Saj poznate tisti občutek: prismodi se ti pečenka za družinsko kosilo, bankomat ne pljune denarja, ravno ko ga najbolj potrebuješ, klic za pomilostitev z električnega stola pride dve minuti prepozno – skratka, skrajno ironično. Bil je predvečer božiča leta 1818, nesrečne orgle, ki naj bi – dobesedno – igrale osrednjo vlogo pri bliskovito bližajoči se polnočnici, pa so po mesecih jetičnega škripanja dokončno izdihnile za posledicami vlage in plesni. Narod pa se je tako veselil prepevanja božičnih pesmi …
Mohr je buljil v opešane orgle in kdo ve, nemara je pri sebi tudi zaklel. Ko ima hudič mlade … Ves tisti večer je 26-letni dušni pastir mrzlično premleval, kaj mu je storiti, da bi oberdorfsko cerkev svetega Nikolaja vendarle napolnil z glasbo. Dokler se ni skozi temo prežgala rešilna hevreka, nemara tudi poslana iznad zvezd, ki so svetlo utripale nad bavarskim mestecem – in naslednje jutro je Joseph Mohr že zarana krenil v sosednjo vas k učitelju Franzu Gruberju, svojemu prijatelju in organistu. Pod eno pazduho je stiskal kitaro, pod drugo list z besedilom pesmi, ki jo je napisal dve leti prej. Naslov: Stille Nacht.
Gruber se je znašel pred na videz nemogočo nalogo: v nekaj urah je moral napisati melodijo za Mohrovo preprosto arhetipsko besedilo o noči, v kateri se zmešani svet končno lahko umiri, ker začuti, da se je v njegovem najbolj odmaknjenem in skromnem kotičku rodilo – upanje. Prijatelja sta se dobro zavedala, kako zelo sestradani upanja so ljudje po 1818 in še nekaj letih, odkar je »devica z Jožefom tam v hlevcu var'vala detece nam«: Evropa je bila opustošena zaradi napoleonskih vojn, industrijska revolucija je uničila marsikatero rokodelsko družino, klimatske spremembe zaradi izbruha ognjenika Tombora v Indoneziji pa so zdesetkale letine žita in povzročile hudo pomanjkanje. Najmanj, kar so si skromni in bogaboječi farani Oberdorfa zaslužili, je bila pesmica, ki bi jih za polnočnico malo razvedrila. Pod pritiskom urnih kazalcev, ki sta neusmiljeno rezala tisti 24. december na vse krajše trenutke, je Franz Gruber v vsega nekaj urah nekje iz svoje podzavesti stkal brezčasno melodijo, ki jo je skanaliziral iz prvih štirih tonov neke obskurne Mozartove stvaritve (Divertimento številka 12 K 240a).
Veličastna dediščina improvizirane polnočnice
Ko sta tisti božični večer pred oltar stopila Gruber in Mohr, ki je v rokah držal kitaro, so farani presenečeno dregali drug drugega pod rebra; tudi najstarejši med njimi niso pomnili, da bi v cerkvi kdo igral na preprosto brenkalo, ki je prej kot na mogočno bučanje iz nebes spominjalo na pregrešnost trubadurjev in tujskost potujočih romskih godcev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
