Zakoncema je uspelo skupaj prebroditi vse lepe in zahtevne trenutke, ki jih prinaša življenje. Milena srčno in predano skrbi za Lada, ki so mu pred šestimi leti diagnosticirali demenco in se mu stanje počasi slabša. Ob petdeseti obletnici poroke sta si zaželela še cerkvenega obreda. Z vabilom jima je uspelo presenetiti sorodnike in prijatelje. Takoj je bil za stvar tudi priljubljeni mladi župnik in zvezda družbenih omrežij Martin Golob, ta je iskrivo in duhovito Lada najprej krstil, nato pa zlatoporočenca še poročil. Sledila je poročna zabava, Mileno in Lada pa v kratkem čakajo medeni tedni v toplih krajih.
»Stara sem bila devetnajst let, ko sem takoj po srednji šoli iz Štajerske prišla v Ljubljano in našla službo. S prvo plačo sem šla v avtošolo. Tam je sedel tudi postaven mladenič, študent strojništva s prekrasnimi modrimi očmi, ne prav zgovoren. Toda kar je povedal, je bilo na mestu. Sčasoma je nekako le zbral pogum, me ogovoril in povabil na pijačo. Bila sem pozorna, kaj bo naročil, saj si nisem želela kakšnega preveč radoživega fanta. Izkazal se je s svojo resnostjo, dobrimi nameni in trdnimi moralnimi načeli. Ko sem šla z enega najinih druženj pri nekdanji vojašnici Bežigrad na avtobus, me je potegnil k sebi in rekel, da sem nekaj pozabila. Mislila sem, da me bo poljubil, pa mi je v roke stisnil učbenik varne vožnje,« se v smehu spominja Milena in dodaja, da ju je ljubezen tako zadela, da sta kar trikrat padla na izpitu, ker sta si imela toliko povedati.
Ljubezen premaga vse
»Hitro sva postala par, bila mi je všeč, saj je bila zgovorna, delavna in vedno pozitivna. Oba sva se resno lotevala svojih stvari, jaz študija, Milena dela v službi. Dvakrat na mesec, ko sem dobil štipendijo, ona pa plačo, sva šla na večerjo k Čadu. Šel sem še v vojsko in nato v službo. Po šestih letih druženja sva se civilno poročila. Nato sva dobila hčerko Matejo, čez šest let pa se nama je rodil sin Leo,« pripoveduje Lado in dodaja, da sta skupno pot začela z ničle. Po golem naključju sta preko njegove službe v tovarni pnevmatik Sava Kranj odkupila parcelo in se do vratu zakreditirala za gradnjo hiše. Mlada in zagnana sta čez dan hodila v službo, skrbela za majhnega otroka in ob koncih tedna zidala. Še vedno nista pozabila, kako sta čisto vsako opeko pri hiši imela v svojih rokah in bila presrečna, ko so se končno preselili na svoje.
Kdor ne tvega, ne pridobi
»Potem pa je prišel nov izziv. Teta je želela zapreti krznarsko obrt, pa mi je predlagala, naj jo prevzamem. Po posvetovanju z Ladom sem pustila dobro službo vodje računovodstva na Dnevniku in začela. To je bila zelo pogumna odločitev, saj so bili konec osemdesetih let prejšnjega stoletja za obrtnike težki časi. Imela sem majhnega otroka, pojavila se je kriza ob razpadu skupne države. Imeli smo vrtoglave davke, na tej poti so bili samo najpogumnejši. Ko sem teto vprašala, ali se splača, mi je rekla, 'kdor ne riskira, ne profitira'. Zagnala sem se v delo. Imela sem dva majhna otroka, mož si je želel še tretjega, vendar ni bilo izvedljivo. Pri hčerki Mateji sem bila na porodniški pet mesecev, pri Leu pa samo dva. Dojila sem ju osem mesecev. Za prenovo lokala sva morala prodati parcelo, saj nisva imela denarja. Nato sem pospešeno obiskovala sejme. Prerešetala sem pariške, milanske, londonske butike, na Švedskem sem pridobivala znanje o krznarstvu,« se spominja Milena, hvaležna Ladu za vso pomoč in podporo. Bil je »tavžentkincler«, večino stvari je znal narediti sam.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
