Pretiravam? Naj vam osvežim spomin – med Trumpovo vladavino so v ZDA ukinili splav na zvezni ravni in zdaj o tem odločajo posamične države, nekatere so ga pri priči prepovedale. Poljska, kjer je bil splav dovoljen tako kot v večini nekdanjih socialističnih držav, je z desničarsko politiko pristala pri popolni prepovedi, preplašeni zdravniki so pripravljeni pustiti umreti žensko, ker »plod v njej še ni odmrl«. In čeprav je zdajšnji predsednik vlade Tusk v dobršni meri dobil volitve z obljubo, da bo ukinil prepoved splava, mu to za zdaj ni uspelo, ker ima desničarski predsednik pravico do veta. Pred šestimi leti so Irci z vsega sveta drli nazaj v domovino, da so lahko glasovali za legalizacijo splava, in uspelo jim je – ampak kaj ko ginekologi uveljavljajo ugovor vesti in morajo ženske na poseg še zmeraj na tuje. Na Hrvaškem splav ni prepovedan, a je skoraj tako, kot da je – ginekologi ga zavračajo. Ženske prihajajo na posege v »nemoralno« Slovenijo ali pa na Reko, ki velja za rdečo trdnjavo, ampak vseh tudi ne morejo sprejeti. Orban si splava ne upa prepovedati, čeprav si zelo želi, zato pa je ženskam pripravil dodaten pritisk – pred posegom morajo poslušati zarodkov srčni utrip. Razumete?
Ne dam!
Ne bom vas na dolgo in široko nadlegovala z zgodbo in komentarji, ki ste jih prejšnji teden slišali in brali, če vas je seveda zanimalo. Skratka, ženska je prišla v lekarno po kontracepcijske tablete in znova naletela na farmacevtko, ki ji jih zaradi ugovora vesti (verskega prepričanja) ni hotela dati. Vemo, da je bila farmacevtka sama v lekarni, ne vemo pa, ali je bilo še kaj drugih strank. Kako ji je to povedala? S pridigo, sitnarjenjem, odrezavostjo, sramotenjem? Pred poslušalci? Če bi bili v lekarni dve farmacevtki, bi morda diskretno stopila h kolegici in jo prosila, naj ona postreže žensko, ki hoče kontracepcijo. In problema ne bi bilo. Tako pa je bil.
Pomurske lekarne so se zavile v molk, objavile so le, da so se stranki opravičili, in dodale, da je v kraju še ena lekarna in da bi lahko šla tja. Obotavljaje so med vrsticami priznali, da so vedeli za farmacevtkine zadržke, torej je krivo predvsem vodstvo, ker jo je pustilo v lekarni samo. Če pa vodstvo ni vedelo za ugovor vesti, nosi vso krivdo farmacevtka. Kako to mislite – ugovor vesti? In ali farmacevt sploh lahko poseže v zdravnikovo odločitev?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
