Poplavljene in porušene hiše, poškodovane ceste, porušeni mostovi, kraji, odtrgani od preostalega sveta, naplavine in s peskom ter muljem zasute vasi so trenutna realnost najbolj prizadetih območij. V Jablanico in Konjic (veliko težav pa so imeli tudi v krajih Kiseljak, Fojnica in Kreševo), kjer je škoda največja, prihaja pomoč od vsepovsod. Medije preplavljajo pretresljive zgodbe o celih družinah, ki se jim žal ni uspelo rešiti, kot tudi zgodbe čudežno preživelih.
Petnajstletni fant ga je rešil smrti
Stjepan Prajo iz Dusina pri Fojnici je v tisti grozoviti noči, ko so namesto sladkega spanca neusmiljeno udarile poplave, izgubil ženo, v hudourniški vodi pa bi kmalu življenje izgubil tudi sam. Njegova hiša, v kateri je nič hudega sluteč spala žena, je bila namreč prva na udaru pobesnelih voda, ki so podirale in rušile vse pred seboj. Voda je v ožjih predelih narasla tudi do višine sedem ali osem metrov, so povedali očividci. Stjepan je bil tisto noč na delu, in ko je videl, kaj se pripravlja, je petnajstletnemu Jasminu rekel, da se morata kar najhitreje odpraviti domov. Z avtom sta se namenila proti fantovi hiši. Preko mosta bi morala prečiti reko, a jima ni uspelo. Vrnila sta se proti kontejnerjem, kjer sta delala, nato pa se odpravila vsak v svojo smer. Nista prišla daleč, saj ju je spodnesla in odnesla voda. Stjepan se je skušal ujeti za kamenje, a ga je voda nosila naprej. Nato pa ga je Jasmin naenkrat ujel za roko in povlekel na suho. »Pred seboj sem videl svojo smrt, grozen občutek,« je solznih oči povedal za N1 Bosna in Hercegovina. Jasmin pa je dodal, da ju je voda nosila kakšnih petnajst minut, preden sta se rešila, in da je bil sprva tudi sam prepričan, da jima ne bo uspelo. Toda želja po preživetju je bila močnejša! Sosedje so rešili tudi Stjepanovo hčerko, medtem ko so ženo izgubili.
***
Brez otroka tudi zame ni življenja!
Amra Jahić iz Jablanice je preživela pekel vsake mame, saj ji je voda skoraj odnesla štiriletnega sina. Zanj se je borila kot levinja, saj brez njega tudi sama ne bi hotela več živeti, je pozneje dejala za N1. Z možem in sinom so živeli v hiši zraven džamije. Razbesnele vode so jih sredi noči dvignile iz postelje. Ko je gladina kar naraščala in je voda segala že do stropa, niso imeli druge izbire, kot da skočijo v hudourniško vodo. S sinom se je prebila do strehe džamije. V nekem trenutku je mimo njih priplaval kompresor, zdelo se jim je, kot da ga je poslal sam bog. Ker so vode spet začele naraščati, se je Amra v trenutku odločila. Sina je položila na kompresor in se poskušala prebiti do obale, a je otrok padel v vodo in že začel hlastati za zrakom, ko ga je Amra ujela. Z eno roko je držala otroka, z drugo kompresor. »Bilo je nenormalno, mimo nas so plavale deske, drevje, mislila sem, da nam ni več pomoči …« S sinom sta se z zadnjimi močmi uspela rešiti na površje, tam sta čakala na reševalce, da so jih odpeljali na varnejši kraj. Vse so izgubili, pove Amra, ampak pomembno je, da so živi.
***
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
