Kanadski modrec Stephen Jenkison, »on, ki stopa z žalostjo«, se smrti ne boji, prav tako je ne fetišizira – za razliko od naše smrtofobne družbe, zaradi katere ne moremo vedeti, o čem razmišljamo, ko razmišljamo o smrti, medtem ko na prvi november stojimo pred grobom.
Ne slepimo se – dan mrtvih je morbiden, tesnoben in temačen praznik. Je čas, ko se rdečilo drevesnih listov prevesi v gnitje in ko se zemlja ovije v lastno senco, spodvije trudna kolena in otrpne. Anton Aškerc: »Smrt! Že zopet duha obletavaš, vešča črna, misel nevesela?« Človek stoji ob grobu, zre vanj in ne ve, o čem premišlja. Spomenik, svečka, ikebana, črtica med dvema letnicama pod imenom. Onkraj vsake misli. Kelti so verjeli, da se za samhaim, kot so rekli temu času, odpre prehod med svetovoma. In res: kar je notri, butne na plano. Notri pa je praznina; s čim jo napolniti? Žalost in strah sta najpogostejši izbiri.
»Življenje in smrt sama po sebi nista travmatična, temveč ju za takšna dela zahodna smrtofobna kultura,« pomirja kanadski modrec Stephen Jenkinson. Kot dolgoletni predstojnik oddelka za paliativo v bolnišnici v Torontu je v smrt vodil na tisoče umirajočih in pomagal njihovim svojcem, pri tem pa je videl vse, kar lahko vidimo, preden pade tema. Videl je jalovo zanikanje, krčevito oklepanje trpljenja, popolno razgradnjo človeških bitij, duhovno smrt dosti pred trenutkom biološke smrti – včasih desetletja prej. Poslušal je tožbe in krike tistih, ki so ostali, in jih pomirjal z resnico. Resnica pa je ta: ni treba, da je tako. »Vsak človek na svetu je tako prestrašen ob misli na smrt, kot je ob njem prestrašena njegova kultura,« Jenkison razloži v dokumentarcu Griefwalker (»Ta, ki stopa z žalostjo«). In naša kultura ob misli na izničenje ega ni zgolj prestrašena, temveč je do obisti presrana. Zato z vsemi silami zanika, izkrivlja, zasramuje, maliči, sovraži in trepeče pred vsakršnim stikom s smrtjo. Življenje v zanikanju, izkrivljanju, zasramovanju, maličenju, sovraštvu in trepetu pa ne more biti še radostno.
V nas je luknja v obliki duše
Ni bilo od nekdaj tako. Stare domorodne kulture, iz katerih smo se z vidika celotnega časa obstoja človeške vrste izvili šele nekako pred eno uro, so imele (in še imajo – tiste, ki so preživele do danes) do teh reči precej manj zakompliciran odnos. Ne ravno, da so bili predniki posebej navdušeni nad matildo, so pa z njo precej bolj domači kot sodoben Zahodnjak. V malih, tesno povezanih skupnostih se smrti posameznih članov pač ni moglo prikriti in otroci so že od mladih nog gledali umiranje in trupla na parah, dokler se nanje niso navadili, kolikor pač gre. Danes? »Ljudje nimajo pojma, kako je videti smrt; marsikdo še nikoli ni videl mrliča. Zato si moramo vse predstavljati in domišljija nam divja. Ni prostora za doživljanje, prisotnost, pričevanje – sprejemanje,« v Griefwalkerju razlaga Jenkinson, medtem ko spokojno vesla v svojem kanuju in žebra stare indijanske molitve; možakar se je pred toksično hinavščino histerične kolonialne družbe umaknil na posestvo v kanadski divjini.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
