Močna. To je pridevnik, ki jo najbolje povzame. Močne oči, močne besede, močna prisotnost. Namesto da bi jo usoda zlomila, je danes ona ta, ki ukrivlja prostor okoli sebe. Alma je stara 44 let, pred štirimi leti pa se je izvlekla iz zveze z nasilnim moškim, ki jo je poniževal in mučil na vse mogoče načine. Zlomiti je ni mogel. Takle pezde takšno žensko – ni šans. Tudi po tem, ko je ostala na cesti s tremi otroki, brez službe, brez denarja in brez hrane.
»Bolje trpeti za njim kot ob njem« je njen življenjski moto vse od trenutka, ko se je odločila, da bo spakirala. Ter se iz bivanja onkraj življenja, obstoja med dvignjeno in spuščeno roko, napotila nazaj proti sebi; dolgo je hodila, toda Almine oči, čiste in svetle, niti za trenutek ne izgubijo vedrine. »Ko sem pred štirimi leti prišla sem, sem bila potrta in povsem brez samozavesti,« pove. Skomigne z rameni in spet – nasmeh. Močna kot temelji Zemlje: ženska, ki se bori za svoje otroke.
»Sem« so prostori Nadškofijske karitas Maribor, kjer je našla varno zavetje, v katerem je lahko končno sprostila v pričakovanju udarca venomer zakrčeno telo. Zajela sapo, si nabrala moči in določila smer za naprej. Alma je namreč ena od približno tridesetih prostovoljk in prostovoljcev, ki so vključeni v program Bet.ka, preko katerega se dolgotrajno brezposelne osebe z območja zgornje Štajerske ponovno vključujejo v družbo. Vsi še zdaleč niso tako močni kot ona, vsi pa so tako ali drugače na dnu, prikovani na brezno s takšnim ali drugačnim kamnom. Depresija, anksioznost, pijača ali kakšna druga zasvojenost, nad vsem pa velika mati večine družbenega zla: revščina. Nasproti nje pa elementarni programi, po katerih deluje človeški gon po preživetju.
Dobro delo dobro dene
Prostovoljci in prostovoljke programa Bet.ka so ljudje v stiski, ki jih na mariborsko Karitas napotijo centri za socialno delo in nevladne organizacije, kot sta Družinski center Mir in Zavod Franko. Na Karitas pridejo enkrat ali dvakrat na teden, da štiri do pet ur pomagajo pri razdeljevanju darovane hrane. Vsi tudi sami prejemajo brezplačne obroke. Predvsem pa pristne odnose in občutek vrednosti, ki ga upepeljena samozavest potrebuje, da se obnovi. »Izkazalo se je, da ljudem, ki so že dlje brezposelni in imajo duševne ali vedenjske težave, ne moremo pomagati zgolj z enkratno humanitarno pomočjo, zato smo razvili celovite in dolgotrajne programe,« pojasni generalni tajnik Nadškofijske karitas Darko Bračun. In tako prostovoljke in prostovoljci iz programa Bet.ka vsako jutro sprejemajo pošiljke hrane, jih skrbno pregledajo in razvrstijo, pripravijo pakete ter jih razdelijo. Nekateri pomagajo pri administraciji, Alma pa je med tistimi, ki za nameček še pripravijo kosila v ljudski kuhinji, v katero hodijo mariborski brezdomci in drugi reveži.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
