Odkar so naši predniki v kameni dobi uspešno vzredili in si podredili prve volčje mladiče ter ščeneta naščuvali na mamuta, se ljudje po vsej krogli strinjajo, da so psi zakon. Pomočniki pri lovu so praktično sočasno postali prislovični človekovi najboljši prijatelji, za nameček pa še tolažniki, nadomestni otroci in štirinožni alarmi, ki so varovali kaščo pred zlikovci. Aleksander Veliki je bojda imel v lasti 150 psov, med njimi je po srboritosti in pogumu prednjačil znameniti Peritas, o katerem so pletli bajke, da je sposoben premagati slona in leva. Romantični pesnik lord Byron je svojega novofundlandca Boatswaina oboževal do te mere, da mu je dal na nagrobnik vklesati pesem, v kateri je razglasil: »Enega prijatelja sem imel – tukaj leži.« Angleška ovčarka Martha pa velja za najbolj kuštravo izmed Beatlov; njen lastnik Paul McCarthy je o svoji ljubljenki je napisal komad Martha My Dear. Ker med zaprisežene pasjeljubce spada tudi celotna družina avtorja teh vrstic, smo se na Janino ekspedicijo na Evropsko pasjo razstavo 2024 v Celju za spremembo podali skupaj, obetajoč si prvovrstno familiarno doživetje z obilo crkljanja puhaste mladeži in hehetanja na račun smešno postriženih pudljev.
Menažerija z viklerji
Prvi vtis ob vstopu v najbližjo halo celjskega sejmišča je bil podoben, kot če bi se znašli sredi bazarja v znanstvenofantastični sagi Zvezdne vojne: vse naokoli so mrgolela dlakava bitja vseh mogočih oblik in velikosti, od nekakšnih hudo kosmatih telet z žalostnimi očmi do neznatnih histeričnih gremlinov, ki so poskakovali in bevskali, kot da so ravno na peti skodelici kofeta, vmes pa pritlikavi, hudo plečati zobati zmaji s čeljustmi bagrov … Mnoge je sicer laično oko uspelo prepoznati kot pomerance, terierje, ovčarje, bigle, bassete, kokeršpanjele, prinašalce; večnih klasik – nemški ovčarji, dalmatinci, škotski ovčarji in borderski ovčarji – je bilo še najmanj. Ob pogledu na gensko in estetsko pestrost nabrane menažerije je bilo skoraj nemogoče verjeti, da vsa ta bitja pripadajo isti vrsti, canis lupus familiaris, ki je izšla iz skupnega prednika volka. Toda dajte človeški domišljiji zadosti časa in povrnila vam bo z resničnimi čudaštvi; skozi tisočletja načrtne vzreje smo tako prišli do uradnega števila 360 pasjih pasem, kolikor jih priznava Mednarodna kinološka zveza; neuradno jih bojda obstaja več kot 500.
V Celju se je ob koncu prvega tedna v oktobru po besedah organizatorjev zbralo okoli 17.000 štirinožcev iz 62 držav. Več kot dovolj, da so se moji čuti že po nekaj sprehodih skozi z dlako, praskanjem in cviljenjem nabite hale skoraj predozirali z vso to pasjostjo; podoben občutek sem imel takrat, ko sem se kot otrok prenajedel nutelle. Medtem ko so jih slave in glorije željni lastniki in lastnice – ali pa kar posebej za ta namen najeti profesionalni frizerji – pripravljali na nastope na lepotnih izborih, so njihovi ljubljenčki potrpežljivo in pri miru čakali na konec zvezdniške torture; ta je vključevala filigransko striženje, krtačenje in sušenje, celo navijanje dlake z viklerji, barvanje z nekakšnim belim prahom in likanje z razbeljenim frizerskim likalnikom je bilo mogoče videti. Tradicionalne žrtve tovrstnega lepotičenja so kakopak pudlji, ki tudi tokrat niso razočarali; moja šestletnica si je skoraj izpahnila prst ob kazanju na posamezne primerke, ki so bolj kot na pse spominjali na s snegom posuto in hudo živčno grmičevje iz zimske krajine Salvadorja Dalija. Tudi najbolj nadzemska med štirinožnimi lajáli pa so še vedno podložna osnovnim biološkim potrebam, kar so potrjevale nezmotljive vonjave in tudi kakšna lužica na tleh. Kar je ob vsem trudu vestnih organizatorjev seveda razumljivo; med 17.000 repi se jih v urah čakanja na sprehod pred sodniki gotovo dvigne nekaj deset, če ne nekaj sto.
Dober biznis. Na splošno se je zdelo, da je večina psov še kar zadovoljna, je pa bilo kar nekaj takih, ki so s spodvitim repom, živčnim prestopanjem in cviljenjem izražali svoje nelagodje. Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
