V svetopisemski maniri o kaznovanju vlačuge (naj prvi vrže kamen vanjo tisti, ki ni nikoli grešil) sem najprej sama nujno potrebna spovedi. Ko sem imela dvanajst let, sta na vrata potrkala dva miličnika, češ da so dobili prijavo o napadu na nekega šolarja. Mojem napadu. Staršev ni bilo doma, v naročju mi je grulil nekajmesečni bratec. Takoj se mi je posvetilo, za kaj gre. Dopoldne smo okrog šole čistili sneg in eden od mulcev iz sosednjega razreda se je zaganjal vame, mi govoril vse sorte opolzkosti, in ker se nisem zmenila zanj, mi je zatlačil sneg za bundo. Nakar sem ga mahnila z lopato po hrbtu in začel je tuliti kot sirena. Nič hudega mu nisem naredila, sta rekla miličnika, ampak lahko bi mu pa. To se ne dela. Kako pa naj se branim, sem vprašala. Učiteljici bi morala povedati. Ampak je ni bilo tam. In tudi sicer nisem rada tožarila, ker to v razredu ni bilo dobro sprejeto. Le zakaj so me fantje tako radi dražili? Najbrž zato, ker nisem jokala, ampak sem jim vrnila po svojih močeh. Po dolgem pogovoru sta miličnika med muzanjem odšla, nikoli nista klicala na odgovornost staršev, zato pa je razredničarka naročila mami, naj malce ukroti to svojo divjakinjo. Ki po drugi strani z veseljem pomaga sošolcem, ki jim v šoli ne gre prav dobro.
Sprememba zakona
V pripravi je sprememba zakona o osnovni šoli, ki bo med drugim zagotavljal več varnosti za vse in omejitev uporabe elektronskih naprav, jaz pa, oprostite, nekaterih reči še zmeraj ne razumem. Kam se je izgubil trikotnik, o katerem smo govorili še nedavno – v enem vogalu je otrok, v drugih dveh pa starši in učitelji, vsi pa morajo biti trdno povezani, da sta šolanje, pa tudi socializacija uspešna? Zdaj pa se učitelji bojijo staršev in otrok, starši zahtevajo od šole nemogoče, otroci so ali nasilni ali nebogljene žrtve … Smo res pripeljali stvari tako daleč? Zelo me zanima, kako se bo zagovarjal razrešeni ravnatelj kočevske srednje šole Gregor Pečan, ki naj bi neprimerno komuniciral z dijaki in tudi nekaterimi učitelji. Tudi jaz bi, oprostite, neprimerno komunicirala, če bi dijaki manjkali po 20 dni na šolsko leto, v ekonomski šoli pa celo 35 dni, in če ne bi imeli na šoli sistema, ko lahko dijaki popravljajo ocene s ponavljanjem testov. No, ravnateljeve besede, ki so se vlačile po medijih, res niso bile akademske, pričakovali pa smo, da bo o problemih na šoli spregovorila stroka, ne pa zaščitniški starši in politiki. Zakaj je na enih šolah marsikaj dovoljeno, na drugih pa ne? Pomeni ista ocena v Radencih, Ljubljani ali Idriji enako znanje?
Elektronske naprave in družbena omrežja
Pozabljamo, da so bili otroci zmeraj tudi nekoliko hudobni in da bo tako tudi ostalo, ker nam je to pač vrojeno. Dobro vedo, da počnejo packarijo, ne znajo pa se vprašati, kaj če bi to kdo storil meni? Ne predvidevajo posledic. So mulci, ki so na družbenih omrežjih naredili profil deklice, ki je potem omrežila njihovega sošolca in ga pripravila do tega, da je masturbiral pred kamero, hoteli, da pretreseni in osramočeni fant pobegne iz šole in hoče narediti samomor? Četudi elektronske naprave po osnovnih šolah ne bodo dovoljene (marsikje so telefoni itak že zdaj prepovedani), lahko mularija neovirano uporablja in zlorablja vso ponudbo sodobne tehnike doma. Torej je edina rešitev, da jih do primerne zrelosti ne spustimo na družbena omrežja, vmes pa doma in v šoli porabimo veliko časa, da jih pripravimo na odgovorno komunikacijo na spletu. Ste se ob tem modrovanju nasmehnili? Kako bodo koga kaj naučili starši in politiki, ki so sami sposobni najnizkotnejšega zmerjanja na omrežjih?
Upam, da si bomo v pripravi prenove osnovnošolskega zakona povedali vse, kar nas teži – in nakazali možne rešitve. Da bomo ovrednotili vse dobro in slabo dogajanje na šolah ter ukinili preveč demokracije tam, kjer prehaja v anarhijo. Odraščanje je pač obdobje, ko se je treba prilagajati in spoštovati pravila, pa tudi pogoltniti kazen in sprejeti odgovornost. In odpustiti kak greh. Pustimo si že dopovedati, da kar zamočimo doma, šola ne more popraviti.
Mimogrede, tistemu vrstniku, ki sem ga mahnila z lopato, sem čez nekaj let pisala ganljivo prošnjo za vajeniško mesto, ki si ga je zelo želel. Dobil ga je.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
