»Naključja ne obstajajo, samo sinhroniciteta, in to je bilo srečanje dveh duš, ki sta se prepoznali z enim samim pogledom. To ni bilo romantično srečanje iz filma. V tistih težkih, turbulentnih časih vojne v nekdanji Jugoslaviji je bilo najino srečanje usodno, ker sta naju poleg čustev močno zbližali tudi žalost zaradi človeških žrtev in želja po boljšem, plemenitejšem življenju,« pravi. Srečali sva se v njenem drugem domu na Bledu, kjer je Zdenko s svojimi terapevti leta pomagal ljudem. »Vse moje življenje je bilo podrejeno njegovi misiji, zdaj, po njegovem odhodu, pa se počutim prazno, z njim je odšel tudi velik del mene,« je zaupala, vidno prizadeta. Na začetku oktobra so se od njega dokončno poslovili na morju, pri njegovem ljubem otoku Ugljan.
»Še vedno sem v šoku, šele zdaj sem se začela zavedati, da ga res ni več, da ga ne bo, po drugi strani sem pa prepričana, da je od nekod zgoraj še vedno z mano. Če njegovega odhoda ne bi izzvale okoliščine svetovne pandemije, mislim, da bi bil še vedno z nami in njegova bolezen ne bi tako hitro napredovala.« Ves čas Zdenkove bolezni in tudi še zdaj, po njegovem odhodu, so ji v veliko oporo njeni dve psički, zaradi katerih je veliko zunaj, najbolj privrženi prijatelji in družina, Zdenkov sin Stjepan in nekateri terapevti, vsem je za to zelo hvaležna.
Usodni pogled
Ob njunem prvem srečanju Tanja ni vedela, kdo je Zdenko in kaj počne. Tisti čas se je veliko zadrževal v Istri, ki je bila v vojnih časih bolj mirna kot Zadar in njegova okolica. Poleg tega je v tistem času veliko delal v Nemčiji ter od tam pošiljal denar in zdravila za medicinsko oskrbo ranjenih vojakov doma. »Nekega dne sva se slučajno srečala na poreški rivieri, se spogledala, in to je bil tisti pogled, v katerem sva se preprosto prepoznala. Predstavili so naju najini skupni prijatelji in potem sem začela brati o njem, da bi videla, kaj v resnici počne. Ko sva se srečala, sem bila zelo mlada, 24 let sem imela in zelo težko situacijo doma. Mama mi je umrla pri osemnajstih letih za avtoimunsko boleznijo, za katero je zbolela, ko sem bila še otrok. Starejša sestra je imela že svoje življenje, midva z očetom pa sva iskala tudi alternativne poti zdravljenja, ko sva videla, da konvencionalna medicina ni dovolj učinkovita. Poskusili smo z akupunkturo, zelišči in bioenergijo, a za Zdenka dotlej še nisva slišala, čeprav je bil že znan. Zato mi je bilo njegovo delo blizu. Že takrat sem čutila, da se je treba obrniti k naravi.« Življenje z njim je bilo zanimivo, po drugi strani pa tudi precej naporno. Vse je bilo podrejeno njegovi misiji. »Kar pomeni, da ni bil klasičen mož, oče in dedek. Spremljajoč njegovo delo in neverjetne uspehe se je vedno bolj spreminjalo tudi moje doživljanje bolezni, zdravljenja in ozdravljenja. Začela sem se zavedati, da smo mnogo več od svojega telesa, uma in fizičnih omejitev. Odprl je pot moji duhovni rasti in neomejeni zdravilni energiji, ta je skozi njegove roke ustvarjala čudeže.« Zdenko je imel svojo misijo, brez trdnega zagotovila za uspeh in potrditev v družbi, pravi. »Na svoji poti je doživel veliko udarcev, borbe, nerazumevanja, tako s strani verskih institucij kot konvencionalne medicine, ker je bil pač pionir na tem področju, o katerem se ni veliko vedelo in je bilo za mnoge nekaj novega. Kljub temu da je to znanje zelo staro, kot je on vedno povedal. Utemeljeno je na naravnih zakonitostih, vsi imamo to v sebi, ampak smo zaradi načina življenja pozabili na to krasno človeško zapuščino. Ni bil bog, da bi lahko pomagal vsakomur, a imel je krasne rezultate in videl zadovoljne ljudi. Spremembe v njihovem življenju so bile nenehna motivacija. Bila sem njegova desna roka in po navadi bolj izpostavljena nerazumevanju ter kritikam, da on ni bil vznemirjen in je lahko delal v miru. Očitno me je življenje že prej pripravljalo na to vlogo,« razmišlja. Skupaj z njim je sledila višjemu cilju ter na prvo mesto postavljala njegove želje, cilje in načrte, zato je na tej poti morda tudi malo izgubila sebe. »Menila sem, da je tako prav. Ni lahko slediti velikim ljudem,« se ljubeče nasmehne. »Zato sem se na vsej tej najini poti trudila iskati ravnotežje – biti del misije in biti samosvoja.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
