Svet je čedalje bolj nor, ugotavljamo pogosteje, kot smo prej. To niti ni čudno, če pogledamo, kdo ga vodi. Včasih dokaj monoton politični pejsaž, ki ga je le sem ter tja obarvala persona kot, denimo, Silvio Berlusconi, nad izvolitvijo katerega smo vsi dvigovali obrvi, je z leti dobil precej več odtenkov. A ne tistih s toplega in svetlega dela barvne palete. Psihološko profiliranje, desetletja staro orodje politike, se dandanes bere kot nabor karakterjev iz Orwellovih knjig. Če ste kdaj za kakega voditelja pomislili, pa saj ta je psihopat!, ste se zmotili. Psihopatom v politiki baje ne uspe, ker nimajo dovolj potrpljenja in hladne krvi. Da si danes med najvidnejšimi svetovnimi politiki, moraš imeti v sebi kaj še precej hujšega.
Psihološko profiliranje tako nasprotnikov kot zaveznikov je v politiki že tisočletja stara praksa, le da se je danes lotevajo z bolj sofisticiranimi prijemi. Psiholingvistika, analiza gibanja, ocena objav na družbenih medijih, govorica telesa in mnogo drugega pomagajo, tudi s pomočjo umetne inteligence, psihologom pri ugotavljanju, kako voditelji razmišljajo, kaj jih motivira in kako se odzivajo pod stresom. Takšni profili so bistveno orodje za obveščevalne agencije in politične analitike pri razumevanju, kako svetovni voditelji upravljajo z močjo, zaupanjem in krizami. Klinične psihologe ima v svojih vrstah vsaka obveščevalna agencija, ki da kaj nase. Ena teh je Ursula Wilder, ki dela za ameriško Centralno obveščevalno agencijo (CIA). Visoka politika je globoko paranoična, pravi. Vsi hočejo vedeti, kaj žene druge, kaj jih razjezi in kaj prestraši, kaj jih prepriča in kaj odbije. In vse skrbi, da na enak način preučujejo njih. Kar je seveda res.
Pri svojem ocenjevanju osebnosti politikov Ursula Wilder (pre)pogosto naleti na tako imenovano »temno tetrado« osebnosti – lastnosti, ki politika naredijo nevarnega in ne tako uravnovešenega, kot bi si želeli. Te lastnosti so narcizem, paranoja, makiavelizem in sadizem. Med najvplivnejšimi na političnem parketu jih je v izobilju.
Temna tetrada
Kaj je torej tisto, kar po eni strani lahko politika naredi izredno uspešnega in prepričljivega, po drugi pa najmanj primernega, da v rokah drži vzvode moči? Politični psihologi so definirali štiri lastnosti, ki so – razen sadizma – v manjši meri lahko čisto koristne in jih imamo vsi, ko pa prevladajo, se takega človeka raje ognite!
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
