Novi ameriški predsednik je tradicionalni nagovor naciji spremenil v pridigo. Še nikdar, razen v afriško-ameriških happy clappy, ploskajočih in zibajočih se verskih ločinah, ni bil Bog v tako kratkem času tolikokrat omenjen. Za ta slovesni prenos oblasti v Združenih državah uporabljam izraz ustoličenje. Nima zveze z demokracijo, ampak ustreza tej priložnosti. Trumpova inavguracija ni bila tradicionalni protokol ob menjavi predsednikov, temveč maziljenje. Srednjeveška ceremonija maziljenja je vrhunec kronanja, trenutek, ko Bog kralju, svojemu zastopniku na Zemlji, podeli posebne zmožnosti in absolutno oblast. Opremljena z izkušnjo kronanja Karla III. potegnem vzporednico med kronanjem in Trumpovo inavguracijo.
Analiziram pripadajoči blišč. Ob kronanju se kavalkade zlatih kočij in živopisnih, z meči opremljenih skupin jezdecev v formalni procesiji pomikajo skozi mesto. Za nizkimi ograjami stoji špalir podanikov in firbcev. Policija je povsod, ampak skoraj neopazna. Za Trupovo inavguracijo pa je že nekaj dni pred dogodkom vsak kare v mestu obdan z visoko kovinsko ograjo z občasnimi vratci. Na križiščih je parkiranih vsak dan več policijskih avtomobilov z utripajočimi lučmi. Bolj ko se dogodek približuje, več je avtomobilov, več utripajočih luči, več siren. Zaključek: kraljevina se ponaša z zavarovanim, ampak dostopnim bliščem. Kraljica Elizabeta je rekla: »Morajo me videti, da verjamejo.« Trumpova inačica demokracije so barikade z vsemi možnimi, potrebnimi ali ne, varnostnimi ukrepi. Bolj zaradi prestiža kot potrebe, bi rekla, kot pri kakšnem afriškem plemenskem poglavarju.
Primerjam format ceremonij. The Founding Fathers, ustanovitelji Združenih držav Amerike in avtorji ameriške ustave, so delo opravili ob koncu 18. stoletja. Za institucijo predsednika ZDA so se do neke mere zgledovali po takratni britanski monarhiji, ki se je zataknila v času Jurija III. Britanija pa ni absolutna monarhija, ampak ustavna, zato se mora za svoj obstoj, generacija za generacijo, prilagajati časom. Zaključek: ameriška ustava je kot prababičin recept, ki se začenja z »vzemi 40 rumenjakov«, pa je zaradi tradicije nedotakljiv vsaj toliko kot Biblija in si ga družina ne drzne spremeniti. Lahko pa se najde kdo, ki ta recept po svoje tolmači. Tak »kdo« bi lahko bil Donald J. Trump (DJT), 45. in 47. predsednik Združenih držav.
Govori se, da ima DJT bolj monarhične kot predsedniške ambicije, da se rad počuti v cesarski vlogi, in ob tem prenosu oblasti me je prevzel enak občutek. Samo krona mu še manjka. S tem trenutkom se začenja za Ameriko zlata doba, je oznanil predsednik Trump. Sledite mi, sicer pošljem prekletstvo nad vas.
Zaključek: ključna razlika med britansko monarhijo in trenutno ameriško administracijo je v podrobnostih. Njegovo britansko veličanstvo se ne hvalisa z Vsemogočnim, predsednik ZDA pa deluje, kot da bi mu Bog podelil franšizo, da lahko deluje v Njegovem imenu. Trump pred kamerami dviga pogled v oblake in mesijansko sporoča, da ga je sam Bog rešil pred smrtonosnimi kroglami. Zato da on, Trump, uresniči poslanstvo MAGA – Make America Great Again (naredimo Ameriko spet veliko). Aleluja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
