Na (ne)srečo človek tega še ni sposoben uravnavati, čeprav (pre)večkrat steguje svoje prste in si prilagaja vse okoli sebe. Samo zato, da bi mu bilo udobno in da bi lahko neprestano užival ter plul na svojem navideznem oblačku …
Ampak nekega dela življenja, narave, usode … česarkoli že, človek ne bo mogel nikoli spremeniti in si prilagoditi. In to je čas, ko bo moral oditi za mavrico. Morda bi lahko zdaj temu oporekali največji optimisti, pa zelo napredni znanstveniki in kakšni futuristi, ki čakajo na svojo tableto za večno življenje. Si mislim, da je jaz ne bi pogoltnila, tudi če bi me prosili. Edino v primeru, da bi mi z drugo tableto izbrisali tudi ves spomin in preteklost, hehe.
Ampak o tem res ne premišljujem in se mi je takšna bedasta misel prikradla samo za trenutek, v tem zgodnjem, mrzlem zimskem jutru. V času, ko se zdi, da se moj svet vedno hitreje spreminja. In to prinese vedno večje število let, ki jih človek prebije na tem svetu.
Včeraj je odšel za mavrico Roddy. Slaba dva tedna po svojem rojstnem dnevu, ki se ga ni mogel več veseliti. Nekoč je bil za velikega Škota dom ves svet! Bil je pilot, navdušen pilot, in mu ni bilo nikoli težko, ko je letal po nebu kot kakšen komet. In namesto zvezd je štel in se vedno znova čudil nepozabnim trenutkom, ki so jih videle njegove oči.
Pa ne samo to, bil je človek tisočerih talentov in vsakega dela ter vseh svojih sanj se je lotil z vso vnemo. Bil je tudi psiholog in skoraj do svojega zadnjega dne je odgovarjal na nočne klice ljudi, ki so bili v stiski. Delal je z otroki s posebnimi potrebami in tako sva se spoznala tudi midva.
Čeprav bi bil lahko njegov dom kjerkoli na svetu, se je vedno vračal domov, k svojim koreninam. Na podolgovat, kamnit otok na koncu sveta. Če svet ne bi bil okrogel, bi lahko s praga svoje hiše opazoval Islandijo, pa Grenlandijo in Kanado. In če ne bi atlantski veter vedno znova prinašal nad otok debele oblake, ki pa so se tudi vedno odkupili: niti trenutka ni, ko se ne bi nekje vzpenjala mavrica pod nebo. Veter največkrat divje češe visoke trave čez otok, drevje ne uspeva, razen v kakšnih kotanjah. Roddyjev dom je tudi tam, kjer je vse leto vonj po šoti, ki jo skromni Škoti kopljejo, tako kot njihovi očeti in dedje. Močvirnati travniki so prekriti s prelepimi, skromnimi cvetovi, in čeprav so podobni našim, začutiš, da se mora vse, kar je živo na otoku, mnogo bolj potruditi, da preživi.
Tako je Roddyjev spomin v genih, ki jih je dobil od očeta, in spomin na poletja, ki jih je v otroštvu preživel na otoku Lewis, proti koncu življenja pripeljal s širnih avtocest na nebu in zemlji nazaj na ozke poti med kamnitimi zidovi. Z leti so njegove korenine spet poganjale med črnim kamenjem in šoto, med hribčki in dolinami, kjer se pase nešteto ovčk z dolgo dlako in kratkimi nogami. Včasih se zdi, da se kot štrukeljčki valijo iz enega maharja do drugega. Maharji so zelene, travnate planote, kjer so v Roddyjevi mladosti vsi kmetje prignali ovce in strigli debele plasti njihove dlake.
Tako drugačen svet je to od mojega. Roddy je videl skoraj vsak kotiček tega sveta, pa vendar zanj ni bilo lepšega od domačega kraja. Pa morda lepšega sploh ni prava beseda. Samo ta kamniti otok mu je omogočal, da se je vračal v čas svojega življenja, ki je že minil. In iskal odgovore na vprašanja, ki jih kot otrok ni mogel postavljati in jih tudi nikoli ni dobil. Tako kot je napisal Victor Hugo v knjigi Človek, ki se smeje: »Življenje je zgolj dolgotrajno izgubljanje vsega, kar ljubiš.« Smeh na obrazu, o, ja! In v prsih se lomi ves čas! Ves čas! Zaradi časa, ki je minil in ga ni mogoče priklicati nazaj, da bi povrnil svoje dolgove.
Najbolj sem občudovala njegovi radovednost in vztrajnost. Pa trmo. Kadar ga je neko področje začelo zanimati, ga ni opustil, dokler ni pridobil na kakšni univerzi potrdila, da ga obvlada. In to je delal čisto do zadnjega tedna svojega življenja.
Velikokrat nisem razumela njegovega humorja, Škoti so tako zelo posebni v tem. Veliko duhovitosti, s katerimi me je hotel nasmejati, je mislil resno. Kar sem ugotovila šele zdaj, ko je prepozno. Na žalost.
Z njegovim psom, ki mu je ime Boo, sta posnela kakšne smešne fotografije in posnetke. Roddy jih je rad pošiljal Janeku. In zadnje čase se je Janek vedno manj smejal, ko jih je videl. Večkrat je vprašal: »Zakaj je žalosten Boo?« Jaz pa sem vedela, da ni mislil tega. Janek je začutil, da je žalosten Roddy.
Tako zelo bom pogrešala Roddyjevo podporo, ki mi je ni odrekel niti takrat, ko je njegovo telo postajalo vedno bolj šibko in so se njegove misli že odpravljale od tod.
Ne, ne želim si, da včerajšnjega dneva ne bi bilo. To bi samo pomenilo, da se z Roddyjem nikoli ne bi srečala. Nobena bolečina ni prevelika ob zavedanju, da sem imela privilegij spoznati še enega dobrega človeka.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
