Štiri leta je bila mama povsem nepokretna, zato jo je bilo treba tudi umivati. Večkrat je bila nega zelo površna.«
Mama je bila pogosto videti žalostna in prestrašena. Ko je naša sogovornica o tem spregovorila z vodilnimi, je niso resno jemali. Nato je prišel dan, ko je opazila, da ima mama na roki dve globoki, krvavi rani. Ko je vprašala, kako je do tega prišlo, so ji zaposleni, tisti, ki so bili skrbni, na skrivaj povedali, da so mamo na hitro oblačili, in ker ni zmogla sodelovati, so jo za kazen opraskali! »Ker poškodba ni bila zabeležena, sem sklepala, da je bila povzročena namerno, in sem se pritožila.« Neuspešno. »Vodstvo doma me spet ni jemalo resno in ni ukrepalo.«
Leto dni pozneje je mama dobila na desni nogi črno, že odmrlo preležanino, zaradi nje naj bi ji nogo amputirali. »Mamo je rana gotovo bolela. Zaradi te in drugih ran po telesu je ves čas jemala protibolečinske tablete.« Njeno trpljenje se ji zdelo nečloveško. Ko je ugotovila, da jim je v domu figo mar za njeno nogo, jo je sama odpeljala najprej na urgenco, potem pa še štirikrat na plastično kirurgijo. Rana se ji ni nikoli več zacelila.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
