Slovenci smo narod čebelarjev, čebela kranjska sivka je slovenski ponos, čebelji pridelki pa so vse leto nepogrešljiva naravna preventiva. Boštjan Noč, tako rekoč prvi slovenski čebelar, ki je zadnja leta kot predsednik Čebelarske zveze Slovenije spisal zares veliko zgodbo tudi v svetovnem merilu, ima z očetom Antonom navdihujočo navezo.
Žlica medu, žlička cvetnega prahu in tri kapljice propolisa na dan – odženejo zdravnika stran.
»Čebelarstvo v rodbini Noč je tradicija, ki traja že več generacij. Že od mojega starega očeta tete in strici, pa tudi bratranci in sestrične so bili vsi čebelarji, pa moj stari oče Lovro Noč, ta je čebelaril s šestdesetimi čebeljimi družinami. Na pašo jih je prevažal še s konjsko vprego in vlakom. Večinoma v bližnjo okolico, so jih pa tudi iz Žirovnice peljali s konji do Jesenic, od tam pa z vlakom v Goriška brda, na pašo akacije. Oba njegova sinova, torej moj oče Anton in stric Stanko, sta čebelarja. Stric Stanko je imel do 150 panjev, moj oče pa več kot 200. Pred skoraj petdesetimi leti je moj oče začel s prevoznim čebelarstvom, takoj mu je sledil stric Stanko in tako sta čebele skupaj vozila na pašo po vsej Sloveniji, pred letom 1990 pa zelo pogosto tudi na Hrvaško,« pripoveduje Boštjan, ki Čebelarski zvezi Slovenije predseduje že od leta 2007.
Čebele vandrovke. Knjiga, ki jo je o svojem čebelarjenju napisal Boštjan Noč, nosi naslov Rojen za čebele. Najbolje opiše njegovo izjemno povezanost z marljivimi opraševalkami rastlin in prinašalkami cvetnega prahu. »Zaradi mojih prednikov čebelarjev tudi mene na vsakem koraku spremljajo čebele. Stric Stanko je bil skoraj štiri desetletja tudi mentor čebelarskega krožka na Osnovni šoli Žirovnica in je moj prvi pravi čebelarski mentor. Sam sem čebelar od leta 1987. Z očetom Antonom ima čebele strogo ločene, vsak čebelari s svojimi. Letos jih je oče imel v Kranjski gori, v Mostah pri Žirovnici, v dolini Završnice, na Peračici pri Brezjah in na Selu pri Bledu, kjer imava skupen čebelnjak. Moje čebele pa so poleg na Selu pri Bledu letos bile še ob igrišču za golf na Bledu, v Bodeščah, doma v Žirovnici, na Limovcah pri Trojanah in še na dveh prevoznih enotah. Skupaj moje čebelarstvo šteje okoli 400 čebeljih družin.«
Zasvojena s čebelami
»Z očetom imava ljubezen do čebel v genih in srcu, razumeva jih kot del najinih družin. Čebele so kot najini otroci. Vsaka čebelja družina je spoštovana in ima vso potrebno oskrbo. Včasih celo 'preveč' skrbiva za čebele in jim posvečava preveč časa. Dobesedno sva zasvojena z njimi, živiva zanje in z njimi. Čebele so mi brenčale okoli glave že, ko sem bil še v otroškem vozičku. Mama in oče mi večkrat pripovedujeta, kako sta bila pri čebelah in sem bil z njima tam v vozičku. Tako se od malega zanimam zanje. Je pa gotovo res, da brez čebelarskega krožka in strica Stanka ne bi postal čebelar tako zgodaj.«
Z očetom sta ponosna, da so skoraj sosedje našega največjega čebelarja Antona Janše. »Vendar vasi pod Stolom na žalost niso neko medovito okolje. Čebelam namreč v sezoni v zelo dobrih razmerah nudijo le malo gozdne in lipove paše, redko cvetlično. Zato jih v sezoni z dvema tovornjakoma, pred leti so bili celo trije, prevažava po vsej Sloveniji.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
