Skoraj vsak tretji klient mi posredno ali neposredno govori o tej drogi, ki ne zastruplja samo enega, ampak po navadi vsaj štiri družinske člane ali druge najbližje. Tam, kjer domuje alkohol, ta namreč prepoji celoten družinski sistem. Posledice, ki jih pušča pri vpletenih, so zares žalostne in iz primeža odvisniških odnosov se je marsikdaj težko izviti. Včasih je to tudi nemogoče.
Tudi osemindvajsetletni Jan dobro ve, na kako peklenski gugalnici sedi, odkar čezmerno uživa alkohol. Nekajkrat na teden gre s kolegi na več kozarcev piva, včasih se to zgodi tudi vsak dan. Zelo dobro ve, da bi moral prekiniti svoje početje, a po dnevih preganjanja mačka in poznejših trdnih odločitvah, sprejetih v treznosti, da bo alkoholu zares obrnil hrbet, ga znova zamika ta omama.
Pravzaprav sploh ne ve, zakaj je prišel na terapijo, potiho pojasni na prvem srečanju. No, morda zato, ker mu je nekdanje dekle, ki jo je imel zelo rad in s katero sta bila skupaj več let, pred meseci obrnila hrbet. Morda se je za terapijo odločil tudi zato, ker mu je njegov najboljši prijatelj pred časom iskreno povedal v obraz, da čisto prepogosto pogleda v kozarec. In konec koncev je prišel na pogovor tudi zato, ker opaža, da se pri delu ne zbere več, da so se mu pri še ne tridesetih začele tresti roke in ga zadnje čase močno peče želodec.
Vse to mi razlaga z obilo sramu, ki pa, kot ugotoviva na poznejših srečanjih, sploh ni samo njegovo čustvo. Ogromno se ga je »nalezel« v domačem okolju, ko je nemočno gledal svojo mamo, ki je vse prepogosto srkala sladke likerje, in kadar ji je bilo zares hudo, tudi kaj močnejšega. Menda se je pred Janovim očetom vse življenje opravičevala, da se je nekaj loteva in da ji šilce krepkega pomaga pregnati viruse. Jan se tudi spominja, kako sram ga je bilo v osnovni šoli, kadar ga je obiskal kateri od sošolcev, ker ni nikdar vedel, v kakšnem stanju bo takrat njegova mama.
Ko mladi mož raziskuje družinsko preteklost, spozna, da je celotna njegova širša družina zelo »mokra«. Že babica po mamini strani se je pogosto tolažila z alkoholom, enako tudi dedek, pa ena od tet, bratranec … Sram, ki Jana prevzema ob tovrstnem brskanju po družinski preteklosti, je tako otipljiv, da mu žari celo telo. Šele ko ozavesti, kako močno na nas vplivajo transgeneracijski vzorci, in ko spozna, da ima moč, da jih prekine, se malo pomiri.
Na eni od terapij se pogovarjava o tem, kdaj se je sam začel tolažiti z alkoholom. »Kadar sem bil osamljen ali pa zelo tesnoben, po propadli ljubezenski zvezi, ob neuspehu v službi …,« našteva in ob tem spoznava, kako se je tudi sam navadil težave reševati z alkoholom. Na enak način, kot se je tolažila (in se še) že njegova mama in mnogi drugi člani širše družine.
Jan je preprosto že v otroštvu ponotranjil občutek, da se človek v stiski zateče k pijači.
Ampak saj ve, da alkohol samo utopi vse skrbi, kot je lepo zapisal že naš največji pesnik, ga želim spomniti, da po tem, ko alkohol izhlapi iz nas, skrbi znova priplavajo na plan. S pitjem jim ne moremo uiti, enako, kot se ne moremo z alkoholom izogniti silni praznini, nemoči, stiski, obupu …
Jan to ve, a drugih poti doslej ni poznal.
Zaveda se, da je prvi korak, ki ga bo popeljal stran od alkohola, ta, da bo iz svojega življenja v celoti odstranil prav vse zaloge pijač, tudi tiste skrite, ki si jih po hiši namešča »za hude čase«. In da bo zamenjal družbo, s katero ga povezuje predvsem popivanje. Ter da se bo začel ukvarjati s športom, ki mu je včasih ogromno pomenil.
Nekaj tednov mu gre res dobro. Pravzaprav odlično! Postaja, kot mi ponosno pove na eni od terapij, spet pravi Jan, nasmejan in motiviran za nove podvige – brez alkohola.
Potem pa ga nekega dne ni na redno tedensko srečanje. Čez nekaj dni mi pošlje sporočilo, da je njegovo podjetje začelo odpuščati delavce in da se je tudi sam znašel med njimi. S kolegi, ki so kot on ostali na cesti, so odšli svoj obup, jezo in nemoč utopit v pivo. To so storili tudi dan pozneje, pa še dan po tem …
»Vem, da sem vse zasral,« je neposreden v svojem sporočilu, »a vem tudi, da mi bo nekoč uspelo.«
Srčno upam, da mu bo res. Pot do tja bo, iskreno povedano, še zelo dolga in naporna. Alkohol namreč pogosto sploh ni osnovni vzrok naših težav, ampak je poleg podedovanih družinskih vzorcev (tudi) posledica marsikaterih potlačenih čustev in občutij. Zato Jana čaka še ogromno dolgotrajnega dela na terapijah, kjer bo, upam, nekoč ponotranjil občutek, da je samo on tisti, ki lahko prekine stare vzorce in obrne nov list. V življenje bo moral vnesti številne spremembe, med drugim bi mu zelo pomagala vključitev v kakšno od podpornih skupin, kjer se oseba z odvisniškim vedenjem zave, da ni sama v svojem početju in da obstajajo rešitve.
Ja, to je resnično garanje. A se splača! Za Jana in (tudi) za vse, ki še pridejo za njim.
*Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjeni zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Objavljeno v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
